Dober volnen izdelek je večen, le molj ga lahko načne

Škofjeločanka Anja Musek je svoj poklic obesila na klin, zdaj jo osrečuje in preživlja rokodelstvo, njene filcane izdelke pa cenijo po vsem svetu.

čet, 14.01.2016, 10:00

Prav gotovo so dobri možje prejšnji mesec koga obdarili s toplimi volnenimi copatki, s prelepim filcanim šalom, morda celo z unikatno torbico ali vsaj s polstenim milom, pa si obdarovanec niti predstavljati ne more, kako takšen izdelek nastane. To coprnijo nam je v svoji delavnici razkrila Anja Musek, ki spada v vrh tovrstnih slovenskih ustvarjalcev.

Še pred kratkim se je tudi Anja spraševala, le kako lahko nekdo ustvari kaj takšnega iz preproste ovčje volne. Radovednost jo je gnala v Rokodelski center, ki uspešno deluje v njeni domači Škofji Loki, na enega od tečajev osnov polstenja. Temu je sledilo še nekaj delavnic in izpopolnjevanj ter ogromno neprespanih noči, ko ji žilica ni dala miru, da ne bi preštudirala vsega, kar je povezano z volno in umetnostjo plastenja oziroma filcanja. Preprosto povedano, Anja je čisto padla notri, kot običajno rečemo v takšnih primerih. Šlo je celo tako daleč, da je uveljavljena krajinska arhitektka na pragu štiridesetih let pustila svoj poklic in se popolnoma predala volni.

»Vsako jutro sem z zavidanjem gledala moža, ki je goslar, s kakšnim veseljem se odpravlja na delo. Tudi jaz sem si želela, da bi moj hobi postal moje delo, moj vir preživljanja,« odkrito pove. »Ko je naše stanovanje preraslo v skladišče volne, bila je povsod in tako rekoč že nismo imeli kje jesti, sem vedela, da bo treba nekaj ukreniti. Vse popoldneve sem filcala, vsak konec tedna je bil posvečen temu. Vedno bolj sem čutila, da je to to. Da je filcanje medij, skozi katerega lahko izživim vso svojo kreativnost. No, in danes od tega lahko celo živim,« se pohvali in čez ramo vrže krak čudovitega polstenega šala, v barvi jasnega neba. Nobenega dvoma ni, da je plod njene domišljije in delo njenih drobnih rok.

Lastna oblikovna estetika

Anja je prekinila vse dotedanje projekte: »Nekaj časa je trajalo, da sem razvila svoj slog, medtem me je podpiral mož, zdaj pa samo filcam in sem zelo zadovoljna. No, saj je bilo tudi moje prejšnje delo kreativno, a kar naenkrat se je pojavilo kup vmesnih dejavnikov in nisem imela več popolnega nadzora nad izvedbo ali pa se, v teh neprijaznih časih, sploh ni začela. Pri polstenju pa lahko sama vodim kreativni proces od začetka do konca in le od mene je odvisno, kako bo videti končni izdelek.«

Na tečajih je bila vedno med tistimi, ki jih je 'učiteljica' še posebno pohvalila, danes pa Anja vodi delavnice in uči druge, njeni unikatni izdelki pa so znani in cenjeni že tako rekoč po vsem svetu. Pred kratkim je na blejskem Festivalu ročnih del njeno torbico kupila Američanka iz Minnesote, šale nosijo Parižanke, Nemke, Rusinje, tisti, ki jim Anja doda svilo, pa so najbolj cenjeni v Aziji. Eno od ogrinjal je šlo v Skandinavijo, kjer je filcanje zaradi tradicije zelo uveljavljeno. Ko je lani na obisku v Avstraliji nosila svojo jakno, so jo zaustavile kar tri ženske zapovrstjo in spraševale, kje jo je dobila. Zdaj Anja tam pod svojo blagovno znamko, ki jo uspešno tržijo, prodaja šale iz avstralske merino volne, temeljito pa se pripravlja na prvo večjo kolekcijo polstenih oblačil.

Anja izdeluje predvsem praktične reči, uporabne v vsakdanjem življenju, poleg ljubkih posodic, na primer, še copate, torbe, šale, celo čevlje in plašč brez enega samega šiva si je izdelala, pa nakit in posebna v volno ovita mila, ki so tudi odlično masažno sredstvo. Tehnika filcanja omogoča tako rekoč neomejene možnosti oblikovanja predmetov.

»Moja prednost je to, da sem bila zaradi narave osnovnega poklica že prej umetniško izčiščena, zdaj pa mi je uspelo razviti neko posebno oblikovno estetiko. Med moje prve izdelke spadajo okrogle posodice za shranjevanje, ki jih ni prav preprosto narediti,« pokaže eno od njih, ki lahko služi za kar koli, tudi kot okrasni lonec za rožo, denimo. »To je bil zame velik izziv. Začela sem ga delati na košarkarski žogi, končala pa na odbojkarski, pri manjših posodicah pa si pomagam z navadnimi balončki.«

Filcanje je preprosto

»Mokro polstenje volne je ena od najstarejših tehnik tekstilne umetnosti. Pod vplivom tople vode in mehanskega obdelovanja se vlakna napnejo, luske se odprejo, med drgnjenjem pa se volna zatakne in nastane čvrsta površina,« z zanosom razlaga.

Pove tudi, da so najstarejši dokazi o polstenju stari približno 8000 let, odkrili pa so jih menda v Turčiji. Bogato tradicijo je ta tehnika imela tudi v srednji Aziji, predvsem v predelih, kjer so živela nomadska ljudstva, ki so izdelovala predvsem preproge, plašče, obutev in šotore. Od tam se je polstenje razširilo v Skandinavijo in drugod po Evropi. Legenda pravi, da se je nekega dne francoski menih odpravil na dolgo potovanje, a ker je nosil čisto nove sandale, so ga kmalu ožulili. Ob poti je pobral koščke volnenega prediva, ki so se ujeli na kamenje, in jih vtaknil v sandale, da bi ublažil bolečino. Ko je po nekaj dneh prispel na cilj, je odkril, da se je puhasta volna spremenila v trdno blago.

Tudi v Sloveniji imamo bogato tradicijo polstenja, ki so ga v zadnjih letih spet oživeli na Solčavskem. Filcanje postaja vse bolj priljubljeno, izdelki prave modne uspešnice, postopek pa je še vedno enak kot v preteklosti. Preprost. Potrebujemo le prečesano, nepredelano volno, milo in toplo vodo. Izdelki nastajajo brez šivanja ali pletenja. »Plasti preje nalagamo eno na drugo križno, izmenično vodoravno in navpično,« pojasni Anja. »Število plasti je odvisno od tega, kako debelo tkanino želimo imeti. Za torbico, na primer, jih je treba narediti kar osem. Dobljeno gmoto potem polijemo s toplo milnico in obdelamo. Z rokami gladimo, božamo, potem pa jo moramo ožeti in metati ob površino, da se skrči. Zlasti začetniki so presenečeni, ko ugotovijo, da se je njihov izdelek skrčil za 30 do 50 odstotkov, odvisno od kakovosti volne in števila naloženih plasti. Sicer pa je to krčenje zelo sproščujoč del postopka. Ko človek meče volno ob mizo, lahko učinkovito sprosti vse svoje frustracije,« se pošali sogovornica.

Potem resno doda: »Na koncu je treba z izdelka sprati milnico in ga splakniti še v kisu, da vzpostavimo naravni pH volne. Tudi sicer je pri pranju volnenih izdelkov zadnjemu izpiranju dobro dodati kis, saj tako ostanejo lepo ohranjeni. Pomembno je, da volno sušimo v obliki, ki jo želimo, ima namreč spomin in kasneje ne moremo ničesar več spreminjati. Če ima zelo dolga vlakna, jih na koncu lahko še pobrijemo s čisto navadno britvico. Nekateri izdelki so lahko končani že v eni uri, za torbico, na primer, potrebujem tri dni, plašč pa zahteva kar ves teden dela. Treba je paziti, da so vsa vlakna lepo zaprta, zato se je treba ukvarjati z vsakim robom posebej. Zelo pomemben je tudi dober kroj.« Zelo se je potrudila s krojem za svoj plašč. Ko ga je sfilcala, ga je sušila kar na sebi, zato ji stoji kot ulit.

Volna ne sme pikati

Anja že obarvano volno naroča pri večjih dobaviteljih v tujini. »Na voljo je v balah ali v trakovih. Ovco najprej postrižejo, nato volno prečistijo, po potrebi pobarvajo in nato še prečešejo. Lahko je bolj groba, za copate ali torbice, denimo, ali pa zelo fina, ki je primerna za šale ali oblačila. Danes ni nobene potrebe več, da bi nas volna pikala. Iz otroštva se verjetno še marsikdo spomni, kako je dobili izpuščaje zaradi doma spletenega volnenega puloverja ali grobih nogavic. Danes so volne zelo zelo fine, mehke,« poudari Anja ter pokaže polstene čevlje, ki si jih je izdelala in jih redno nosi. »Ker imamo tople in vlažne noge, si volna zapomni obliko stopala. Filc se vedno nosi na boso nogo. Volna ima zelo dobre lastnosti, lepo diha in je koristna proti različnim boleznim nog, ni pa nepomembno, da se te v njej nikoli ne usmrdijo,« poudari.

Pri ustvarjanju izdelkov je Anjina domišljija omejena le z nebom, največja težava, kot pravi, pa je pomanjkanje časa, saj nikakor ne more uresničiti vseh zamisli. Včasih ji med izdelovanjem enega izdelka v glavo pade sijajna ideja za kaj drugega in pri priči jo mora uresničiti, včasih pa se mora podrediti tudi povpraševanju. »Za nedavno razstavo sem morala pošteno stisniti zobe. Delala sem toliko ur na dan, da sem imela čisto krvave roke,« prizna. Ker je lokalpatriotka je tudi za nastopajoče v spektaklu Škofjeloški pasijon izdelala vrsto podritnikov, s kolegico Petro Vengar pa sta skupaj ustvarili pravi pravljični svet. Anja je izdelala nekakšna gnezdeca za Petruške, ki jih Petra ustvarja s tehniko suhega polstenja. Te pravljične vile povsod žanjejo simpatije. »Ljudje jih lahko mirno obesijo na kakšno drevo, pa se jim ne bo nič zgodilo, čeprav bo deževalo, saj je volna izjemno trpežen material,« poudari Anja. »Povsem neuničljiva je. Le molj jo lahko načne, pa še ta ne pride blizu, če izdelek redno nosimo ali drugače uporabljamo. Samo da ne obleži kje v omari.«

Prijavi sovražni govor