Dobri geni, prava vzgoja – odličen varuh drobnice

Mladiči tornjaka s kmetije Sedmak so prvo leglo delovne linije pastirskih psov v projektu Dinalp Bear. Rejcem, ki jih zanima varovanje drobnice s pastirskimi psi, bo projekt sofinanciral nakup mladih psov. 

Objavljeno
08. februar 2017 19.50
Bosansko hercegovski pastirski pes - Tornjak. Jurišče 3.2.2017[Tornjak.pastirski pes.Juršče]
Maja Prijatelj Videmšek
Maja Prijatelj Videmšek

Enajst sivo-belih kepic, prepletenih z nekoliko večjimi rumenkasto belimi, je dremalo v staji, nastlani s slamo. Sedem tednov stari tornjaki so se skotili v hlevu, med ovcami, in verjetno še ne vedo, da so psi, jagenjčki pa ne, da so ovce. Ko bodo odrasli, bodo še vedno del iste črede, le da bodo vloge jasno razdeljene: mogočni psi bodo svoje ovčje tovarišice in druge rejne živali varovali pred lačnimi medvedi in volkovi.

Aleš in Andrej, mlada gospodarja na kmetiji Sedmak z Juršč v občini Pivka, od pasjih mladičev upravičeno veliko pričakujeta. Tako njihova mama Lora, čistokrvna tornjakinja, ki sta jo dveletno pripeljala iz bosanskega Travnika, »skoraj neposredno s pašnika«, kakor oče Ligo, rodovniški tornjak iz bližnje vasi, sta vajena dela z drobnico, zato je velika verjetnost, da bodo tudi mladiči – ob pravilni vzgoji – odrasli v odlične pastirje.

 

Preizkušena metoda

Leglo bosansko-hercegovskih hrvaških pastirskih psov na kmetiji Sedmak je prvo od predvidenih štirih legel delovnih linij rodovniških pastirskih psov v okviru projekta Life Dinalp Bear, katerega namen je ponovno uvesti pastirske pse za varovanje rejnih živali na območju razširjenosti rjavega medveda. Ponovna popularizacija te tradicionalne, preizkušene metode varovanja domačih živali se je začela s projektom SloWolf (2010–2013), v katerem so rejcem donirali 12 pastirskih psov pasem, avtohtonih za dinarski prostor: kraškega ovčarja in tornjaka. »Rejci, ki so pse obdržali, so bili z njimi zadovoljni. To je bil eden od razlogov, da delo nadaljujemo tudi v okviru projekta Life Dinalp Bear,« pojasni vodja projekta SloWolf Aleksandra Majić Skrbinšek.

Glavni cilj petletnega mednarodnega projekta, v katerem poleg Slovenije sodelujejo Hrvaška, Italija in Avstrija, večinsko pa ga sofinancira evropska komisija, je izboljšati sobivanje med človekom in populacijami rjavega medveda v Severnih Dinaridih in jugovzhodnem delu Alp. Zavod za gozdove RS, vodilni partner projekta, je vzpostavil kontakte s kmeti, ki drobnico uspešno varujejo s pastirskimi psi, povrhu pa so, tako kot Aleš in Andrej, pokazali zanimanje za njihovo vzrejo. Projekt sofinancira vzreditelje za vzpostavitev delovnih linij pastirskih psov in rejce drobnice, ki se bodo odločili za nakup pastirskega psa za varovanje svoje črede. Pogoj za sodelovanje je, da bo pes pri novem lastniku opravljal delo pastirskega delovnega psa na območju razširjenosti rjavega medveda in bo stalno prisoten ob čredi, tako na pašniku kot v hlevu.

 

Ob našem obisku kmetije Sedmak je bilo znotraj projekta oddano že lepo število mladičev, ki bodo k rejcem drobnice odšli v tednu ali dveh. Aleš in Andrej bosta rejcem še tri leta pomagala z nasveti o njihovi vzgoji. Kakšen mladič pa bo po Aleševih besedah nekoliko pozneje verjetno odšel tudi k zasebnikom, saj so tornjaki primerni tudi za hišne ljubljenčke in terapevtske pse.

S pastirskimi psi se lažje spi

Čeprav sta Aleš in Andrej v škornje gospodarjev družinske kmetije padla z glavo naprej, sta že postala zgled uspešnih vzrediteljev pastirskih psov, saj si pri njiju dobro prakso uporabe za varovanje drobnice ogledujejo celo strokovnjaki iz tujine. Na razpotju sta se znašla ob tragični očetovi smrti sredi leta 2011. Kljub temu da sta bila sredi študijev, ki nista bila neposredno povezana s kmetijstvom, sta se strinjala, da bi bilo škoda pustiti propasti dobro vpeljano kmetijo. »Danes stari ljudje kmetijo težko predajo mlajši generaciji. Midva pa sva imela povsem proste roke. Kmetijo sva z denarjem od subvencij posodobila, ohranila tradicijo ovac in pastirskega psa, zdaj sva se odločila, da bova poleg ovac vzrejala še pastirske pse,« govori Aleš. Andrej dodaja, da njun »cilj ni vzrediti čim več mladičev, ampak doseči, da bodo kmetje spoznali, da lahko zaradi pastirskih psov lažje delajo in spijo. Upam tudi, da se bo bolj razširila reja drobnice, ki se krči na račun govedoreje.«

Bojazni, da bi pastirski psi ogrožali pohodnike ob ograjah njunih pašnikov, kar je razširjeno prepričanje, pri Sedmakovih ni. Šesterica – štirje tornjaki, srednjeazijska ovčarka in njen sin, mešanec z nemškim ovčarjem – kljub strahospoštovanje vzbujajočim dimenzijam in moči, ki jo izžarevajo, nova obiskovalca izza staje z ovcami pozdravi z mahajočimi repi in lizanjem rok. »Vzgajava jih v duhu, da sprejemajo ljudi. Sicer ne gredo k vsakomur, a niso napadalni,« pove Aleš.

 

Psi so s približno 200-glavo čredo, ki jo sestavljajo ovce, koze, konj in nekaj oslov, ves čas, tako pozimi v hlevu, iz katerega imajo živali prost izpust, kakor poleti na 30 hektarih pašnikov, ki ponikajo v gost smrekov gozd. Megla in pršenje v daljavi zlahka izrišejo prikazen sestradanega volčjega tropa. A volkovi in medvedi pri Sedmakovih nimajo sreče. Brata že vsaj 15 let ne pomnita škode v čredi, čeprav je kmetija v samem središču življenjskega prostora volkov.

Pastirske pse za varovanje drobnice na kmetiji uporabljajo več kot šest desetletij. Do slovenske osamosvojitve, ko so redili ovce za sir in skuto, so imeli predvsem ovčarske pasme. Zamenjali so jih veliko: začeli so s kraškimi ovčarji, nadaljevali s pirenejskimi, abruškim ovčarjem, kuvaszem, od starega očeta se Aleš in Andrej spomnita tudi pulija. Tornjakom so se zaobljubili, ko so se preusmerili v rejo jagenjčkov za meso in nadaljnjo prodajo, ki sta jo brata ob prevzemu kmetije ekološko certificirala. Trije psi te pasme, ki sta jih sinova podedovala po očetu, so bili po njunih besedah izjemni varuhi. Obžalujeta, da se takrat tega še nista zavedala, saj bi se od njih lahko učili mlajši psi.

 

Tako pa sta se pri vzgoji teh učila predvsem na lastnih napakah. Spodletelo jima je pri mladiču tornjaka, ki sta ga pripeljala iz Hrvaške. Ker je začel klati ovce, sta ga podarila za hišnega ljubljenca. Pri leto in pol staremu Dexterju, ki sta ga kupila za vzrejo delovne linije tornjakov, sta bila veliko uspešnejša. Desetmesečni Aco, ki je še v postopku vzgoje, se po besedah Aleša ovac ne dotakne, mešanec med srednjeazijsko ovčarko in nemškim ovčarjem Jack pa je »najboljši ovčar«.

Na pašniku najmanj trije psi

Največ dela je s psom do prvega leta starosti, saj je treba prepoznati napake v vedenju in jih sproti odpravljati. Navihana igra, v kateri zakrvavi kakšen uhelj ali rep jagenjčka, ob nekaznovanju pogosto preraste v konflikt, kaznovanje pa je le v najhujših primerih lahko fizično. »Ko pes začne klati, pa ga ni več mogoče rešiti,« poudari Andrej. »Prav je, da pes do enega leta starosti nikoli ni sam z ovcami. Ko greš domov, ga zapreš v ločen prostor v hlevu, v katerem ovce še vedno lahko voha, čuti, spoznava, da niso nevarne, in da je njegovo poslanstvo njihovo varovanje,« modruje Aleš.

 

»Volk in medved sta bila vedno tu, vedno bosta in prav je tako,« pribije Andrej. »Na zmanjšanje škode zaradi odstrelov je nesmiselno računati. Svojo čredo moraš zavarovati. Res pa je, da eden ali dva psa lačnih živali ne bosta odgnala. Čredo morajo hkrati varovati vsaj trije.« Pri Sedmakovih je z drobnico na pašnikih dan in noč pet psov, srednjeazijska ovčarka Nikita pa se večinoma zadržuje na kmetiji in pašnikih okoli hleva. Ponoči, ko so medvedi in volkovi najbolj aktivni, psi ob ograjah označujejo svoj teritorij z urinom in iztrebki in s tem sporočajo, da so plenilci na pašnikih nezaželeni.

»Z medvedom ni težav oziroma jih učinkovito odpravi elektrika. Volka pa ta ne ustavi, ženeta ga lakota in plenilski nagon,« se strinjata brata. »Vendar tudi volk ne bo napadel brezkompromisno. Ni borec, ampak vojak. Dva volkova pomenita izvidnico. Če presodita, da ni nevarnosti, gresta iskat krdelo in družno napadejo. Preskočijo lahko tudi do dva metra in pol visoko ograjo in se splazijo pod električno žico.« Samec tornjaka, ki se jim je predlani postavil po robu, je zaradi poškodb pozneje poginil, ovce pa so odnesle celo kožo.

 

A že sam prihod volka v ogrado, tudi če jih ne poškoduje, nanje deluje stresno, stres pa zmanjšuje odpornost proti boleznim in prinaša slabše prirastke. Aleš in Andrej kljub temu načrtujeta povečanje ovčje črede, odkup novih zemljišč za pašnike, kar pomeni tudi potrebo po več pastirskih psih. »V vsaki čredi bi morali biti vsaj trije, vsega skupaj torej šest do osem,« sklene Andrej.