Domišljijo radovednežev 
umiri cena

Kaj si pridejo na 3D-tiskalnik natisniti navadni smrtniki?

pon, 29.02.2016, 17:00

Oskarji, ki so jih podelili sinoči, so bronasti tako kot leta 1929, in ne več kositrni (obe različici sta pozlačeni), k prvotni izdelavi z vsemi podrobnostmi originalne skulpture Georgea Stanleyja pa so se vrnili z uporabo tehnologije 21. stoletja. Kipec so digitalno poskenirali in ga natisnili s 3D-tiskalnikom, potem pa po njem izdelali kalup.

To je mogoče storiti s skoraj vsakim predmetom pa tudi osebo, smo se prepričali v najbližji 3D-tiskarni za ljubljanskim Bežigradom, ki jo obiskujejo tudi navadni smrtniki z raznimi željami.


»Ljudje pridejo printat vse mogoče, čeprav bi enak izdelek lahko dobili v trgovini, med rabljeno opremo ali s kakšno drugo tehnologijo mnogo hitreje in ceneje. Pogosto pride kdo, ki želi, da mu naprintamo kakšen večji kos, ki se mu je odlomil s starega avtomobila. A njegova izdelava bi stala med 100 in 300 evri, zato mu povemo, da je bolje, da ga poišče v ponudbi rabljenih nadomestnih delov. Takšne in drugačne želje poganja predvsem navdušenje nad to tehnologijo, ob kateri ljudem začne delovati domišljija s polno paro, čeprav se vse skupaj hitro ustavi pri ceni, ki še zdaleč ni le nekaj evrov,« pripoveduje Cveto Kunešević iz podjetja Intri, ki med drugim ponuja 3D-tisk in 3D-skeniranje. Pri tem se spomni na možaka, ki je želel, da mu naprintajo konzolo za roko, ki se mu je zlomila v njegovem starem volvu. »Pa sem mu dal deset evrov in mu rekel, naj jo raje kupi na Bolhi,« pripoveduje sogovornik arhitekt in dodaja, da so pri printanju v 3D-tehniki racionalni tudi sami. Pri izdelavi maket, denimo, čistilnih naprav, ki jih za svoje predstavitvene prostore in v izobraževalne namene vse pogosteje naročajo komunalna podjetja, kombinirajo z že znanimi tehnikami, denimo laserskim rezanjem pleksi stekla, nakupom dreves in hišic na spletnih portalih maketnih železnic in podobno. »Drugače je, če se znajdeš pred dejstvom, da nečesa ne moreš več kupiti. Zadnjič je neki gospod želel, da mu naprintamo gumb za stoletni štedilnik, ker ga ni mogoče dobiti. Cena takega naročila z izrisom in 3D-printom, torej izdelavo gumba, je med 30 in 50 evri, kar je za tak predmet precej, a če ga nimaš kje dobiti, si pripravljen tudi na tak kompromis,« dodaja sogovornik.

Tudi razgledovanje po prostoru postreže z najrazličnejšimi izdelki, ki so nastali v katerem od njihovih štirih 3D-printerjev. Videti je pomanjšane doprsne kipce ljudi, replike neandertalčeve piščali iz Divjih bab iz Narodnega muzeja Slovenije, maketo nordijskega centra v Planici, pomanjšan avtobus, kakršnega je neki šofer dobil v dar od svojega delodajalca za 40. rojstni dan ..., pri tem pa direktor podjetja Andrej Žužek doda, da doprsne kipce otrok (za 50 evrov) pogosto naročajo za stare starše, s katerimi se ne vidijo vsak dan, ter da so svatje mladoporočenca obdarovali s pomanjšanim kipcem, ki ju je upodabljal. Da ju je lahko sprintal takšna, kakršna sta bila na svoj najlepši dan v življenju, ju je moral poskenirati prav ta dan. »Te luči pa smo oblikovali in jih sprintali za sejem, da bi poslovnim partnerjem pokazali prednost tehnologije, ki omogoča nastanek izdelka v razmeroma kratkem času. Ta tehnologija je primerna in cenovno upravičena predvsem za izdelavo prototipov organskih oblik oziroma tistega, česar ni mogoče izdelati s kalupom. Če pa naročnik želi serijo tisoč kosov, mu raje izdelamo orodje, torej kalup,« dodaja njegov kolega Kunešević.


Kos, ki ga nihče ni naročil

Medtem se je eden od njihovih tiskalnikov precej glasno mučil z izdelavo tankega okroglega plastičnega kosa, ki ga pravzaprav nihče ni naročil, čeprav ga je mogoče uporabljati kot stojalo za posestnice. Ni namreč dobro, da stroj stoji predolgo, zato ga poženejo vsaj enkrat na teden, sicer se šoba zamaši ali pa material spremeni lastnosti. Ko kartušo odprejo iz vakuuma, je priporočljivo, da jo porabijo v treh tednih. »Na računalniku smo predhodno zrisali model, ki ga je računalnik razrezal po slojih, v printer pa poslal sliko za vsak sloj posebej oziroma kaj mora narediti na posamezni višini,« je opisal ozadje dogajanja v stekleni komori. V njej je delovno okolje segreto na 60 stopinj Celzija, kar preprečuje, da bi se plastika pretirano krčila in zaradi tega glava zaustavljala med delom. Taki printerji bi bili po mnenju Žužka v prihodnosti lahko zelo koristni na velikih smetiščih plastike v državah tretjega sveta, kjer bi zdrobljeno plastiko lahko predelovali, denimo, v plastične stole in mize.

Še večjo radovednost pa je vzbudilo srečanje s 3D-printerjem na keramičen prah, iz katerega pridejo izdelki, krhki kot šolska kreda, ki jih je ob koncu procesa treba poiskati s sesalcem v nekakšnem lepo zglajenem peskovniku, zaščitenem s stekleno komoro. Prašna tehnologija je stara vsaj dvajset let in zato veliko bolj izpopolnjena kot tista za plastiko, pojasnita sogovornika in napovesta, da bo printer v naslednjem trenutku začel izdelovati njihove promocijske obeske za ključe. So okrogle oblike in z vrtljivim notranjim delom, ki ni vstavljen, ampak izdelan v istem zamahu, opisujeta prednost 3D-tehnologije. »Tudi za te izdelke je računalnik posamezne sloje pretvoril v slike in jih zdaj začel pošiljati printerju. Vidite, zdaj mu pošilja pet od 71 slojev,« je Kunešević pokazal na računalniškem zaslonu.

Prah je mogoče 
ponovno uporabiti

Skozi stekleno komoro je bilo videti kakšen centimeter debelo plast peska, ki ga je stroj gladil v enakomernih presledkih. »Vedno nanese celo komoro prahu, potem pa glava, podobno kot pri običajnem printerju, zalepi posamezen sloj prahu po sliki, ki mu jo pošlje računalnik. Ves tisti prah, ki ga ni uporabil, lahko ponovno uporabimo. Tudi pri plastiki ni nobenega odpadka, vendar tisti printer ne zmore prav vsega. Če bi hoteli naprintati, denimo, balkon na hiši, to ne bi šlo, ne da bi mu zasnovali še oporo in jo potem odrezali. Pri prašni tehnologiji pa je elementom, ki stojijo v zraku, za oporo kar ta odvečni prah,« je pojasnil Kunešević.

Tehnologija 3D-printa sega na zelo različna področja, uporabna je med drugim tako za muzeje, 
inštitute, klinike, vesoljske postaje in avtomobilsko industrijo, 
to pa poganja tudi nadaljnji razvoj.

Tudi v Intriju se ukvarjajo z veliko resnejšimi projekti, kot so jih prikazali ob obisku, a vseh ne smejo razkriti. V sodelovanju s partnerskim podjetjem, ki iz posnetkov računalniške tomografije (CT) in magnetne resonance izdeluje 3D-modele posameznih prizadetih delov skeleta, glave ali roke, so za posamezne bolnišnice naprintali tudi replike pacientovih lobanj ali rok. S takim nazornim posnetkom trenutnega stanja pod pacientovo kožo pa se zdravnik lahko bolje pripravi na zahtevno operacijo, lahko izdelajo natančnejši implantat, pacient pa je na operacijski mizi manj časa in operacija je običajno uspešnejša. »Čez desetletje bo to najbrž nekaj povsem običajnega,« je prepričan Andrej Žužek, strojnik po izobrazbi, ki je v tem poslu že več kot desetletje.


Kot črna luknja

Tistega časa se spominja kot nekakšne črne luknje – z običajnega 2D-tiskanja so se preusmerili na 3D-tehnologijo, za kar pa je bil potreben predvsem drugačen način razmišljanja. »To ni samo ena dimenzija več. Pri 2D-tehniki imaš opravka z barvnimi ploskvami, tukaj pa so pomembne stranice objekta, zato je treba paziti predvsem na točne mere. Če jih zgrešiš, lahko pri kocki, denimo, dobiš eno stranico rumeno, drugo pa modro, namesto da bi bili obe zeleni. »V začetku tudi računalniški programi za modeliranje niso bili še dovolj izpopolnjeni.

Danes je tudi širše v javnosti tehnologija 3D bolj poznana, saj je prenehanje patentne zaščite povzročilo pravi razcvet izdelovanja nekaterih 3D-printerjev in jih pocenilo, a o marsičem na tem področju vlada velika zmeda. Tudi mi imamo ponavadi kar veliko dela s pripravo računalniškega 3D-modela predmeta, ki ga želimo naprintati, izjema so konstruktorji, oblikovalci in arhitekti, ki to v veliki večini že obvladajo,« pojasnjujeta sogovornika.

In na koncu kakšni dve uri trajajočega obiska so se v pesku že skrivali izdelani obeski za ključe, ki jih je bilo treba poiskati kar s sesalcem. Bili so bledih barv in lahko lomljivi. Toda ko so nanje nanesli sekundno lepilo za impregnacijo, so dobili želeno trdnost in tudi živahnejše barve. Tudi če bodo s ključi padli na tla, se tako ne bodo zlomili.

Prijavi sovražni govor