Dragocena Prešerniana zdaj pred očmi Ljubljančanov

Poredko se še zavemo, kako neprecenljivi zgodovinski in narodopisni zakladi se skrivajo v zbirkah, ki so jih na svojih domovih leta in leta sestavljali slovenski bibliofili. Med njimi je prof. dr. Martin Žnideršič. Dolga desetletja je nastajala njegova obširna Prešernijana, ki jo je prejšnji teden zaupal v varne roke strokovnjakov Slovanske knjižnice.

Vodja knjižnice mag. Teja Zorko je bila zelo vesela pobude: »Ne le zato, ker nam je profesor Žnideršič že pred tem doniral bogato zbirko miniaturnih knjig, ki šteje približno 3000 enot iz 57 držav in je ena največjih tovrstnih v Srednji Evropi, pač pa tudi zato, ker je takšna zbirka za vsako knjižnico izjemno dragocena, saj lahko z njo pomembno nadgradi ponudbo za uporabnike. Žnideršičeva Prešerniana jim bo v naših čitalniških vitrinah prav gotovo padla v oči. Tu ne gre le za knjige, ampak tudi za vpogled v postopek, kako je profesor zbirko spravljal. Govori nam o Prešernu in marsikaj pove tudi o zbiratelju in njegovem bibliofilskem občutku. Zaradi svoje založniške preteklosti je v zbirko lahko vključil bisere, do katerih drugi niso imeli dostopa. No, saj imajo še druge knjižnice po Sloveniji lepe zbirke Prešernove zapuščine, tudi mi smo jo imeli že pred to donacijo, ampak gotovo so zdaj v naši hiši enote, ki jih drugje nimajo.«

Martin Žnideršič, doktor znanosti iz založništva, pisatelj strokovnih člankov, novinar, urednik in predavatelj je, ne le v Sloveniji, temveč po svetu znan kot zavzet bibliofil in zbiralec knjig. Ni dolgo razmišljal pred odločitvijo, da Prešerniano – šteje več kot štiristo raznovrstnih enot, najosnovnejši popis pa obsega kar 24 listov formata A4 – podari prav Slovanski knjižnici, ki je v okviru Mestne knjižnice Ljubljana specializirana za domoznanstvo in humanistične zbirke. »V igri je bila tudi NUK, pa so mi mnogi pametno svetovali, naj zbirko raje poklonim Ljubljani, saj bi v naši nacionalni knjižnici verjetno pristala v kakšnem depoju,« je pojasnil profesor Žnideršič.

Desetletja zbiranja

Prešerniano je začel graditi še kot mladenič, v osmi gimnaziji, ki jo je obiskoval v Novi Gorici. »Ne spomnim se, kdo me je napeljal k temu, a že od začetka sem gradivo zbiral sistematično, z bibliofilskim poudarkom ter zbirko bogatil in dopolnjeval vse do danes,« je pripomnil. »S knjigo in med knjigami sem preživel vse življenje, k temu sta me spodbujala tudi starša, pa tudi vse kar se je dogajalo okrog našega največjega pesnika me je precej zanimalo. Zelo sem ponosen na verjetno enega redkejših primerkov originalnega vabila na prvo slavnostno akademijo ob Prešernovem dnevu, ki je bila 8. februarja 1945 v Domu ljudske prosvete v Črnomlju. Na njem je natisnjeno tudi besedilo odloka o proglasitvi dneva Prešernove smrti za kulturni praznik slovenskega naroda, ki je bil sprejet 1. februarja 1945. Na vabilu, ki mi ga je poklonil kolega Bogomil Gerlanc, znan bibliofil, je ročno dopisana vrsta in številka sedeža, s katerega je prvo Prešernovo proslavo spremljal povabljenec.«

Temeljni del zbirke seveda zavzemajo objave Prešernovih pesmi v časopisih, revijah, samostojnih knjigah in antologijah. »Tu imamo, denimo, objavo pesmi Judovsko deklč v Illyrisches Blatt iz leta 1845, Zdravljico v Kmetijskih in rokodelskih novicah iz leta 1848, zanimiva pa je tudi knjiga Pesmi Franceta Preširna, ki sta jo leta 1866 izdala Josip Jurčič in Josip Stritar. Če smo že pri eminentnih imenih slovenske kulturne preteklosti, naj omenim še dobro ohranjen v usnje vezan izvod z naslovom Prešérnove poezije, ki ga je že leta 1902 uredil Anton Aškerc. Skoraj enako prikupen je tudi drugi natisk te knjige iz leta 1913 z zlato obrezo,« je primerke iz svoje zbirke pokazal zbiratelj.

Redki, oštevilčeni izvodi

Med izstopajočimi knjižnimi izdajami iz Žnideršičeve zbirke, kjer Prešernovi pesniški govorici prisluhnejo in sledijo tudi žlahtne poteze likovne umetnosti, velja omeniti serijo treh knjižic Ilustrirana dela Franceta Prešerna, ki jih je v letih 1940 in 1941 izdala Bibliofilska založba v Ljubljani z naslovom Strúnam, Deklétam in Pod ôknam. Še prej, leta 1937, je ista založba zasnovala prav poseben natis Sonetnega venca, s tridesetimi izvirnimi lesorezi Mihe Maleša. »Uvodno besedo je spisal znani predvojni arheolog, etnolog, umetnostni zgodovinar in literarni kritik dr. Rajko Ložar. Ta bibliofilska numerirana izdaja je štela 180 izvodov, moj primerek, z lastnoročnim podpisom umetnika, pa nosi rimsko številko LXI,« se je pohvalil Žnideršič.

Posebej ponosen je še na ugledno izdajo biografske študije Prešernovo življenje, ki jo je leta 1964 priskrbela založba Mladinska knjiga: »V nakladi je bilo le sto v usnje vezanih izvodov, ki so bili tudi oštevilčenih ter opremljenih z avtogramom urednika, prof. dr. Antona Slodnjaka. Moja knjiga ima številko 84. Še več pa mi pomeni izvod številka ena, tudi z avtogramom, saj je ostal v polah, nevezan.«

Pomemben sklop obsežne Žnideršičeve zbirke zavzemajo prevodi Prešernovih pesmi v številne tuje jezike. »Nekateri izvodi prinašajo posebne bibliofilske zanimivosti. Krštenje na Savici, prevod srbskega pesnika Trifuna Ðukića, ki je izšel v Beogradu leta 1930, na primer, ima na naslovni strani zapisano posvetilo prevajalca 'g. Otonu Župančiču, pesniku sa najvećim poštovanjem',« je s primerka prebral Žnideršič. »Tu je še ukrajinska izdaja Prešernovih pesnitev z naslovom Poezii, izšla je v Kijevu leta 1977, prinaša pa posvetilo Vila Grigoreviča, avtorja spremne besede, Božidarju Borku, znanemu slovenskemu novinarju, publicistu, prevajalcu in uredniku. Knjigi je priloženo pisemce iz leta 1978, s katerim je Borko to izdajo poklonil meni.«

Narobe bi bilo, če bi izpadlo, kot da je bilo vse zbrano gradivo o Prešernu Martinu Žnideršiču podarjeno. Za nekatere knjižne izdaje je moral kar pošteno seči v žep. »Včasih smo se bibliofili po antikvarjatih prerivali in pulili za gradiva, zdaj pa so cene antikvarnih knjig hudo padle. Tudi za zelo redke izdaje menda ni nobenega zanimanja,« je pripomnil.

Prešeren na cigaretah

Med njegove priljubljenejše enote iz Prešerniane sodi tudi knjiga Preschern, Gedichte, ki je leta 1936 izšla pri Akademski založbi v Ljubljani. »Tiskana ja na ročno izdelanem papirju in je prav tako ročno vezana v ovčji pergament. Prvi list krasi podpisana radiranka Božidarja Jakca s pesnikovo podobo, prepesnitev v nemščino pa je imenitno opravila Lili Novy. Natisnili so dvesto izvodov, moj primerek pa ima številko 149,« je ponosno pokazal knjigo.

Tudi pet delov snemalne knjige za nadaljevanke o Prešernovem življenju, režiserja Francija Slaka, v svoji zbirki verjetno nima kar vsak. »Matjaž Kmecl, ki je skupaj z Brankom Šoemnom spisal scenarij, mi jih je osebno poklonil. Nadaljevanko smo na televiziji spremljali v letih 1999 in 2000,« je pojasnil Žnideršič.

Med sprehodom po zbirki smo se seveda ustavili še ob najmanjši knjižici, ki je visoka komaj 27, široka pa 23 milimetrov, v njej pa je natisnjeno besedilo celotnega Krsta pri Savici. Celo ovitek nekdaj kultnih cigaret Filter 57 se je znašel v Žnideršičevi zbirki, saj je na njem natisnjena prva kitica Prešernovega Povodnega moža. Pabla Fajdigo, kustosa razstave, ki bo še mesec dni na ogled v kletni dvorani Slovanske knjižnice, na začetku Einspilerjeve ulice v Ljubljani, sta posebej presenetili tudi oljčna in cipresova vejica, z groba pesnikovih sestra Katre in Mine. Zelo dobro ohranjeni je našel v eni od starih Prešernovih knjig. V svojo zbirko pa je Žnideršič uvrstil tudi stare bankovce s pesnikovo podobo, bralne značke in plakete, s katerimi so bili nagrajeni kulturni delavci.

Na koncu zanimivega druženja ob dragoceni zbirki nismo mogli mimo izvirnika Prešernove karikature na velikem formatu, ki jo je ustvaril znani arhitekt in ilustrator Borut Pečar. Prav ta risba je bila namreč 24. januarja 1970 ekskluzivno objavljena v Delu.