Drobcene spremljevalke praznikov

Okraševanje z električnimi lučkami v začetku 20. stoletja spodbudila pocenitev in zavarovalništvo, danes pa iz zavrženih lučk izdelujejo tudi podplate za copate.

pet, 29.12.2017, 12:00

Ne decembrskih praznikov ne božičnega drevesca si ne znamo predstavljati brez neštetih drobcenih luči, ki tako v domovih kot na mestnih ulicah mehčajo najtrdnejšo in najdlje trajajočo temo v letu. Prve naj bi na drevesu prižgal izumitelj žarnice Thomas Edison leta 1880. Toda miniti so morala še nadaljnja štiri desetletja, da so električne lučke postale tradicija, kakršno poznamo in nam je všeč še danes.

Najprej so božična drevesca osvetljevali s svečami. Nekateri avtorji navajajo, kako so s svečami okrašena drevesa poznali že stari Indijci, na drevesa naj bi sveče pritrjevali tudi stari Rimljani, v novejši zgodovini pa naj bi bila to nemška »iznajdba«.

Čeprav je bilo po pisanju etnologa Damjana Ovsca že od 16. stoletja po nemških domovih mogoče najti jelke, okrašene z jabolki, hostijami oblanci, sladkarijami, papirnatimi vrtnicami in mestoma tudi svečami, prvo poročilo o zimzelenem drevesu, pušpanovem steblu, okrašenem s svečkami, sega šele v drugo polovico 17. stoletja ter prihaja z dvora v Hannovru, torej s protestantskega severa.

Proti koncu stoletja pa jih je poznala že vsa Nemčija. Z okrasjem in darovi ovešeno, s svečkami okrašeno drevo se pojavlja nato v poročilih iz 18. stoletja po različnih pokrajinah Nemčije, Švedske in Švice. Toda to okraševanje s svečami je bilo tudi zelo nevarno početje, ki se je pogosto končalo s požarom, česar se iz svojih otroških let, morebiti celo iz šestdesetih letih 20. stoletja, ko so svečke pripenjali in prižigali na smrečice po slovenskih domovih, spominja še danes.

Osemdeset modrih, belih in rdečih

Slavni ameriški izumitelj Thomas Edison se je v zgodovino med drugim zapisal tudi kot stvaritelj prve verige lučk, ki so leta 1880 zasijale na božičnem drevescu pred njegovim laboratorijem v parku Menlo v New Jerseyju, prvi, ki jim je s tem naredil množično veselje, pa so bili potniki na vlaku, ki so se vozili mimo. Njegov prijatelj in partner v Edisonovi družbi Edward H. Johnson si je dve leti zatem sestavil prvo božično svetlobno verigo z osemdesetimi rdečimi, belimi in modrimi žarnicami, ki jo je ovil okoli smreke v svojem newyorškem domovanju. To je bil čas, ko ne samo da so redki imeli dostop do elektrike, temveč so do nje gojili tudi veliko nezaupanje.

Za moža, ki naj bi bil spodbudil razširitev električnih lučk, ki so jih obešali na božičnih drevesih v domovanjih, nekateri štejejo kar ameriškega predsednika Groverja Clevelanda. Leta 1895 si je zaželel, da bo njihovo družinsko božično drevo v Beli hiši osvetljeno z več deset električnimi žarnicami v različnih barvah. Toda vse do leta 1903, ko je podjetje General Electric začelo prodajati sestave božičnih lučk, so si razsvetlitev drevesca lahko privoščili le bogati.

Draga je bila že namestitev lučk, saj je zahtevala posredovanje usposobljenega mojstra električarja. Takšen svetlobni božični prestiž pa bi po nekaterih izračunih danes stal dva tisoč dolarjev, med zanimivostmi navaja spletna stran knjižnice ameriškega kongresa.


Čeprav sta Thomas Edison in Edward H. Johnson ustvarila prve verige božičnih lučk, je bil njun rojak Albert Sadacca tisti, ki je v tem prepoznal tržni potencial. Njegova družina se je ukvarjala z razsvetljavo in leta 1917 je, tedaj še v svojih najstniških letih, predlagal, da bi kupcem v njihovi poslovalnici ponudili živobarvne lučke.

Tako so tam proti 20. letom 20. stoletja v anglosaškem svetu postale novoletne lučke cenovno dostopne tudi za pripadnike srednjega razreda, piše britanska zgodovinarka in novinarka Judith Flanders v svoji knjigi Christmas: A Biography in spomni na to, da je bila eden ključnih spodbujevalcev za razširitev električnih lučk v domovih tudi industrija zavarovalništva.

Ker so bile sveče tako zelo nevarne, so zavarovalnice zavračale zavarovanje takšnih domov. Med pomembnejšimi mejniki v zgodovini električnih lučk, med katerimi so danes v ospredju varčnejše LED, je bilo tudi prižiganje tako imenovanega nacionalnega božičnega drevesa na vrtu Bele hiše. Prvi, ki je to storil, je bil predsednik Calvin Coolidge na božični večer leta 1923.


To čast so si danes v mestih vzeli predvsem župani in tudi znane osebnosti, tako se mesta vsaj za december in še tudi v začetek januarja, če ne kar čez najtemnejše zimske mesece, spremenijo v kraje tisočerih luči. Samo ljubljansko božično drevo na Prešernovem trgu je ovito v desetkilometrsko verigo lučk, v starem mestnem jedru jih žari dodatnih petdeset kilometrov poleg še 800 svetlobnih teles in 40 lampijonov na drevesih ob Ljubljanici na Prulah.

Oblikovalsko podjetje James Glancy Design, ki je praznično razsvetlilo nekatere najznamenitejše ulice v Londonu, pa je samo za letošnja svetlobna telesa oziroma osvetlitev znamenite nakupovalne ulice Oxford Street uporabilo okoli 750.000 lučk in polovico toliko na Bond Streetu.

Tudi množičen odpadek

Dandanes so novoletne lučke, ki si jih za drobiž lahko privošči domala vsakdo, tudi zelo pogost in predvsem množičen odpadek, ki pogosto konča v majhnem mestu Shijiao v provinci Guangdong na jugu Kitajske. Že pred leti so britanski in ameriški mediji poročali, da tam vsako leto reciklirajo kakšnih 9100 ton zavrženih božičnih lučk z Zahoda, ki jih nato med drugim predelajo v podplate za copate.

Shijiao je tako kot mnoge kitajske reciklažne cone začel cveteti pred okoli petindvajsetimi leti, zlasti zaradi poceni delovne sile in nizkih okoljskih zahtev, ki so dopuščale, da so se v zrak valili oblaki črnega dima zaradi zažiganja celih bal božične električne napeljave, s katero so najhitreje ločili kovino od plastike in gume.

Nekatere tovarne so razvile tudi do okolja prijaznejše metode, po katerih novoletne lučke v drobilnih strojih zdrobijo v milimetrske kosce ter jih pomešajo z vodo, potem pa posamezne materiale ločijo na sejalnikih. Podobno kot se zlato ujame na sitih iskalcev te žlahtne kovine, se tudi na tem velikem tovarniškem situ na eni strani izločijo težji delci bakra in medenine, na drugi pa plastika in steklo. Naposled menda prečistijo tudi vodo.

Toda sredi oktobra letos je Kitajska, ki je največja svetovna uvoznica različnih odpadkov (za reciklažo) – samo lani so kitajski predelovalci uvozili 7,3 milijona ton odpadne plastike iz Združenega kraljestva, Evropske unije, ZDA, Japonske in drugih razvitih držav –, napovedala vojno proti smetem iz tujine.

Prepovedati namerava uvoz kar 24 kategorij odpadkov, med katerimi so tudi plastika, tekstil in mešani papir, surovine pa naj bi nadomestili z vestnejšim zbiranjem na domačem trgu. Tako bodo tudi zavržene novoletne lučke najverjetneje ostale kar na našem domačem pragu.

Prijavi sovražni govor