Duhovna mati rejnica z nekaj zgodovinskimi madeži

Slovenca Franc Miklošič (1813–1891) in Jožef Stefan (1835–1893) nista samo živela na Dunaju in se tudi poklicno uveljavila. Tam sta umrla manj kot dve leti narazen in postala »večna Dunajčana«. Pokopana sta na dunajskem osrednjem pokopališču. Oba sta bila profesorja in rektorja dunajske univerze, ki je lani praznovala 650. obletnico delovanja.

Miklošičev in Stefanov doprsni kip si delata družbo na arkadnem dvorišču dunajske univerze. Spomenikov jima niso postavili samo zato, ker sta bila rektorja, ampak predvsem zato, ker sta veliko storila na znanstvenih področjih, s katerimi sta se ukvarjala. Miklošič kot filolog, jezikoslovec in slavist, Stefan kot matematik in fizik. Oba je takšna čast doletela v devetdesetih letih 19. stoletja, samo nekaj let po smrti.

Muzi je vsega dovolj

Poleg Miklošičevega in Stefanovega doprsnega kipa je na dvorišču glavne zgradbe dunajske univerze še 152 drugih doprsnih kipov, reliefov in spominskih plošč, ki pričajo o znanih profesorjih, znanstvenikih in častnih doktorjih te univerze. V zgodovini je tam delovalo veliko uglednih strokovnjakov, ki so se mednarodno uveljavili. Med njimi velja omeniti filozofa in prvega predsednika Češkoslovaške Tomaša Masaryka, medicinska nobelovca Karla Landsteinerja (odkril je krvne skupine) in Juliusa Wagnerja-Jauregga, utemeljitelja psihoanalize Sigmunda Freuda, matematike in fizike Christiana Dopplerja (Dopplerjev pojav), nobelovca Erwina Schrödingerja (kvantna mehanika) in Ludwiga Boltzmanna (Stefan-Boltzmannov zakon). Med vidnejšimi medicinci so bili Moriz Kaposi (Kaposijev sarkom), Theodor Billroth (prvi je uspešno operiral požiralnik in dele želodca), Ignaz Semmelweiss (utemeljitelj antisepse, prvi se je zavzemal za to, da bi si kirurgi umivali roke med operacijami) in Clemens von Pirquet (začetnik alergologije), ekonomista Karl Menger in Eugen von Böhm-Bawerk ter številni drugi.

Med 154 spomeniki na arkadnem dvorišču dunajske univerze je samo ena spominska plošča posvečena ženski. Toda književnica Marie von Ebner-Eschenbach pravzaprav ni delovala na tej univerzi, ta ji je samo podelila častni doktorat. Zato so leta 2009 na dvorišču postavili večji spomenik »Muzi je vsega dovolj« (Der Muse reicht's) – kot spomin na številne ženske znanstvenice dunajske univerze, ki jim do zdaj niso postavili takšnega spomenika.

Gnezdo antisemitizma

V 650 letih delovanja dunajska univerza ni bila nepravična samo do žensk. V zadnji četrtini 19. in na začetku 20. stoletja ter med obema svetovnima vojnama je bila tudi eno od središč zagrizenega antisemitizma. Okoli leta 1900, ko je bil Dunaj ena od najpomembnejših svetovnih prestolnic in glavno mesto velikega cesarstva, so Judje na Dunaju veliko prispevali k razvoju znanosti in znanstvenih raziskovanj. Potem ko so Judje dosegli enakopravnost, so mnogi med njimi začeli študirati na Dunaju in se uspešno uveljavljati v akademskih poklicih.

Nacionalsocialisti in radikalni desničarji so si tudi s silo zelo prizadevali zmanjšati število študentov judovskega rodu. To se je dogajalo tudi še marcem 1938, ko so Avstrijo priključili Hitlerjevi Nemčiji. Do jeseni 1938, nekaj mesecev po prihodu nacistov na oblast, so vse judovske profesorje in študente – bilo jih je 2230 – pregnali z dunajske univerze. Nekaterim, ki so tu dokončali študij, so razveljavili diplome, med drugimi svetovno znanemu pisatelju Stefanu Zweigu, ki se mu je uspelo izseliti iz Avstrije (leta 1942 sta z ženo naredila samomor v Braziliji). Večino tistih avstrijskih Judov, ki jim ni uspelo pravočasno zapustiti države, so ubili v taboriščih, med drugimi so ubili 90 študentov dunajske univerze. Spominska plošča v spomin na pregnane člane medicinske fakultete je eden od spomenikov na arkadnem dvorišču dunajske univerze, postavili so jo leta 1998. O večstoletnem spornem odnosu dunajske univerze do Judov priča razstava »Univerza – bojišče«, ki je na ogled v Judovskem muzeju na Dunaju do marca 2016.

Daljnovidni vojvoda Rudolf

Dunajska univerza, ustanovljena marca 1365 kot 19. univerza v Evropi, je najstarejša tovrstna ustanova na današnjem nemškem govornem območju. Ustanovitveno listino, ki jo še danes hranijo v arhivu univerze, je podpisal vojvoda Rudolf IV. Habsburški s svojima bratoma, v latinščini se univerza imenuje Alma Mater Rudolphina Vindobonensis (Mati rejnica Rudolfina Dunajska).

Vojvoda Rudolf, ki je umrl leta 1365, potem ko je ustanovil univerzo, je dovolil, da na njej študirajo samo umetnost, pravo in medicino. Dve desetletji pozneje, po ustanovitvi teološke fakultete, je univerza nehala životariti. Cerkev je na splošno v prvih stoletjih izjemno vplivala na delo dunajske univerze. Leta 1623 med tridesetletno vojno med katoliki in protestanti v Evropi je jezuitski red prevzel zgradbe univerze, ki je nato postala nedvoumno katoliška ustanova. Še dolgo potem je večina študentov na Dunaju študirala teologijo.

Nekristjani pred ženskami

Šele po letu 1781 so zaradi razsvetljenega cesarja Jožefa II., sina Marije Terezije, na dunajski univerzi lahko študirali tudi nekristjani. Med njegovo vladavino je začela delovati splošna bolnišnica na Dunaju, najnaprednejša klinika v Evropi. To je spodbudilo razvoj medicine, Dunaj pa se je dolgoročno uveljavil kot eno najpomembnejših medicinskih središč na svetu.

Glavno zgradbo dunajske univerze, v kateri je še danes sedež univerze, so zgradili leta 1884 na nekdanji paradni poljani, nedaleč od zimskega cesarskega dvorca Hofburg. Toda ženske takrat še niso smele študirati. Na dunajsko univerzo so se lahko vpisale šele leta 1897, najprej samo na filozofsko fakulteto. Po letu 1900 so lahko ženske študirale tudi na medicinski fakulteti.

Leta 1914, ko se je začela prva svetovna vojna, je bilo na dunajski univerzi vpisanih 817 žensk oziroma 7,3 odstotka vseh študentov. Odstotek se je močno povečal med vojno, potem ko so mobilizirali moške študente. Ustavno sodišče je šele leta 1919, po razpadu Avstro-Ogrske in ustanovitvi Republike Avstrije, odločilo, da je neustavno onemogočati vpis na študij zaradi spola, kar je takrat, denimo, počela pravna fakulteta dunajske univerze.

Kljub temu je moralo miniti še veliko let, da je ženska dobila naziv redne profesorice. Prvi je to uspelo Berti Karlik, fizičarki, ki je postala redna profesorica leta 1956. Po lanskih statističnih podatkih je med profesorji 26,4 odstotka žensk, med doktorandi (študenti najvišjih, doktorskih študij) pa je 49 odstotkov žensk. Na dodiplomskem študiju so ženske danes v večini.

Vsak četrti ni Avstrijec

Dunajska univerza ni »popolna univerza« v klasičnem pomenu besede od leta 2004, ko se je medicinska fakulteta ločila od nje in se je oblikovala posebna medicinska univerza. Kljub temu je dunajska univerza ostala daleč največja v državi. Zdaj ima približno 93.000 študentov na 19 fakultetah, izbirajo lahko med več kakor 180 področji. Med vsemi študenti je več kakor 56 odstotkov študentk.

Dunajska univerza, na kateri dela 6800 znanstvenikov, je čedalje bolj mednarodna, nam pove prof. dr. Heinz Fassmann, pomočnik rektorja, pristojen za kadrovski razvoj in mednarodne odnose. Lani je bilo na njej skoraj 28 odstotkov študentov iz tujine, iz 140 držav sveta (največ iz sosednje Nemčije). Fassmann ne podpira mnenja, da je tujcev preveč. Prav nasprotno. »Univerza mora privabiti najboljše profesorje in znanstvene sodelavce, sprejemati študente iz tujine in spodbujati mednarodno mobilnost domačih študentov. Absolvente z izkušnjami iz tujine nujno potrebujemo v gospodarstvu, ki je izvozno usmerjeno,« poudarja pomočnik rektorja dunajske univerze.