Tiskane izdaje
Janus je izjemen rimski bog, o katerem so nam pisci tistega časa pustili veliko dragocenih podatkov in legend. Z njimi je prepleteno celotno starorimsko obdobje, njegovih upodobitev na rimskih novcih in v kamen vklesanih podob pa je tudi toliko, da potrjujejo njegov izjemni pomen, sloves in božansko poslanstvo. Izjemen je še po tem, da ga stari Rimljani niso ustvarili tako preprosto, da bi preimenovali enega od grških bogov, kot so to storili pri mnogo svojih božanstvih, ampak je Janus najbolj njihov, brez grškega vzornika ali pandana.
Brez vojn in sovražnosti
Janus je bil vladar Janikula, griča na desni obali Tibere, ko Rima še ni bilo. Na njem je zgradil mesto Ianiculum. Pozneje so ga utrdili za obrambo mesta pred Etruščani, tam se je začenjala znamenita cesta Via Aurelia. Danes je to vzpetina Monte Gianicolo v rimski četrti Trastevere. Janus je najverjetneje vladal nad celotno pokrajino Lacij, ko pa sta se tja iz Grčije zatekla bog Saturn in njegov sin Jupiter, jima je dal grič Kapitol; Saturn in Janus sta skrbela, da takrat ni bilo ne vojn in ne sovražnosti, ljudje so živeli v medsebojnem spoštovanju. Kdo ve, ali nismo zato še danes ob Janusovem dnevu, torej ob prehodu starega v novo leto, vendarle vsaj za kratek čas veliko bolj spoštljivi drug do drugega, se obdarujemo in se pogovarjamo z bolj izbranimi in premišljenimi besedami.
Janusa je začel slaviti kot božanstvo že Romul, mitski ustanovitelj Rima 753 let pred našim štetjem. Kot zaščitnika vsakega začetka mu je posvetil prvi dan v letu, pa tudi prvi dan v vsakem mesecu, prav tako začetek vsakega dne in začetek vsakega slavja, vsakega velikega dela ... Ali je rimska beseda za vrata – ianua – nastala po Janusovem imenu ali obratno, najbrž ne bomo nikoli izvedeli.
Zagotovo pa je po njem dobil ime januar. Leto se je takrat še začenjalo marca in trajalo deset mesecev. Zato se zadnji meseci imenujejo po rimskih številkah (september, oktober, november december), kar je tedanjemu koledarju povsem ustrezalo. Že naslednji rimski vladar Pompilij je uvedel še januar in februar, deseti mesec (in nekaj onih pred njim) pa je pustil, tako da se naš dvanajsti mesec v koledarju v resnici še vedno imenuje »deseti«.
Dva obraza
Janus je bog z dvema obrazoma. Eden gleda naprej, drugi nazaj. Sporočilo je čitljivo in jasno: treba je gledati v preteklost, da bi lahko pričakovali prihodnost. »Gledam v obe smeri, na vzhod in zahod, in ne zgubljam časa z obračanjem glave naokoli,« je pesnik Ovid v pesnitvi Prazniki (Fasti) zapisal svoj poetski »pogovor« z Janusom. V prihodnost ne smemo vstopati, če ne vidimo in ne upoštevamo sporočil preteklosti. Zato pred novim letom toliko razčlenjujemo preteklo leto in se zaklinjamo, da v novem ne bomo naredili istih napak kot v iztekajočem se. In da bi ponovili tisto, kar je bilo dobrega.
Janusova dva obraza sta bila najprej upodobljena bradata, kakor se za božanstvo in modreca spodobi. Potem pa se je na eni strani pojavil mlad obraz, drugi je ostal star in bradat – kar je poudarilo tudi dve obdobji človekovega življenja. Prebiranje Janusove večpomenskosti napeljuje v sklepanje, kakor da je bil v rimski kozmologiji prabog, oče vseh bogov, čuvaj prehoda v svet božanstev.
Tu doli na zemlji so mu prav zato postavljali simbolna mesta, ki sicer niso bili klasični templji, ampak zares prehodi. Na rimskem Forumu naj bi bilo nekaj takih spomenikov. Po najnovejših odkritjih pa je Janusov hram ali tempelj stal nekje na severovzhodni strani. To je bil v resnici portal z dvojimi vrati, ki so najbolj nazorno govorila o trenutnem položaju Rima in njegovih osvajalskih in notranjih vojskovanjih. Kadar so bila vrata zaprta, je vladal mir. Le sedemkrat v zgodovini Rimskega cesarstva jih je Janus zaprl. Do našega štetja prvič po prvi punski vojni (leta 241 pr. n. št.) in po Oktavijanovi zmagi (leta 31 pr. n. št.), potem pa še petkrat.
Odprta vrata so pomenila, da so Rimljani krenili v vojno, simbolno pa tudi, da jim je skoznje odšel pomagat Janus. Ko so bila zaprta, je bil »doma« – varoval je Rim in prebivalce, ki so spet postali meščani ali državljani (qirites). Ko so morali v vojno, so simbolno šli skozi Janusova vrata na Forumu in takoj za njimi so že postali vojaki (milites).
Vrata so za njimi ostala odprta, da so se lahko skoznje vrnili v mesto, če so imeli to srečo, da so vračajoči se iz bližnjih ali daljnih bitk še kdaj ugledali Forum. Zato je jasno, kako vneto in redno so se za naprej in za nazaj zahvaljevali ali prosili Janusa z vsemi mogočimi daritvami za čim dlje zaprta vrata. Božanstvo s ključem v roki in palico iz belega gloga v roki, kar sta poleg dvojnega obraza njegova najbolj prepoznavna atributa, je bilo najbolj zadovoljno z vinom in dišavami, kot je izdal Ovid. Pa še s sadjem, medom, orehi ... S čim se danes obdarujemo na Janusove dneve?
Štirje obrazi
Če Janus nima grškega predhodnika ali vzornika, pa ima etruščanskega Anija, pa tudi Kulšansa, ki bi lahko bila eno božanstvo z dvema različnima imenoma. A ta je bil oziroma sta bila soseda na istem polotoku. V velikanskem nebeškem raju vseh mogočih bogov pa se najbolj spogleduje z našim praslovanskim Svetovidom, ki so ga baltski Slovani priznavali za najvišje božanstvo. Njegovo ime je zgovorno, da bolj ne bi moglo biti – sve to vid'! Kako bi mu tudi sploh lahko kaj ušlo iz vidnega polja, saj je upodobljen s štirimi glavami, ki gledajo na vse štiri strani neba. Z magično štirico
Lep poduk
Štiriglava božanstva so poznali že prej v Mezopotamiji, simbolika pa je pomembna zato, ker so včasih Rimljani tudi Janusa upodobili s štirimi obrazi ali štirimi glavami, tako da ni mogoče zanesljivo trditi, da je njihov Janus povsem izvirna božanska podoba, le neposrednega predhodnika v grški mitologiji nima. Kakšno je bilo »Janusovo« naključno srečanje z mezopotamskim božanstvom ali v kakšnem sorodstvu sta si Janus in slovanski Svetovid, pa moramo prepustiti v raziskovanje prihodnjim rodovom.
Najbolj znana štiriglava podoba Janusa sta kamniti skulpturi na Fabricijevem mostu, ki v Rimu povezuje mesto z edinim otočkom na reki Tiberi. Most, dolg 62 metrov in zgrajen 62 let pred našim štetjem, je še danes takšen, kot so ga postavili, in je vzdržal krepki dve tisočletji. Na kamniti ograji sta vgrajena kamnita kvadra, vsak s po štirimi izklesanimi Janusovimi glavami na vrhu.
V svojem delu De civitate Dei je celo sveti Avguštin pisal o štiriglavem Janusu, ki se imenuje dvojni Janus (ta bi lahko bil osnova za zodiakalno znamenje dvojčkov, menijo nekateri raziskovalci). Pisec poudarja, da bi celovito podobo sveta lahko videl le ta dvojni Janus, saj samo dvoglavi izpušča jug in sever iz celovite podobe. A kljub tej Avguštinovi ugotovitvi vidi še vedno dvakrat več kot navadni smrtniki. In ne izgublja časa z obračanjem glave. Mi pa ga moramo, saj nas uči, da brez pogleda nazaj ne moremo naprej. Lep poduk tudi za to leto, v katero nam je odprl vrata in jih na srečo takoj za nami že zaprl.
