Ekološki inženir bober se hitro širi tudi po Sloveniji

Potem, ko je pri nas poldrugo stoletje veljal za iztrebljenega, se bober ob naše vode počasi vrača že zadnjih 18 let

Objavljeno
11. marec 2016 16.56
Jože Pojbič
Jože Pojbič

Značilno obgrizene in podrte vrbe in druga tanjša drevesa ter štrclji le nekaj centimetrov debelih drevesc niso dopuščali dvoma: v skrit, miren kotiček Murske šume se je v zadnjih mesecih v Murino mrtvico, ki se z glavno strugo poveže le ob visokih vodah, priselil še en bober ali celo par bobrov. Dokaz, da se po skoraj dvajsetih letih od prvega ponovnega prihoda v Slovenijo ta skrivnostni ekološki inženir vse hitreje širi tako številčno kot ozemeljsko.

Skrito bobrovo domovanje so mi pokazale sodelavke in sodelavci projekta GoForMura, ki bodo dve leti s pomočjo sredstev iz norveškega sklada proučevali možnosti upravljanja gozdnih habitatnih tipov in vrst v izbranih območjih Natura 2000 ob reki Muri. Njihov glavni cilj bo torej načrtovanje upravljanja značilnih, a vedno bolj izginjajočih poplavnih hrastovo - jesenovo - brestovih gozdov in obrečnega vrbovja, jelševja in jesenovja. Toda ker je bober ljubitelj slednjih in s svojo dejavnostjo tudi oblikovalec obvodnega sveta, ki počasi, a zanesljivo popravlja napake človeka, se znotraj projekta ukvarjajo tudi z njim in z iskanjem načinov, kako mu zagotoviti primerno življenjsko okolje in kako se izogniti konfliktom, do katerih bi utegnilo priti ob močnejši namnožitvi tega velikega glodalca. Za sedaj znakov velike namnožitve bobra še ni, a strokovnjak in sodelavec norveškega inštituta za varstvo narave NINA Duncan Halley opozarja, da je potrebno ukrepati in načrtovati rast števila bobrov že sedaj, v zgodnejših fazah njegovega pojavljanja v Sloveniji. »Najti bo treba način upravljanja, ki bo upošteval lastnike zemljišč in bo hkrati v interesu ohranjanja narave,« pravi norveški gost.


Pri nas je bober veljal za izumrlega približno poldrugo stoletje, saj je v ranjki Avstriji, kamor smo takrat še spadali, izumrl leta 1869. Veliko hitreje so ga iztrebili v Italiji, že leta 1541, še hitrejši pa so bili Angleži, kjer je izginil že v dvanajstem stoletju. Pred tem je ozemlje Evrope naseljeval najmanj 14.000 let, vse od zadnjih ledenih dob pleistocena.


Konec devetnajstega stoletja je v Evropi in Aziji skoraj povsem izginil: le na osmih izoliranih, najnedostopnejših območjih je preživelo kakšnih 1200 evrazijskih bobrov. Številne zahodnoevropske države so bobra zato zaščitile že na začetku dvajsetega stoletja, mnoge, iz katerih je povsem izginil, pa so poleg zaščite bobre začele tudi ponovno naseljevati. Ker se je to v nekaterih državah, kot so Norveška, Finska in Švedska, dogajalo že pred pol stoletja ali več, so si bobri v teh državah številčno že toliko opomogli, da so spet postali normalen del naravnega okolja in ponekod znova tudi lovna divjad. Tačas v Evropi in Aziji živi že najmanj 1,2 milijona bobrov, kar je tisočkrat več kot v obdobju, ko mu je šlo najslabše.
Zakaj je evrazijski bober konec devetnajstega in na začetku dvajsetega stoletja skoraj izumrl, nam je Duncan Halley razložil na primeru Norveške: »V preteklosti je bilo na Norveškem in v Evropi nasploh več lakote, kot sedaj. Zato so bobre ljudje lovili za hrano. Poleg tega je bilo nekoč bobrovo krzno veliko bolj cenjeno, kot sedaj, ko je skoraj brez vrednosti. Bobre pa so pogosto lovili tudi zaradi bobrovine, izločka bobrove zadnjične žleze, ki so jo uporabljali v farmaciji in za proizvodnjo dišav. Zaradi vsega tega je bil bober v preteklosti veliko vreden. Na Norveškem je na primer v osemnajstem stoletju en bober stal toliko, kot je znašala celoletna plača kmečkega delavca. Zato so bobri v tistem obdobju skoraj izginili.«


Drug razlog za izginjanje bobra v prejšnjih stoletjih pa ilustrira dogodek iz sedemnajstega stoletja z ozemlja sedanje Slovenije, ki ga v svoji diplomski nalogi omenja Saša Vochl z Gozdarskega inštituta Slovenije. Leta 1677 so namreč podložniki ubili groga Güntherja Herbersteina zato, ker se je zavzemal za ohranjanje največje slovenske kolonije bobrov ob rokavih Drave in lokah med Mariborom in Ptujem. V tistem času so si lahko podložniki les za kurjavo dobivali samo iz manj vrednih obrečnih gozdov, v katerih pa so za svojo hrano in gradnjo jezov ter bobrišč drevesa podirali tudi bobri. Bobri so bili torej pri pridobivanju lesa neposredna konkurenca tlačanom in lahko si mislimo, kaj se je zgodilo z njimi, če so bili zaradi tega pripravljeni najprej ubiti svojega gospodarja.


Čeprav je bober tudi pri nas živel dolga tisočletja pred izginotjem - kosti, najdene ob koliščih na Ljubljanskem barju dokazujejo, da so bili bobri poleg jelenov glavni vir hrane barjanskih mostiščarjev - in so bili tudi pri nas pogoji za njegovo skrivnostno življenje dobri, je po izginotju njegovo vračanje v naše loke, reke in potoke potekalo bistveno počasneje kot v severnih delih Evrope in Rusiji. Pravzaprav se k nam sploh ne bi vrnil, če bi bila njegova vrnitev odvisna od slovenskih oblasti. A se je brez njihove vednosti pritihotapil s Hrvaške, kjer so v reko Lonjo pri Ivanič gradu nekaj bobrov znova naselili leta 1996. Od tam so se začeli širiti po Hrvaški in tudi k nam, kjer so prva objedena in podrta obvodna drevesa odkrili leta 1998 na sotočju Krke in Radulje na Dolenjskem. Ker je bober pri iskanju najboljših življenjskih pogojev sposoben ob vodotokih potovati zelo daleč, tudi po nekaj deset kilometrov ali več, se je torej v dveh desetletjih razširil ne samo po Hrvaški, ampak tudi po Sloveniji, kjer ga sedaj opažajo na Krki, Radulji, Dravi, Muri in vedno pogosteje tudi na pritokih teh rek. Tatjana Gregorc in Marjana Hönigsfeld Adamič iz inštituta za ohranjanje naravne dediščine LUTRA sicer nimata številčnih podatkov o bobrih pri nas, a po njuni oceni se njihovo število giblje okoli nekaj sto živali in je doseglo kritično mejo, po kateri se bodo bobri zaradi gostejše naseljenosti družin začeli hitreje razmnoževati in osvajati nova, doslej z bobri še nezasedena ozemlja. To pa pomeni, da utegnejo tam, kjer bodo v večji meri posegali v obrežno zarast ali kjer si bodo hrano iskali tudi na bližnjih poljih, naleteti tudi na nasprotovanje ljudi, predvsem lastnikov obvodnih zemljišč.


Lastniki že opažajo posledice delovanja bobra. Saša Vochl pravi, da je bilo v zadnjih nekaj letih na območju Zavoda za gozdove Murska Sobota prijavljeno za slaba dva tisočaka škode na drevju in poljščinah.
Duncan Halley pa tudi v prihodnje ne pričakuje hujših konfliktov, ker pravi, da bobri v času vegetacije za prehrano raje kot drevesno lubje jedo zelnate rastline. Ker je vegetacijska dobra pri nas dolga, ne pričakuje večjih vplivov bobra na obvodno drevje. »Sicer pa se bober prehranjuje z manj vrednimi drevesnimi vrstami, za katere lastnikom pogosto sploh ni mar, in posega le petnajst do dvajset metrov na kopno, ker je na suhem zelo počasen in neroden in se počuti bolj varnega v bližini vode ali v njej. Tudi jezov na vodotokih ne gradi, če to zaradi prevelikega nihanja vodostaja ni nujno potrebno. Konflikti zaradi bobrove dejavnosti so zato bolj posledica stanja človeške družbe, v kateri se pojavljajo, in ne toliko posledica dejanskega vpliva ali škode zaradi te dejavnosti. Zato bi bili za preprečevanje takšnih morebitnih konfliktov bolj potrebni psihologi in sociologi kot pa bioligi in gozdarji.«


Kako bomo zanimive i skoraj nikoli vidne vnovične prebivalce naših voda in obvodnih listnatih gozdov sprejemali v prihodnje, bo torej v največji meri odvisno od nas, ljudi, ki smo v naravnem okolju prav tako samo gostje in ne vsemogočni gospodarji.