Tiskane izdaje
Za naselje Donja Bistra blizu Zagreba marsikateri Slovenec nikoli ne bi vedel, če ne bi obiskal največjega hrvaškega nakupovalnega centra, ki stoji na njegovem robu. Kockasti mastodon bolj ali manj sameva, le malokdo pa ve, da le nekaj kilometrov od njega leži rajski vrt.
V njem uspeva več kot petdeset vrst zlasti eksotičnega sadja, prava džungla eksotov iz Azije, Afrike in Južne Amerike na enem mestu. Rastline fantazijskih imen in okusov imajo tudi svojega eksotičnega kralja, Ivana Šuloga. Da ne bo zvenelo narobe, v vedenju lastnika podjetja Exotic King niti za trenutek ni zaznati kraljevske nadutosti in poskusov prevlade s puhlimi argumenti moči.
Znanje in izkušnje, ki jih je pridobil v 18 letih, velikodušno podeli z vsakomur, ki ga prosi za nasvet, kako pravilno posaditi in skrbeti za sadike sadnih in zelenjavnih eksotov. Je pa že ob pozdravu in močnem stisku roke jasno, da Ivan poseduje močno poslovno žilico, kaj žilico, žilo, vztrajnost in ravno pravšnji odmerek sanjaštva, ki zagotavljajo uspeh. Če bi posnemal druge kmete v okolici, bi zasadil buče ali krompir in se z njihovo pridelavo »ubijal« do skromne pokojnine.
A kmet nikoli ni nameraval postati. Študiral je elektrotehniko in promet. Prav na fakulteti, ko je čakal na ustni izpit, mu je v roke prišel časopis, v katerem je njegovo pozornost pritegnil dvostranski oglas z naslovom: »Kiwano, eksotično sadje, ki ga je mogoče vzgajati v Hrvaški.« Poklical je človeka, ki je prodajal seme kiwana, »trgovino je imel takoj za vogalom fakultete«, in v njegov nakup vložil vse prihranke.
Ne, nobene romantične zgodbice o neuslišani ljubezni, ki bi od Ivana zahtevala, da ji prinese kiwano, če hoče, da ga bo vzljubila, ni bilo vmes, se nasmeje Ivan, ko ga povprašam o resničnosti zapisa z interneta. »Za vsak posel je treba imeti zgodbo. Svojo sem si izmislil neko nedeljsko popoldne in vsem je zelo simpatična. Ljudje me sprašujejo, ali je resnična. Žena se vsake toliko, ko vidi kakšno drugo žensko, pošali: 'Je to tista neuslišana ljubezen, o kateri pišeš?'«
Kakor pitbul
Kiwanu, ki izhaja iz Afrike, je ustrezala tudi zemlja v Donji Bistri. Bogato je obrodil, toda prva tri leta je Ivanu ves pridelek propadel, ker ga ni znal pravilno skladiščiti. Četrto leto mu je uspelo. Sprva je zlato rumene sadeže z bodicami, zaradi katerih spominjajo na buzdovan, notranjost pa sestavljajo radioaktivno zelena želatina in semena, prodajal hrvaškim trgovskim verigam, vendar so bila naročila premajhna, da bi kaj zaslužil. Odločil se je, da jih bo začel izvažati.
»Ko sva se z bratom pojavila na sejmu v Parizu, sva doživela šok. Nihče še ni slišal niti za Hrvaško niti za kiwano. Nato sem ugotovil, da takšnega sadja ne uvaža vsakdo, ampak le specializirana podjetja. Dve sta mi dali priložnost in nisem je več izpustil, bil sem kakor pitbul,« se zasmeji Ivan. Ko so hrvaški kiwani prvič prišli na evropski trg, se je pokazalo, da so bolj kakovostni kot tisti, ki jih pridelujejo na Novi Zelandiji; gojijo jih še v Ekvadorju, Izraelu, Dominikanski republiki, Sudanu, Alžiriji ... »Nekaj je v hrvaški zemlji, zaradi česar je skorja našega kiwana zelo čvrsta. Naši plodovi se v skladišču obdržijo en mesec, drugi propadejo v tednu dni,« pojasnjuje.
Ivan si je monopolni položaj nad izvozom kiwanov v Evropi – letos jih bo pridelal več kot pol milijona – zagotovil tudi zaradi njihove okusnosti. Obirajo se zreli in takšni pridejo tudi v trgovine. Kiwani iz Nove Zelandije, Ekvadorja ali katere druge države, daleč od Evrope, se obirajo napol zeleni in dozorijo na poti do trgovin. Ali sploh ne. »Ljudje jih kupijo enkrat, ugotovijo, da so zanič, in nikoli več.« Poleg bodičaste melone, kakor se kiwano še drugače imenuje, je Ivan tudi največji evropski izvoznik babaka ali planinske papaje oziroma chambura, po videzu križanca med papajo in kumaro, po okusu med jagodo in melono.
Razstavni salon eksotike
Rastlinjaki v Donji Bistri so nekakšen showroom, v katerem raste vse po malem, pojasni Ivan, ko nas vodi mimo razkošno zelenih grmov pod plastično streho. Še najbolj »normalni« so paradižniki, ki jih prodaja v Hrvaški, čeprav so vijolični, ter čiliji, buče in lubenice.
Na hektar velikem nasadu v Velikih Zdencih prideluje še kumkvat, pepino, curubo, tamarillo, granadillo, mangosteen, avokado, papajo, banane platano, mango, nashi, kaki, liči, cherimojo, asimino, marakujo, pasijonko, perujske jagode, karambolo, guavo, pitahajo, sibirske borovnice, tamarind, goji jagode, stevijo in maco ter zelenjavo, ki jo je zahod oklical za superhrano: modri krompir, vijolični koren, paradižnik kumato, sladki krompir ali batat in mehiške kumare. Na Mljetu prideluje rožiče, na Braču vzpostavlja pridelavo eksotičnega sadja na desetih hektarih.
Eksotično sadje ima veliko vlaknin, ki bi jih morali pogosteje uživati, meni Ivan, ter številne vitamine, antioksidante in druge koristne snovi. Kiwano ima po njegovih besedah največ vitamina C med sadjem in oleinsko kislino, ki obnavlja živčevje. »Z njo v Franciji in Ameriki zdravijo Parkinsonovo bolezen«.
Grenka melona, katere neopazni plod kumarične oblike se ob dozoritvi razpre kot cvet ter pokaže živo rumeno notranjost in krvavo rdeča semena, odpravlja diabetes, trdi Ivan. »Sadeže sem podaril bolniku z diabetesom, ki si mora dvakrat na dan vbrizgavati 20 enot inzulina. Po štirih dneh je potreboval le še 12 enot inzulina enkrat na dan.« Ivan goji še dve drugi rastlini, ki »delujeta protirakavo«, asimino in »njeno sestro« graviolo.
Devetdeset odstotkov pridelkov izvozi, največ veletrgovcem v Anglijo in Nizozemsko ter Italijo, Francijo, Nemčijo, Rusijo, Belgijo, Švedsko in na Dansko. Z vstopom Hrvaške v EU se za njegovo podjetje – v njem je šest zaposlenih, po vsej Hrvaški pa ima še več kot 100 kooperantov –, ni spremenilo nič bistvenega, le poslovanje se je poenostavilo. »Prej sem zvečer natovoril kamion, do jutra je moral počakati na carini, tam je izgubil še nekaj ur. Zdaj ga natovorim, ob polnoči gre za Nizozemsko in zjutraj je že pri veletrgovcih.«
V džunglo po nove rastline
Ivan proda vse, kar pridela, čeprav vsako leto posadi enkrat več od prejšnjega. Želel bi, da bi eksotično sadje začel pridelovati še kdo, z veseljem bi sklenil novo poslovno sodelovanje. »Vsak dan nas obišče kakšnih deset ljudi, ki jih zanima sodelovanje z nami ali pa bi radi zgradili podobne rastlinjake. Če se odločite za projekt, vam priskrbimo rastlinjak, ogrevalni sistem in sadike. Nato se lahko preselite na Havaje in prek te plastike,« pokaže na svoj mobilnik, »upravljate to plastiko,« izpelje besedno igro; rastlinjaku Hrvati namreč pravijo plastenik. »To je vsa znanost. Tropsko sadje na Hrvaškem nima bolezni in naravnih sovražnikov. Cveti in rodi vse leto, le dovolj toplo in svetlo mora biti v rastlinjaku. Sliši se prelepo in preveč eksotično, da bi bilo res, vendar je.« Interes za sodelovanje z Ivanom so doslej pokazali na Lastovu in Hvaru, vendar še ni obrodil sadov.
Da bi ustregel povpraševanju in zagotovil dobavo eksotičnega sadja vse leto, s čimer bi pridelku znižal tudi cene, Ivan razmišlja o širitvi pridelave v Srbijo in Bosno, v Makedoniji pa že ima registrirano podjetje. Vse bolj se ozira tudi proti naslednjemu projektu.
»Mislil sem, da poznam že vse rastline, a ko sem odkril spletno stran nekega Portoričana, sem našel še najmanj 50 takšnih, za katere še nisem slišal. Rastejo le v tropskem gozdu, na trgu jih ni, ker jih je težko vzgojiti in hitro fermentirajo, zato njihova pridelava ni ekonomsko smotrna. Moj cilj je tukajšnji posel prepustiti Mirku, ki že vse zna, sam pa bom odpotoval v Portoriko in našel nove rastline ter malega kmeta, ki ga bom spremenil v izvoznika,« strastno razlaga.
Do takrat bo na trg poskušal spraviti še kakšno hrvaško eksotiko. »Ali poznate maginje, male rdeče kroglice, posute z iglicami (slovensko ime zanje je navadna jagodičnica, op. p.)?« Uspevajo na hrvaški obali in otokih. Če bi jih kdo obiral, bi vse izvozil na Japonsko. Tamkajšnji potrošniki bi za njimi ponoreli, ker ljubijo neobičajno sadje.«
Velikopotezne načrte ima tudi s sibirsko borovnico, »sladko-kislo prehransko bombo«. Največja pridelovalka je Kanada, ki celoten pridelek izvozi na Japonsko. »Pri nas sibirske borovnice dozorijo mesec dni pred kanadskimi in obrodijo dvakrat na leto, v Kanadi le enkrat. Ko bi prodali prvi pridelek borovnic, bi na vrsto prišla Kanada, za njo spet mi,« kuje načrte hrvaški eksotični kralj.
