Tiskane izdaje
Vprašanje, kdaj so nazadnje potrkali pri sosedu in si kaj izposodili, pri večini ljudi sproži precej brskanja po spominu. Tudi Boris Milenko, ki dela v Knjižnici REČI v Savskem naselju, prizna, da tega ni storil, odkar je soseda odšla v dom upokojencev. Si je pa že kaj izposodil v knjižnici, kjer dela. Ta danes praznuje prvi rojstni dan in se morda bolj kot izposojevalnica vseh mogočih stvari uveljavlja kot skupnostni prostor.
Knjižnica REČI na Belokranjski ulici 6 je pravzaprav dom skupnosti ali Savc, kakor ji rečejo, okoli so nizke večstanovanjske hiše in bloki, nedaleč stran Šentovi prostori in ambulanta za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, nasproti Knjižnica Savsko naselje ... V zadnjem času je njen glavni knjižničar Boris Milenko, med pogostimi obiskovalci pa Boris Dežman. Z njima smo se pogovarjali o tem, zakaj si ne izposojamo več od sosedov, in o medsosedskih odnosih na splošno.
Če ne po reč, pa na ples!
Knjižnica REČI ima okoli 160 članov (član lahko za eno leto postane vsakdo, ki podari stvar z liste želja ali vplača članarino 20 evrov), toda v torek popoldne kandidatov za izposojo ni bilo, zvečer pa so pričakovali namizne pustolovce iz društva Igrolog, ki prostor izrabijo za družabne igre.
Čeprav ima Knjižnica REČI, ki sta jo zasnovala društvo ProstoRož in skupnost Slovenia Coworking, množico občudovalcev in se vsi navdušijo nad zamislijo, se zdi, da nekako ne more premagati potrošniške usmerjenosti družbe ali pa vsaj toliko prodreti v zavest ljudi, da bi ti prej kot na nakup reči, ki jo potrebujejo le občasno, pomislili na izposojo.
Boris Dežman je eden tistih entuziastov, ki ne delijo le navdušenja, temveč so pripravljeni v »stvar« in dobro počutje ljudi kaj vložiti. Tudi tokrat je v knjižnico prišel s pladnjem peciva in takoj skočil v manjšo kuhinjo, da bi skuhal kavo. V Savskem naselju živi 16 let in v knjižnico, v kateri si je mogoče izposoditi skoraj vse, razen knjig, se je včlanil že ob odprtju. S partnerko Miro sta pripeljala več predmetov, ki so doma ležali, ne da bi jih uporabljali, malo je pomagal pri pridobivanju sponzorjev, kot je dejal, naposled se je vključil še v dejavnosti in zdaj vodi plesne večere. »Osnovna ideja knjižnice je, da si ljudje izposodijo reči, ki jih ne morejo kupiti ali jih ne potrebujejo prav pogosto,« je hitel razlagati, »to pa se je kmalu začelo širiti in knjižnica je postala skupnostni prostor. To se mi zdi tudi najpomembnejše: ljudje so se začeli družiti! Prišli so sosedje, ki jih še nismo srečali, mamice z otroki, ki potrebujejo prostor za igranje, razne delavnice ... Tako spoznaš okolico, izveš, kaj ljudje razmišljajo.«
Ob sobotah so pripravljali zajtrke s sosedi (spet jih bodo spomladi, ko je mogoče sedeti zunaj, saj je v knjižnici premalo prostora), organizirali so samopopravljalnico koles, izmenjevalnico oblačil in igrač ... Stalnica so šiviljske delavnice, dopoldanska telovadba, druženje članov društva Vesele nogice, večeri družabnih iger ter večeri latinskoameriške glasbe in plesa. »Tukaj se vrti osem parov,« je ponosno vzkliknil Boris Dežman. Sicer je učitelj tenisa in glasbenik, pleše pa tudi že vse življenje, kakor je dodal. V knjižnici si je seveda tudi že kaj izposodil, denimo kolo: »Ker so nam ukradli tako rekoč vsa kolesa, sem si ga prišel izposodit sem, da sva lahko šla s partnerko na Žale. Pa enkrat, ko je imel hudič mlade, sem po kuhinjsko tehtnico skočil – drugače bi brez peciva ostal! Jah, to je res lepa rešitev, greš k sosedu po tehtnico!«
Knjižnico reči v vsak okoliš
Seznam reči, ki so v knjižnici na voljo, si je mogoče ogledati na spletni strani ali kar v knjižnici, kjer so razporejene po policah in opremljene z inventarno številko. Napisane pa so tudi na steni, ne le tiste, ki jih imajo, temveč tudi tiste, ki si jih še želijo. Že tako rekoč vse leto ostaja velika in večkrat izpovedana želja po dobrem sesalcu; tisti, ki stoji v kotu, je bolj muzejski eksponat (je namreč zgleden primerek estetike osemdesetih let prejšnjega stoletja). V tem času bi marsikomu prišle prav tudi dereze, je pripomnil Dežman in zmajal z glavo ob misli na tiste, ki so jih zavrgli, ko so praznili ropotarnico njegove pokojne mame.
»Še vedno pa je dovolj reči za zimsko veselje,« se je sogovornik hitro ozrl na police s smučarskimi čevlji, drsalkami, deskami, čeladami ... Boris Milenko, ki se je medtem ukvarjal z inventarnimi številkami, si je v knjižnici izposodil kolesarsko čelado za hčer in kovček za sina. Za otroke je sicer več polic napolnjenih z igračami in družabnimi igrami, zraven so gospodinjski aparati, šivalni stroji (Elnin stroj je tudi najpogosteje izposojena reč, sledi vrtna kosilnica), orodje, na steni visi zavita poročna obleka, pred vrati je stojalo z lopatami ... »Vsak okoliš bi moral imeti možnost takšne izposoje. To bi moral postati standard,« je dejal Milenko.
Pravi upor proti sistemu
Podobno meni Blaž Bajec, ki je ravno tako član knjižnice, čeravno ni njen sosed, ampak živi nekoliko stran, na Vodmatu. V knjižnici si je doslej izposodil fotoaparat, saj ga ne potrebuje prav pogosto pa tudi drag je, in škarje za živo mejo. Za članarino je prinesel smučarske čevlje, ki so v domači garaži čakali na boljše čase. Do Knjižnice REČI ga je sicer pripeljala garažna razprodaja, kmalu je opazil, da imajo izposojevalnico, ki je prostor še za druge dejavnosti.
»Všeč mi je tukajšnje razpoloženje, to je prostor, kjer se lahko ustaviš, poklepetaš,« je razmišljal. Predvsem pa se navdušuje nad domislicami, ki prispevajo k trajnostnemu razvoju in odvračajo ljudi od nepremišljenega potrošništva. »To je tisti pravi upor proti sistemu,« je prepričan, »ne pa zgolj sodelovanje na protikapitalističnih protestih.« In v družbi je po njegovem prepričanju tudi odgovor na vprašanje, zakaj si ne izposojamo reči: »Najlaže je pobrskati po spletu ali odpreti katalog in se odpeljati v BTC. Res ne vem, zakaj ne bi zavili na Belokranjsko ...«
Posnemovalcev še ni
Ko so pred enim letom po vzoru berlinske izposojevalnice Leila odprli prvo Knjižnico reči v Sloveniji, so njeni ustvarjalci resda pričakovali hitrejši razvoj, a so kljub temu presenečeni, koliko dobrih in celo dragih predmetov so dobili ob vpisu članov (nekdo je menda hotel podariti celo avto, pa ga zaradi pravnih ovir, ki omejujejo nadaljnjo izposojo, niso mogli sprejeti).
Pred enim letom so si zaželeli tudi posnemovalcev, vendar za zdaj o njih ni bilo slišati. Maša Cvetko iz društva za raziskovanje javnega prostora Prostorož je povedala, da se jim je oglasilo kar nekaj zainteresiranih skupin ali posameznikov, ki so želeli odpreti podobno knjižnico. Glavne ovire, ki jim preprečujejo, da bi uresničili željo, so ponavadi povezane s financami, saj je treba najeti prostor in ga opremiti ter vložiti kar nekaj dela, ki ga knjižnica s svojim delovanjem ne more pokriti. »Ugotovili smo, da knjižnice reči v tujini večinoma temeljijo na prostovoljstvu. Ravno zato si želimo letos bistveno več delati za izboljšanje poslovnega modela, da bi si lahko zagotovili samozadostno delovanje in o tem svetovali drugim,« je poudarila Maša Cvetko. In tako poleg reči iščejo tudi prostovoljce, ki bi jim pomagali pri delu in vodenju dejavnosti.
