Tiskane izdaje
Obisk članov Kud Ampus, ljubiteljev izdelovanja kostumov fantazijskih junakov, izpolni vsa (stereotipna) pričakovanja: prostore imajo v kleti na videz zapuščenega gradu, vanje vodijo težka črna vrata, v notranjosti so razpostavljeni oklepi, grozovite maske, jeklene rokavice, meči ... In sredi delavnice nakovalo, ampus.
Tudi predsednik kulturno-umetniškega društva Anže Bizjak in njegov član Robert Bone sta zgledno predstavljala svoje vrste. Prvi v črnih oblačilih, z dolgimi lasmi in bradico, lično razdeljeno v dve drobni kiti, drugi ravno tako z dolgimi lasmi in čepico, oba z nekoliko ležernim in hudomušnim nasmeškom. Izložbena lutka ob njima je bila oblečena v kostum škrata iz filmskih trilogij po predlogi J. R. R. Tolkiena Gospodar prstanov in Hobit, na mizici so bili razstavljeni velika črna železna maska, železne rokavice, maska orka, meč, krzneni kostum, oplemeniten z železnimi vstavki ...
Akademika
Izgledalo je preresno, da bi vse skupaj lahko pripisali samo pustu, toda tako se je v resnici začelo: »Pred tremi leti smo razmišljali, v kaj bi se namaskirali, pa smo se odločili, da poskusimo narediti nekaj na temo Gospodarja prstanov ali Hobita,« je začel razlagati Anže Bizjak. Ko so se enkrat lotili, »so še bolj padli not« in nastali so čisto pravi kostumi.
Ob pogledu nanje je brez kakšnega velikega predznanja mogoče ugotoviti, da združujejo veščine kovanja, kiparstva, slikarstva, oblikovanja, šivanja in najbrž še kakšno, očem skrito. Sprva so se hoteli pridružiti kakšnemu društvu ljubiteljev fantazijskih junakov, da bi si malce olajšali finančno plat, a ker ni bilo zanimanja za še nepreizkušene člane, so kostume kljub temu izdelali, in ko so že bili tako daleč, so ustanovili svoje društvo, Kud Ampus (ampus je narečni izraz za kovaško nakovalo).
Kovaško nakovalo s kladivom zaseda osrednji prostor v delavnici, le nekoliko premajhno je, je pripomnil Robert Bone. Pri mojstrih, ki jih je v Tržiču na pretek, bi že še lahko našli kakšno večje nakovalo, toda kaj ko jih neradi dajo iz rok, tudi znanje je – vse tako kaže – dragocena dobrina, kajti tega ravno tako neradi delijo, sta ugotavljala 28-letnika. Zato so se znašli po svoje in začeli preizkušati oziroma kar »fejst ekperimentirati«. Nekaj znanja vendarle imajo, saj je Anže Bizjak na poti do tega, da postane akademski restavrator. Zelo pomemben člen izdelave fantazijskih kostumov je Aleš Povalej, ki »zna vse«, kakor sta sogovornika kratko in jedrnato opisala glavnega izvajalca, kajti on sam je bil bolj redkobeseden. Robert Bone je ravno tako akademik, saj zaključuje glasbeno akademijo, kruh pa si služi s poučevanjem na glasbeni šoli. V klubu bolj dela stvari, kot mu jih drugi naročijo, se je nasmejal.
Na začetku je ampusovce, kot je bilo mogoče razbrati iz pogovora, gnal veliki entuziazem, potem pa članstvu malo zmanjkalo volje. »Težko je obdržati ljudi, saj je dela veliko. Ljudje pa so po službah in jim zmanjka volje,« je razglabljal Bizjak in dodal, da jim je nekaj veselja vzel tudi vandalizem, saj jim je nekdo tik pred konvencijo Na meji nevidnega (vsakoletni dogodek, namenjen ljubiteljem fantazije in znanstvene fantastike) s sprejem uničil in poškodoval številne maske. Tudi Anže Bizjak ima precej dela – ima večletne izkušnje z restavriranjem baročnih oltarjev, toda delo v Kudu je v resnici prostočasna dejavnost, s katero si napolni baterije. »Tukaj si spočijem,« se je smejal.
Pletenje srajc
Prva maska, ki jo je izdelal, je bil čarovniški kralj iz Angmarja, enega izmed poveljnikov Sauronove vojske v Gospodarju prstanov. Maska je zlovešča in ena izmed tistih, ki je kovinska, le z rogovi, ki grozovito štrlijo iz maske, si je mojster malce olajšal delo in uporabil enega pravega, za druge pa si je naredil odlitke iz umetne mase. Tudi sicer so deli kostumov, ki izgledajo težki železni, velikokrat narejeni iz umetne mase. »Kdo bo pa nosil tako težek kostum?!« sta vzkliknila sogovornika. Še škratov, čeravno je oklep deloma plastični, ravno tako čelada, je zahteval precej napora, da si ga je Robert Bone nadel. Pravzaprav brez pomoči ne bi šlo, vlogo oprode je v tem primeru odigral Bizjak, sicer pa so že navajeni, da se na dogodke – denimo v kinematografe Cineplexx, kamor so bili povabljeni ob premierah Hobita – gredo nekaj ur prej, da imajo dovolj časa za preoblačenje.
Delo, s katerim si v zadnjem času polnijo baterije, je tako dolgotrajno, da bi pričakovali ravno nasprotni učinek: iz drobnih krogcev izdelujejo pletene obleke za viteze. Bone je prinesel kos jeklenega »blaga«, Bizjak pa ga je opremil s podatki: če pleteš pet ur na dan, lahko končaš v mesecu in pol, ena srajca pa tehta kakih dvajset kilogramov. V roke je vzel nekakšno vzmet, ki jo razrežejo, da dobijo drobne obročke, ki jih nato prepletajo – do žuljev, če je treba. »Pozneje ti tako preide v navado, da ob vsaki priložnosti vzameš v roke in malo pleteš, recimo zvečer pred televizijo,« je pristavil Bone. Izdelovanje oblek za viteze sodi v okvir priprav na večji projekt, o katerem še nočejo govoriti, so pa navodila za delo skrbno zabeležena na tabli – takoj za opravilom, ki je že odkljukano: Pospravi delavnico!
Tudi sicer je delavnica pod obokanim stropom v vlažni kleti gradu Neuhaus na vzpetini nad Tržičem prostor, ki obiskovalcu – pa naj bo še tako trdno prikovan na tla – vzbudi domišljijo. Ob steni so razporejene glave, ki jim je podobo »poklonil« Anže Bizjak. Kip je pravzaprav kalup, ki so ga potrebovali za to, da so lahko ustvarili zloveščo masko orka. Že to, da je nastal ta kalup, je terjalo precej napora, da ne rečemo žrtvovanja, kajti Bizjak je dobesedno ponudil svojo glavo, na katero so kolegi nanesli mavec. »Imel se slamico, skozi katero sem dihal,« se je krohotal, »pa papir in svinčnik v rokah, da sem lahko delil napotke.« Ko je kalup enkrat narejen, nanesejo nanj lateks – da dosežejo pravo debelino, je treba to večkrat ponoviti, nato ga oblikujejo, na koncu pa na masko nanesejo barvo in druge dodatke ter jo zaščitijo z lakom, kakor je mogoče prebrati v navodilih, ki so jih ampusovci pred časom delili tudi na spletni strani Dela.
Na vprašanje, kaj bodo letos za pusta, kajpak nismo dobili odgovora, čeprav za člane Kuda Ampus pravzaprav to sploh ni pomembno. Kajti zanje spreminjanje v fantazijske like sploh ni nekaj, kar bi lahko počeli samo v pustnem času ...
