Filmski zapis o dediščini portoroškega letalstva

Velika večina Slovencev ne ve, da je imel Portorož prvo letalsko potniško povezavo Srednji Evropi.

Objavljeno
12. marec 2015 20.42
Dvokrilci v Portorožu
Boris Šuligoj, Koper
Boris Šuligoj, Koper

Portorož - Kako hitro gre zgodovina v pozabo, najbolje pripoveduje najnovejši dokumentarni film V zraku nad morjem, ki sta ga danes na Bernardinu premierno predstavila avtorja Andrej Božič in Marko Žigon iz zavoda Nomed. »Hoteli smo prvič na filmski trak zabeležiti bogato zgodovino letalstva v Portorožu in s tem v Sloveniji. Pa tudi zbrati gradivo za namene promocije letališča in slovenske Istre,« je ob premieri povedal direktor Aerodroma Portorož Robert Krajnc.

Velika večina Slovencev in celo današnjih prebivalcev slovenske Istre ne ve, da je imel Portorož prvo letalsko potniško povezavo v Srednji Evropi. Potem ko je Edvard Rusjan v Gorici poletel leta 1909 in je v Kopru leta 1910 vzletelo letalo na vseistrski razstavi, so že leta 1921 podjetniki družine Cosulich ponudili gostom panoramske polete z morja in prve aero-taksi prevoze do Trsta in Benetk. Leta 1926 pa so vzpostavili prvo redno potniško linijo iz Portoroža proti Trstu, Benetkam in Torinu, ki je bila prva v srednji Evropi. V letih od 1926 do 1932 je italijanska družba SISA iz Portoroža in Trsta prepeljala na rednih progah 9231 letal in 45.255 potnikov.

Portorož tedaj še ni imel letališča, letala »s sidri« (hidroplani) so vzletala in pristajala kar na morju pred Bernardinom ali pred hotelom Palace. Na voljo so morala imeti približno tisoč metrov praznega in po možnosti mirnega morja. Zato so s sirenami in zastavicami opozarjali plovila, da se ne smejo približati vzletišču. Še danes so pri jadralnem klubu Pirat vidne v tleh tirnice, po katerih so spuščali letala v morje (danes tam vlačijo iz morja jadrnice). Nedaleč od Bernardina je na morskem dnu še vedno videti takšno letalo z motorji in propelerji vred, ki se je ponesrečilo.

Ob predstavitvi dokumentarnega filma je pilot Drago Gabrijel pripovedoval, kako je poleti 1961 letel z letalom za seboj vlekel reklamni transparent »Vsi na miting« (v Postojno) in je moral zaradi burje bolj ali manj zasilno pristati na travnatem območju ob Sečoveljskih solinah, kjer so se šele pripravljali na izdelavo prve steze. Sledilo je veliko pionirskega dela v športnem letalstvu, prirejati so začeli padalska prvenstva, skoke v morje, celo Tito si je enkrat ogledal letališče ob solinah, ki so ga do današnje velikosti in opremljenosti zgradili v začetku 80. let prejšnjega stoletja s pomočjo portoroške igralnice.

Zadnji del filma je posvečen težavam pri nadaljnjem razvoju letališča. Njegovi ustanovitelji bi ga radi podaljšali za pičlih 150 metrov, za kar imajo tudi soglasje bližnjega krajinskega parka. Tudi vlada je že maja 2010 sprejela uredbo o izdelavi državnega prostorskega načrta, ki pa je pet let kasneje še zmeraj podobno daleč od uresničitve. Vlade se menjajo, uradniki in zavore za nekoč cvetoče letalstvo pa ostajajo.