Gledališče iz majhnega avtomobilskega prtljažnika

Če ljudje ne pridejo v teater, morajo pač igralci med ljudi. Poleti so bili nekateri vozniki v stoječih kolonah deležni posebnega privilegija. V kombiju pred njimi so se odprla vrata, razkrila majhen gledališki oder in predstava se je začela.

Tako je sredi vročega poletja povsem običajen kombi, resda z osveženo podobo in preurejeno notranjostjo, postal mobilni oder, ki je gostil najuspešnejše predstave priljubljenega gledališča. Oder, bolj odrček, so obdali z zaveso iz rdečega žameta, natanko takšno, kot se za gledališča spodobi, na njem pa so se zvrstile predstave. Saj, kaj pa je gledališče brez predstav in igralcev? Mini teater je za avtomobilski prtljažnik priredil dve igrani in eno lutkovno predstavo iz svojega repertoarja, Žabjega kralja, Pekarno Mišmaš in še uspešnico Na Noetovi barki ob osmih. Scenografsko so jih prilagodili na ne več kot štiri kvadratne metre mobilnega odra, igralce pa pahnili v velik izziv. Ta je bil poplačan, ko se je številno občinstvo odzvalo z radovednimi pogledi, bučnim aplavzom in velikim navdušenjem.

Tudi krstno potovanje kombija po Ljubljani je navdušilo mimoidoče, gledališčnikom pa pokazalo, da so parkirišča, prtljažniki in gneča lahko zanimivi novi mediji. S simpatično idejo so želeli gledališki ustvarjalci ljudem sporočiti, da so tudi tako običajna, a na prvi pogled neatraktivna mesta, kot so parkirišča in garažne hiše, lahko zanimivi mediji. Hkrati so hoteli obiskovalcem nakupovalnih središč ponuditi malce urbane kulture.

Iz teatra na cesto

»V teh, za kulturo precej neprijaznih časih se moramo gledališčniki spoprijeti z novimi izzivi. Eden od teh je vprašanje, kako se približati širši javnosti in ji dokazati, da teater ni samo prostor kulture, ampak tudi doživetij, sproščanja in kakovostne zabave za vso družino. Zato smo mi svoje gledališče spakirali v prtljažnik, se usedli v avto in ga ljudem pripeljali dobesedno pred nos. Mislim, da imajo tako vsi možnost začutiti čarobnost teatra. Le tako lahko pričakujemo, da bodo enkrat kulturo uvrstili na svoj nakupovalni seznam,« je misli strnil umetniški vodja Mini teatra, Robert Waltl.

Povedal je, da se je izvirna ideja v resnici rodila v kreativni glavi Aljoše Bagole iz agencije Pristop. »Aljoša se veliko vozi z avtom in je pogosto žrtev prometnih zastojev. No, ker je bilo ravno poletje, mu je prišlo na misel, da bi si ljudje, medtem ko so ujeti v koloni pločevine, lahko ogledali kakšno predstavo. Seveda smo se takoj zavedali, da imamo za kaj takšnega zelo malo časa in da je pri podvigu varnost zelo pomembna. S takšnim dogodkom bi na cesti lahko hitro povzročili kakšno neumnost. Potrudili smo se, da smo poleg zabave zagotovili tudi glavni predznak roadshowa, varnost. Tako za igralce kot za gledalce. Zato smo pripravili zelo kratke, eksplozivne prizorčke, igralce pa privezali z varnostnimi pasovi. Sprva smo nameravali v prtljažno gledališče uvrstiti tudi kaj za odrasle, a smo si premislili, saj smo vedeli, da so med počitnicami čez dan v avtu skoraj vedno tudi otroci,« je razložil Waltl.

Velik bum, čista norija

Izseke predstav iz avtomobilskega prtljažnika so posneli in objavili na youtubu, potem pa »se je začela čista norija«, je povedal umetniški vodja Mini teatra. »Do zdaj smo zabeležili že več kot 112.000 ogledov, klicali so me z različnih televizij, od Kanade do Tajvana, novica je bila objavljena v številnih svetovnih medijih, linki so potovali po spletu in izzvali vrsto komentarjev. Očitno nam je uspelo narediti velik bum, ne le pri nas, tudi v svetu. Naš Trunk Theater (angleško za gledališče iz prtljažnika) je postal nekakšen vzor za mnoge evropske projekte. Mi pa upamo, da smo z akcijo prepričali čim več ljudi, da so obiskali našo spletno stran in bodo postali redni obiskovalci našega gledališča. Časi so takšni, da se je treba boriti za gledalce, jih privabiti v teater, da bi jih čim več videlo predstave, ki jih ustvarjamo. Pri nas je umanjkala državna skrb za promocijo kulture. V Franciji, denimo, že od Jacka Langa naprej vsem šolarjem plačajo vstopnice, saj si morajo nujno ogledati dve gledališki predstavi, kakšno plesno, razstave ... Pri nas tega ni.«

Prav najmlajše – no, malo pa tudi njihove starše – je imel Robert Waltl v mislih, ko je načrtoval prtljažniški repertoar: »Izbral sem takšne, ki so se mi zdele vizualno najbolj atraktivne. Pri Pekarni Mišmaš, na primer, smo izdelali prav poseben sistem za miške, ki skačejo iz prtljažnika. Pri tako majhnem odrčku, ki nam je na voljo, je bilo treba uporabiti kar veliko domišljije.«

In kako so se igralci privadili na tako majhen oder? »Smo se pač privadili in glede na to, da je čedalje manj denarja za kulturo, smo to vzeli za trening, saj bomo bržkone kmalu vsi pristali v prtljažniku,« je malo za šalo, malo pa tudi zares po eni od takšnih predstav pripomnil igralec Aljoša Ternovšek, ki je s Sašo Pavlin Stosić in Miho Rodmanom na stisnjenem avtomobilskem odru čepel med predstavo Na Noetovi barki ob osmih.

Nenavadni medij, pravi izziv

Njegov stanovski kolega, Tadej Pišek, ki v prtljažniku Miniteatrovega kombija uprizarja Žabjega kralja, z Vesno Vončina pa igra še v Pekarni Mišmaš, je dodal: »Za igralca je avtomobilski prtljažnik precej nenavaden medij. Če drugega ne, imaš manj prostora in omejena izrazna sredstva, zato so bile te predstave za nas precejšen izziv. Priznam, da sem imel najprej malo klavstrofobičen občutek, vroče mi je bilo, a pokazalo se je, da je to lahko zanimiva in prijetna izkušnja. Zadeva je sicer precej gverilska, znajti se moramo brez garderob, brez maske, vsekakor je to tudi za igralca zanimivo doživetje. Z Vesno sva se, na primer, med Pekarno Mišmaš stiskala na majhnem prostoru in moram reči, da se še nikdar prej ni bilo tako vroče stiskati z žensko, hahaha. Mislim, da je bilo pod pločevino 40 stopinj, ampak je šlo. Ni me odvrnilo, saj imamo igralci že vgrajeno neke vrste norost. Z veseljem bom na ta način sodeloval tudi v novih predstavah. Veseli me, če se razvijajo nove ideje. Gledališče se mora prilagajati ljudem. Gremo se še! Saj je fino.«

Medtem je sezona v gledališčih že v polnem teku, ustvarjalci imajo polne roke dela z novimi predstavami, a v Mini teatru obljubljajo, da bo njihova ekipa po uspešnih poletnih prtljažnih uprizoritvah gotovo obiskala še kakšen nenavaden kraj. Nam umetniški vodja lahko namigne kaj bolj konkretnega? Morda za veseli december? »Hja, to boste morali pa dedka Mraza vprašati,« se je diplomatsko izvil. »V Ljubljani je že znan po tem, da se vozi z avtom, in to celo sam, saj jelenčki in konjički niso najbolj spretni med mestno pločevino. Dedek Mraz je v Trunk Theatru precej domač, zato se ne bi čudil, če bo s seboj, takole v prtljažniku, pripeljal tudi kakšno predstavo.«