Tiskane izdaje
V domačem ateljeju, kjer Barba Štembergar Zupan in Niko Zupan ustvarjata domišljijske zgodbe iz keramike, nam oni dan ni bilo toplo le zaradi zakurjene peči, greli sta tudi njuni človeška toplina in ustvarjalna strast. Če bi ju obiskali pred dvajsetimi leti, bi bila njuna zgodba morda dolgočasna, a prelomna odločitev, brezpogojna vztrajnost ter ure in ure dela so ju pripeljale do močne prepoznavnosti. Tudi v svetu.
Ko sta Zupanova začela skupno življenje, si v vasi Voglje blizu Šenčurja postavila hišo in zvezo oplemenitila z dvema sinovoma, se je Niko v velikem podjetju ukvarjal z zunanjo trgovino in špedicijo, Barba pa je bila zaposlena v Ljubljanski banki. »Na Trgu republike v Ljubljani sem delala. Na oddelku deviznega knjigovodstva,« pove. »Nekega dne mi je sodelavka zaupala, da hodi na tečaj lončarstva, iz mene pa je zletelo 'jaz bi tudi'. In sem šla. Sprva sem le od daleč opazovala, kako delajo drugi. Skrila sem se v avto, si snela prstane, postrigla nohte, laka z njih pa nisem imela s čim očistiti. Od takrat si jih polakiram le za kakšno razstavo, če so tako umazani ali poškodovani od gline, da jih moram skriti. Na tečaju je bilo zame vse novo, prvič sem videla lončarsko vreteno, nisem vedela, kako se glina obnaša. Prvo skodelico sem sušila kar na radiatorju. Ko jo je mojster potem uporabil za pepelnik, se mi je skoraj zmešalo. To je bil zame hud poraz, a nisem obupala. Še za ure po tečaju sem najela vreteno in vadila. Nisem mogla zaspati, ne da bi sanjala o lončarstvu.«
Fotografije Jože Suhadolnik
Glina, čudovita zmes zemlje, vode, temperature in zraka, je Barbo tako začarala, da je leta 1990 v službi oddala prošnjo, naj jo razglasijo za tehnološki višek. »Z odpravnino sem kupila prvo peč za žganje gline,« nadaljuje. »V Sloveniji ni bilo nobene šole za keramiko, zato sem trmasto iskala literaturo, hodila po muzejih in se učila. Trdo sem delala. Poznalo se mi je, da sem bila v mladosti športnica, da sem imela delovne navade in bila pripravljena v zastavljeni cilj vložiti zadnji atom moči. Že v osnovni šoli sem bila vrhunska plavalka. V osmem razredu sem zmagala na jugoslovanskem prvenstvu. Zatem sem postala še balkanska prvakinja, dobro pa sem se odrezala tudi v lokostrelstvu. Hitro sem prišla v državno reprezentanco. Tudi Niko je bil športnik. Odličen odbojkar, spoznala pa sva se na univerzijadi v Subotici. Letos sva praznovala že 35. obletnico.«
Tekmovanje z lastnimi zmožnostmi je Barbi prešlo v kri, kar se ji je obrestovalo tudi pri keramiki: »Pri športu je najboljši tisti, ki je sposoben iz sebe iztisniti več kot drugi. Enako je z obrtjo, s poslom. Zelo sem bila stroga do sebe, saj sem vedela, da mi bo le kakovost izdelkov omogočila preživetje. Otroka sem spravila spat in delala tudi do dveh zjutraj, pa sploh nisem čutila utrujenosti. Hotela sem izdelati deset identičnih skled, ne da bi jih izmerila ali natehtala glino zanje. To mi je vzelo po osem ur časa. Oblikovala sem jih, podirala ..., danes jih v eni uri naredim 37. Deset let je bila keramika zame le obrt, ker sem jo hotela obvladati perfektno.«
Življenje kot poezija
Mož je Barbinemu početju menda tako nasprotoval, da sta bila pol leta skregana. »Kako tudi ne? Imela sva dva majhna otroka, do vratu sva bila zakreditirana, Barba pa se odloči, da bo lončarka ... Bilo me je strah, kako bomo preživeli,« pojasni Niko. Žena doda: »Po dobrih desetih letih moje trmaste vztrajnosti se mi je le pridružil in od takrat je najino življenje poezija. Najine debate so brezmejne, prepiri konstruktivni. Saj ne rečem, da mi pred tem ni stal ob strani. Vozil mi je glino, celo prvo vreteno mi je izdelal, ker nisva imela denarja, da bi ga kupila.«
Beležila je, ali je bila trgovina svetla, temna, prašna, ali so jo lepo pozdravili, ko je vstopila, jih je sploh zanimalo, kaj dela, so morda kaj vedeli o glini ... »Tako je nastala moja osebna analiza. Le v nekaj prodajalnah sem pustila svoje izdelke, zdaj jih ni več v nobeni, saj ni prodajalca, ki bi znal povedati kaj pametnega o keramiki,« ugotavlja. »Največja strast se v meni prebudi, ko delam s slovensko zemljo in izdelke lahko povežem s predniki, s tradicionalnim znanjem. To je neprecenljivo. Za slovensko kmečko skledo na primer je značilno, da je zgornji rob zavihan navznoter. Ko so včasih z žlicami zajemali hrano iz nje, jim je prav ta rob omogočil, da niso packali po mizi. Tega ne najdeš nikjer drugje na svetu. Naši lončarji so to 'inovacijo' lahko uvedli zato, ker so izdelke prodajali od hiše do hiše in se odzivali neposredno na potrebe gospodinj. Takšni slovenski posebnosti sta tudi latvica za mleko in model za potico. Na tradicionalne izdelke bi morali biti bolj ponosni.«
Kot že rečeno, so ženini uspehi sčasoma prevzeli tudi Nika. »Poskusil sem celo sam kaj izdelati. V keramiki je polno različnih možnosti, zato imava z Barbo vloge razdeljene. Kadar dobiva večja naročila ali se lotiva serij, je moja naloga izdelava kalupov za izdelke, ki jih je zasnovala ona. Včasih kaj izdelava tudi skupaj. Za Ptico na dlani na primer sem jaz oblikoval roko, Barba pa ptico. Očitno so moji geni poskrbeli, da imam tudi nekaj rokodelskih spretnosti. V širši družini po očetu vsi nekaj izdelujejo, oblikujejo, ustvarjajo. Pravijo, da je v vsakem človeku nekaj talenta, le odkriti ga je treba,« poudari Niko, Barba pa doda: »Tudi v meni ga očitno je nekaj. Moja mama je bila ljubiteljska slikarka, a me pri keramiki ni podpirala. Rekla je: 'Ne boš preživela, nimaš likovne izobrazbe, povozili te bodo.' Oče pa me je bodril, naj le grem po tej poti, dokler sem še mlada. Žal moram reči, da je imela prav mama. Z akademsko izobraženimi imam še danes težave. Akademija za likovno umetnost na primer niti slišati noče za sodelovanje z nama. Zato sva pa v tujini toliko bolj cenjena. Lahko sva zadovoljna.«
Zastavila sta si visoke cilje. Ustanovila sta Zavod V-oglje. Ime sta našla kar v domači vasi Voglje, simbolično pa sta ga hotela povezati z gorivom, ogljem, ki daje toploto in glino spreminja v keramiko. Po vzoru iz tujine sta kar v domačem ateljeju začela prirejati simpozije. »Nekaj sva jih obiskala, tudi na več kolonijah sva bila, a midva sva jih želela organizirati drugače. Bolj domačno. Ker ne maram potovanj po svetu, sem rekla Niku: 'Bo pa svet prišel k nama.' In tako je tudi bilo. Doslej sva gostila vrhunske strokovnjake za keramiko iz 29 držav. Umetnike, slikarje, kiparje, profesorje s svetovno znanih akademij, doktorje znanosti. Od njih sva se naučila toliko, kolikor se ne bi mogla na nobeni šoli,« poudari Barba.
V Sloveniji za njuno področje ni bilo mogoče pridobiti formalne izobrazbe, zato sta iskala širše povezave. »Hotela sva narediti premik pri uveljavljanju keramike kot enakovredne umetniške zvrsti. Iz cirilice sva prevedla knjigo srbskega profesorja Branislava Stajevića Govor gline, ki je na beograjski fakulteti za sodobne umetnosti uradni učbenik. Ifigenija Simonović nama je pomagala plačati avtorske pravice, knjigo pa sva izdala v samozaložbi. Poskušala sva zapolniti vrzel v pomanjkanju literature v domačem jeziku. V svetu so lončarji izjemno cenjeni keramiki, pri nas pa jih gledajo kot manj vredne. A vsak lončar je tudi keramik, ni pa nujno, da je vsak keramik lončar,« poudari Niko.
Lani sta Zupanova na svetovnem razpisu kandidirala za postavitev razstave Slovenske sodobne keramike na nedavnem kongresu in generalni skupščini IAC, ki se je v Barceloni ravno končala. Tja sta peljala 25 slovenskih vrhunskih umetnikov, izbranih na razpisu. »To je bila prva velika predstavitev naše sodobne keramike v svetu, največ, kar je na tem področju mogoče doseči. Dela so bila razstavljena v prestižni palači Sant Pau Recinte Modernista v Paviljonu svetega Rafaela, skupaj s keramiko iz Avstralije, Izraela in z Nove Zelandije. Le v nekaj dneh si jih je ogledalo več kot 18.000 ljudi. Kar 22 naših umetnikov se je odločilo po eno delo pustiti v tamkajšnji stalni zbirki. To je uspeh, ki ga bo težko ponoviti,« poudari Zupan. S pomočjo Slovenske turistične organizacije in ministrstva za kulturo je Niko izdelal ličen katalog. V njem so predstavljeni slovenska dela, avtorji in naše naravne lepote. »Kot živinčeta sva v Španijo tovorila goro promocijskega materiala, vse so razgrabili,« doda. »V organizacijo sva vložila šeststo ur dela, ki ne bo nikoli plačano. Še več, srečo sva imela, da je Barbi ravno poteklo življenjsko zavarovanje. Dvignila sva denar in pokrila stroške. Od države do danes nisva dobila še niti evra.«
