»Hrupno je, ogromno prahu, vse drugo je pa krasno«

Ljubiteljski ustvarjalci so že na 20. kiparski delavnici Kamen ves teden sklanjali glave nad kamnite oblike in jim iz ure v uro dodajali več vsebine.

Objavljeno
26. avgust 2016 14.04
Svetovalka za likovno umetnost Andreja Koblar Perko (L) in Alenka Vidrgar, akademska kiparka specialistka, ki tu deluje kot mentorica. Kiparska delavnica Kamen, kjer amaterski kiparji svobodno a zavzeto ustvarjajo. Lesno Brdo pri Vrhniki, Slovenija
Helena Peternel Pečauer
Helena Peternel Pečauer

Ves teden se je osem ljubiteljskih kiparjev v kamnolomu Lesno Brdo potilo v sončni pripeki, prah jim je silil v vse pore, hrup kotnih brusilk je rezal v ušesa, a veselje ob nastajanju kamnitih podob pod njihovimi rokami je zasenčilo vse te banalne dejavnike. Nekateri so na kiparsko delavnico Kamen zašli prvič, drugi si zanjo že leta rezervirajo zadnji teden avgusta. Tudi mentorica, akademska kiparska specialistka Alenka Vidrgar.

Letos je Javni sklad za kulturne dejavnosti (JSKD) organiziral že 20., jubilejno delavnico. »Najmanj sto ljubiteljskih kiparjev se je je že udeležilo. Nekateri so nam zvesti več let,« pojasni Andreja Koblar Perko, ki je v JSKD samostojna svetovalka za likovno umetnost. »Prijavijo se na razpis, v resnici pa jim ni treba imeti hudih predznanj. Nekateri so že kiparili z drugimi materiali, med udeleženci pa so vsako leto tudi takšni, ki niti risali še niso. Pomembno je, da pridejo z veseljem in na koncu jim uspe.«

Predvsem po zaslugi mentorice Alenke Vidrgar. »Kdor ima željo, bo marsikaj naredil. Kjer je volja, je tudi pot, pravijo in pot jim pokažem jaz. Postopke jim predstavim zelo preprosto. Najprej spoznajo ročna orodja, ki jih bodo pripeljala do cilja. Ko vidijo, da s kladivom in dletom pri kamnu ne bodo daleč prišli, jim predstavim kotno brusilko ali fleksarico v žargonu. Zlasti ženske rade rečejo: 'Joj, s tem pa še nisem delala,' a kmalu ugotovijo, da je zelo uporabna. Potem gre postopek naprej, rezanje, odbijanje, opazovanje naravne oblike,« razloži.

In ravno naravna oblika je bila tema letošnjega ustvarjanja. »Z Alenko sva se odločili, da bodo izhodišče za klesanje majhne oblike iz narave. Semena, koščice, plodovi, polži, školjke, na primer,« našteje Koblar Perkova.

Vidrgarjeva doda: »Pri vsakem ustvarjalcu moram narediti neko korekturo forme in oblike. Če ne bi imeli modela, bi vsakdo po svoje opisoval, kaj si je zamislil, in mu ne bi mogla pomagati. Če pa imamo pred seboj orehe, školjke, semena, mu lahko konkretno povem, kakšno obliko ima model, ki ga ustvarja. No, ko ugotovimo, kaj bo kdo delal, gremo v kamnolom in poiščemo primeren kamen. Če je nekaj dolgega, potrebujemo tudi dolg kamen. Zato nekateri tako pametno rečejo, da je 'kipar našel obliko v kamnu'. Seveda jo je našel, saj sicer zamišljenega lika ne bi mogel spraviti vanj. Ko najdemo primernega, pogledam, ali je dovolj zdrav. Tukajšnji kamen ni najbolj homogen in je v Sloveniji eden od najbolj zoprnih za obdelavo.«

Jubilejna delavnica

Obe gospe, Andreja Koblar Perko in Alenka Vidrgar, sta zaslužni, da je letošnja delavnica že dvajseta.

Fotografije: Jure Eržen/Delo

»Kar nekaj let pred to smo organizirali kiparske delavnice, modeliranje, oblikovanje lesa, a ker je imela Alenka takrat umetniški atelje na Vrhniki, se je hitro povezala s podjetjem Mineral, ki nas še danes gosti tu v kamnolomu. Prvo leto smo imeli celo pogodbo z Generalštabom Slovenske vojske. (Smeh.) Ja, iz vojašnice so nam prvega dne pripeljali velik štabni šotor, eden od tukajšnjih kmetov pa je vedno posodil voz, da so kamne iz tega kamnoloma lahko prepeljali v Kuclerjevega na robu vasi. Zaščiten je kot naravni spomenik, saj v svojih plasteh skriva številne fosilne školjke. Takrat je bilo še precej romantično, imeli smo več stika z lokalnim okoljem, delali smo lahko od zore do mraka. A stvari so se spremenile, poenostavile. Odkar smo se preselili v še delujoč Mineralov kamnolom, nam je vse bolj pri roki,« poudari Koblarjeva.


Organizatorji delavnice so v dveh desetletjih s kamnom »okužili« precej ljudi. Andreja Koblar Perko: »Vedno imamo zelo pestro strukturo, od študentov do upokojencev. Ne boste verjeli, v kamnolom so prihajale tudi gospe, starejše od 75 let. Zadnje čase pride vse več mladih, kar je zelo pozitivno. Imeli smo že udeleženca iz Francije, dve leti je prihajala tudi gospa z Dunaja. Videti je, da glas o tej delavnici seže daleč.«

Ob njenih besedah se Alenka Vidergar spomni: »Res je, imeli smo gospo, ki je prihajala vsako leto, do visoke starosti. Ko ni zmogla več, nam je podarila svojo fleksarico in diamantno ploščo. Ročno orodje je obdržala, za vsak slučaj, če bi jo še potegnilo v klesanje. Spomnim se, da je izdelovala lepe, zelo natančne reliefe. Na začetku sem bila zelo skeptična, da bi kdo, ki niti z glino še ni delal, lahko v kamnu kaj ustvaril. No, pa se je pokazalo, da je tudi to mogoče. Včasih se zgodi, da je tiste, ki so bili že večkrat z nami, prvega dne delavnice bolj strah kot popolne začetnike. Nekdo si zamisli, da bo klesal obraz, na primer, a se mu zdi to skoraj nemogoče. Ko pa se iz kamna pokaže začetek nosu in gre vse drugo samo še navzdol, se sprosti. Če se kaj zalomi, je pač treba z dletom iti še malo niže. Težava pri kamnu je to, da je vedno manjši. Vsaka napaka pomeni manjšo končno obliko. Poti nazaj ni.«

Trdo delo in vztrajnost

Ne le različnih starosti, ljubiteljski kiparji so tudi vseh mogočih poklicev. »To ni nič nenavadnega. Ljudje se pač pametno odločajo za uporabne poklice, ko pa imajo čas, ko se, denimo, upokojijo, si zaželijo početi še kaj, kar jih zanima,« iz izkušenj pove Vidrgarjeva. »Končni izdelki tu nimajo komercialnega namena. Še nihče ni prišel na delavnico z željo, da bi svoj izdelek potem prodal. To se čuti. Včasih jih na koncu za hec vprašam, za koliko bi se bili pripravljeni zmeniti. Postavijo tako grozovito visoke cene, da jim rečem: 'Poslušajte, to ste naredili v enem tednu.' To ni kar tako. Jaz bi bila bogata, če bi toliko računala,« v smehu pripomni Alenka Vidrgar. »To samo pomeni, koliko jim ustvarjeno delo pomeni. Hrupno je, ogromno prahu, vse drugo je pa krasno. 'Slabi ljudje' ne zaidejo na takšne delavnice, ker je treba tu trdo delati in vztrajati.«

Vsi letošnji udeleženci so pokazali zavidljivo vztrajnost. Beli od prahu so se sklanjali nad svoje skulpture ter – eni z dleti in kladivi, drugi s kotnimi brusilkami – potrpežljivo praskali s kamna delec za delcem. Oblike so postajale vse prepoznavnejše, obrazi vse bolj zadovoljni. Ko so si končno vzeli odmor, ko se je hrup polegel, sem še iz prve roke pobrala vtise o kiparski delavnici.

Helena Koncilja se je je udeležila prvič. »Zanimalo me je, to sem si želela že lani, letos sem se pa le ojunačila in na internetu poiskala razpis. Zelo sem zadovoljna, mentorica je odlična, vzdušje je krasno. Če imaš voljo, vse lepo steče, na koncu pa pride še zadovoljstvo. Školjko delam. Ker sem začetnica, so mi jo priporočali, da bo čim lažje. A moram priznati, da delo s fleksarico ni najpreprostejše, na koncu dneva mišice kar pošteno bolijo. Grem pač spat. (Smeh.) Če mi bo le čas dopuščal, bom prihodnje leto spet tukaj,« obljublja Konciljeva.

Prav ona je »kriva«, da se je delavnice udeležila tudi njena sestrična Maruška Škedelj: »Zdaj zelo uživam, prvega dne pa nisem. Priznam. Imam drobne roke, bolj primerne za puljenje plevela kot za klesanje kamna. Po poklicu sem fotografinja, s prostorskimi predstavami nimam težav, problem pa je fleksarica. Zgrabil me je strah in še zdaj nisva ravno prijateljici. No, zdaj, ko moja školjka raste, je občutek prijetnejši. Tu se imamo fenomenalno. En teden smeha, en teden zabave. Med pavzami. Mentorica nam jih je priporočila čim več. Vsakič, ko si jo vzamemo, potem na izdelek pogledamo z drugačnimi očmi.«

Študenti in upokojenci

Lilijana Kovačič
je s sedmimi udeležbami že starosta na delavnici. »Upokojenka sem in imam čas. Počnem vse mogoče, skrbim za vrt, pazim otroke, prej pa sem kot farmacevtka delala v mikrobiologiji,« pojasni.

 


»Kamen je bil zame hud izziv. Moja družina izhaja s Krasa, sosed je bil kamnosek in mene je to delo že od otroštva vznemirjalo. Prijavila sem se na razpis, prišla, čudovito je in vztrajala bom, dokler mi bodo moči dopuščale. Morda kdo misli, da sem po vseh teh letih že izkušena, a prvi dan je še vedno prvi dan. Veselje začne rasti, ko se pokaže oblika. Res pa je, da se prvo leto fleksarice bojiš bolj kot kasneje. Doslej sem vedno delala živali, letos sem se lotila obraza. Če bi bila še enkrat mlada, bi verjetno šla v bolj umetniške vode. Veliko mi pomenijo izdelki, ki sem jih ustvarila z lastnimi rokami, vsem najdem mesto na svojem vrtu.«

David Klobčar in Tadej Urh sta kolega na fakulteti za arhitekturo. Na delavnico Kamen ju je zanesla želja, da bi se seznanila z novim materialom. Oba sta se z orodjem sklanjala nad ogromen oreh. »Luštno je. En tak, aktiven dopust. Mislim, da je bolje tolči po kamnu kot po tipkovnici. Nisem pričakoval, da me bo roka tako bolela, a vsak dan sem bolj utrjen. Pomaga že vèdenje, da tudi koga drugega boli, tako je lažje potrpeti,« v smehu pripomni David, Tadej pa doda: »Doslej sem se ukvarjal le z lesom, zdaj pa vidim, da je kamen res trd. (Smeh.) Zdi se mi, da je ta informacija pomembna tudi za arhitekta. Ni slabo, če pri ustvarjanju v tem poklicu poznaš vsaj osnove o različnih materialih. Nabavil sem si že nekaj orodja in tudi doma bom poskusil izdelati kaj iz kamna. Upam, da ne bodo sosedje preveč jezni zaradi prahu.«

Tudi Miha Vozel je še študent. Ukvarja se 3D-modeliranjem, tako da mu ustvarjanje oblik ni ravno tuje. Že drugič se je udeležil delavnice Kamen.

 


»Lani sem klesal školjko, letos pa sem se odločil za konjsko glavo. Ker še nimam 3D-tiskalnika, ne vem, kakšen je tam ustvarjalni občutek, za kamen pa lahko rečem, da je prijetno imeti v roki nekaj konkretnega, kar si sam ustvaril. Za nas ima to skoraj sveto vrednost. Že lani sem se zavedal, koliko truda so morali v svoja dela vložiti baročni kiparji. Na delavnici se mi je rodilo precej novih idej. Zdaj vem, kaj vse bi lahko še ustvaril,« je priznal.

Ustvarjalna sla je na delavnico že petič pripeljala tudi Francija Solino, profesorja na ljubljanski fakulteti za računalništvo: »Ves čas sem za monitorjem in tipkovnico, tako da prav čutim potrebo po delu z rokami. Sicer precej sodelujem z umetniki, tudi na ALU predavam računalniške predmete, kar me je verjetno še dodatno spodbudilo h klesanju. Že kot otrok sem rad slikal, kiparil pa nisem še nikoli prej. Zelo sem zadovoljen. Gotovo mi tudi moj poklic omogoča, da že vnaprej vidim, kaj se skriva v določenem kosu kamna. Ničesar si ne skiciram, le v glavi dograjujem ideje. Že kar nekaj izdelkov imam doma, kakšen je tudi v moji pisarni. Še bom prišel na Lesno Brdo.«