Imamo svobodo, vendar tudi odgovornost

Na Finskem, v državi, ki slovi po edinstvenem izobraževalnem sistemu, so z letošnjim šolskim letom ukinili obvezno učenje pisanih črk. Šolarji, ki so v klopi sedli že sredi avgusta, tako po novem več časa kot pisanju namenjajo hitremu tipkanju in drugim veščinam na računalniku. »Najpomembnejši vzrok za spremembo učnega načrta je, da na Finskem pisane črke, tako doma kot v šoli, večinoma niso več v uporabi, medtem ko skoraj vsa besedila pišemo na računalnik,« odločitev obrazloži Minna Harmanen iz finskega nacionalnega sveta za izobraževanje. Nekoliko drzna poteza je bila deležna precej kritik, a kljub temu ostaja dejstvo, da tamkajšnji učenci dosegajo sam vrh v mednarodnih ocenjevanjih Pisa, nespremenjeno. Bolj kot na rezultate pa so Finci ponosni na to, da jim je v šolski sistem uspelo vnesti vrednote, ki prispevajo k demokratični in strpni družbi.

Nič več obveznega učenja pisanih črk

Vstop v novo šolsko leto je na Finskem minil mirno. Nasprotno pa je novica o odpravi učenja pisanih črk v osnovnih šolah naletela na precej buren odziv v tujini. »Nekateri tuji mediji so napačno poročali, da v finskih šolah v celoti ukinjamo učenje rokopisa, kar ni res. Velike in male tiskane črke ostajajo del obveznega šolskega kurikula, saj menimo, da pisanje s peresom izboljša otrokove motorične sposobnosti, sposobnosti učenja in spomin. Po novem je tudi več šolskih ur namenjenih kiparjenju, slikanju in učenju drugih obrtniških spretnosti, ki prav tako vplivajo na motorične sposobnosti,« razloži Minna Harmanen. In še: »Seveda se ne moremo zavedati vseh posledic naše odločitve, a smo prepričani, da lahko otroci tudi s pisanjem malih tiskanih črk razvijejo svoj osebni slog. Ko postaja pisanje hitrejše, se namreč tiskane črke združujejo v svojevrsten stil vsakega posameznika. K naši odločitvi je prispevala tudi ugotovitev, da na Finskem že zdaj skoraj vsak učenec na koncu osnovnošolske izobrazbe, tudi pri ročnem pisanju, uporablja male tiskane črke. Na Finskem je namreč oblika malih tiskanih in pisanih črk zelo podobna. Zato smo si zastavili vprašanje: Zakaj bi se morali otroci učiti pisanih črk, če jih uporabljajo samo v prvih letih šolanja? Rokopise je prav tako težko brati, če želi kdo preučevati na primer zgodovinske dokumente, pa se pisane pisave lahko nauči naknadno.«

Bolj kot način pisanja pomembna vsebina

Kljub temu je učenje pisanih črk na Finskem še vedno mogoče, če se za to odločijo posamezne šole. Vsaka šola namreč – na podlagi nacionalnega učnega načrta – izdela svoj program, prilagojen željam in potrebam na lokalni ravni. Vsekakor pa so za Fince bolj kot sam način pisanja pomembne vsebina, struktura in obrazložitev besedila ter bogata uporaba besednega zaklada. Z novim šolskim letom si bodo pri ustvarjanju besedil že v prvih letih šolanja pomagali tudi z uporabo najnovejših tehnologij. »Pisanje ni več le osebna stvar, postalo je družbeno, del vsakodnevne komunikacije. Z računalnikom lahko otroci pišejo več besedil hkrati in jih naenkrat pošljejo večji skupini ljudi. Gre za povsem drugačno komunikacijo, saj so prej pisali besedila le učitelju,« še pove Minna Harmanen.

Računalništva se učijo že prvošolčki

Z novim učnim načrtom se tako finski otroci učijo računalniško urejati besedila, deliti informacije, jih popravljati, soustvarjati ter jih vsestransko uporabljati. To so veščine, ki jih bodo potrebovali vse življenje, so prepričani snovalci nacionalnega kurikula. A vseeno so nekateri, tudi na Finskem, do teh sprememb kritični. Sami se še dobro spominjajo, kako so v prvih letih šolanja po zvezkih vijugali s pisanimi črkami, kar je z letošnjim šolskim letom postala preteklost. In nostalgija. Minna Harmanen: »Razumljivo je, da imajo ljudje toliko spominov povezanih z učenjem. Pisane črke so tradicija, ampak tudi tradicija se spreminja. Menim tudi, da je vloga pisanih črk na Finskem nekoliko drugačna, povezana s finsko enakostjo v izobraževanju. Na primer, marsikateri učenec je imel težave pri pisanju pisanih črk, učenje tiskanih pa je preprostejše za vse učence.«


Enakost in edinstvenost

Enakost. Vrednota na vrhu finskega šolskega sistema, v katerem država krije vse stroške; učbenike, prehrano, prevoz v šolo, varstvo in druge pripomočke. Obvezno devetletno šolanje se začne pri sedmih letih in traja do 16. leta. Enakost je zapisana s krepkimi črkami tudi v nacionalnem šolskem kurikulu. Kot tudi, da je vsak otrok edinstven in ima pravico do kakovostnega izobraževanja. Da je treba otroke poslušati, jih ceniti in spodbujati. Jih usmerjati k trajnostnemu načinu življenja ter jim privzgajati veselje do učenja. Jih vključiti v šolsko kulturo, ki spodbuja sodelovanje, pomoč, demokracijo in se odgovorno vede do okolja. In še, otrok ne primerjamo med sabo, ampak jih usmerjamo k lastnim ciljem, odvisnih od njihovih sposobnosti. Pri prepoznavanju teh jim pomagajo učitelji.

Samostojnost in svoboda učiteljev

Slovenec Damijan Marin že skoraj štiri leta poučuje športno vzgojo na osnovni šoli v Pornainu, vasi na jugu Finske. »Tu je šolski sistem v primerjavi z našim obrnjen na glavo,« je jasen Damijan, ki se je na Finsko preselil zaradi ženine službe; tudi Kati Marin je učiteljica, poučuje razredni pouk, ki poteka od 1. do 6. razreda. Postati učitelj na Finskem ni tako preprosto, kriteriji za vpis v pedagoški študij so izjemno visoki, izberejo le najprimernejše kandidate. Damijan se je po končani fakulteti za šport vključil v program izmenjave učiteljev v Evropski uniji in kasneje dobil službo, v kateri dela še danes. In v njej neizmerno uživa. »Vloga učitelja je na Finskem precej drugačna kot v Sloveniji; tu nam ni treba nenehno poročati o tem, kaj smo počeli, prav tako ne pišemo priprav na uro, šolski sistem nam enostavno zaupa. Otrok mora določene veščine predelati do 9. razreda, kako, pa je naša odločitev. Osebno predložim učencem učni načrt za pol leta naprej, da vedo, ali se pripravijo za uro v telovadnici ali zunaj. Jaz se imam tu res super, uživam svobodo, ki jo imam kot učitelj. Seveda pa s svobodo pride tudi odgovornost.«

Razumevanje, kritično mišljenje, netekmovalnost

Razlika med slovenskim in finskim šolskim sistemom je precejšnja, meni Damijan. »Pri nas je še vedno večina izobraževanja, ne le v osnovni šoli, ampak tudi kasneje, usmerjena v piflanje. Recimo, na fakulteti smo morali vedeti, kakšne so mere polja za metanje kopij. Zakaj? Menim, da je balasta v Sloveniji res ogromno, medtem ko gre na Finskem bolj za razumevanje snovi. Razlika je tudi v tem, da tu učimo kritičnega razmišljanja. Zdi se mi, da so v Sloveniji vsi zadovoljni, če so otroci v šoli tiho in delajo po pravilih, tukaj pa cenijo, da povedo svoje mnenje, da razmišljajo s svojo glavo, da vprašajo, če česa ne razumejo.« Veliko se posvečajo temu, da so vsi enaki, tudi v športu: »Ne spodbujamo tekmovalnosti, prav tako nimamo predpisane količine ur, ki jo moramo nameniti določeni športni aktivnosti, ampak nas bolj zanima šport kot celota. Naša naloga je predstaviti otrokom čim več športov in jih naučiti osnovnih motoričnih sposobnosti, da se potem lahko vse življenje ukvarjajo s športom in živijo čim bolj zdravo. Zato igramo vse, od frizbija do mini golfa, ameriškega nogometa, floorball, pozimi imamo led, tako da veliko drsamo, igramo hokej.«

Preprečevanje verbalnega in psihičnega nasilja

Učitelji aktivno sodelujejo pri nastajanju kurikula, v kar 90 odstotkih finskih šol pa veliko časa namenjajo tudi posebnemu programu KIVA, ki se ukvarja s tem, kako preprečiti in izkoreniniti ustrahovanje v šolskih klopeh. »Beseda KIVA-koulu dobesedno pomeni šola proti ustrahovanju,« pojasni Damijan, »vsakršno zbadanje in zmerjanje med otroki jemljemo skrajno resno in ukrepamo takoj.« Program KIVA so vpeljali zaradi rastočega ustrahovanja med njimi v 90. letih. Podatki kažejo, da je kar 98 odstotkov otrok, ki so bili ustrahovani, po izvajanju programa poročalo o izboljšanju razmer. Zaradi uspešnega preprečevanja verbalnega in psihičnega nasilja ga v svoje šolske sisteme uvajajo številne države, na primer Nizozemska, Velika Britanija, Švedska, Francija, ZDA in Japonska.

Pozno številčno ocenjevanje, odprti odnos

Z novim šolskim kurikulom je več poudarka tudi na medpredmetnem povezovanju, uvajanju novih tehnologih, tudi v športu, kjer na primer učenci posnamejo določen gib in potem razmišljajo, kako bi ga lahko izboljšali, in samoocenjevanju. Vse do druge polovice petega razreda jih ocenjujejo s pisnimi ocenami, nato številčnimi, od 4 do 10, pri čemer je 4 nezadostno. In, ja, tudi na Finskem imajo domače naloge; v prvih dveh letih šolanja jih je sicer nekoliko manj, od tretjega razreda pa so sestavni del učnega procesa in jih tudi preverjajo.

Odnosi med učitelji in učenci so bolj sproščeni, odprti, podobno je z odnosi v službi, meni Damjan Marin. »Na Finskem mi je najbolj všeč odnos šef – delavec. Osebno si zelo prizadevam za izboljšanje športnih zmogljivosti na šoli in ravnateljica je vedno pripravljena poslušati in in mi tudi pomagati. Po začetni ideji in oceni finančnih zmogljivosti se skupaj odločimo, v katero smer želimo razviti stvar. Tako smo že izpeljali projekte, kot so nogometna arena, plezalna stena, park za vadbo na prostem. Res mi je všeč, da se lahko z nadrejenimi pogovarjamo na enakovredni ravni.«

Umirjenost in povezanost z naravo

Netta Norro je umetnica in kulturna menedžerka iz Helsinkov, ki jo je v Ljubljano pripeljala priložnost za študij, kasneje pa si je tu ustvarila družino; s partnerjem, Slovencem, imata štiriletnega sina. »Ko sem prišla v Slovenijo, sem se morala naučiti smejati, se nasmehniti, govoriti bolj na glas, Finci smo mnogo bolj zadržani in melanholični, tu pa veliko govorite, imate razvite socialne veščine. Zdaj sem tu že sedem let in ko grem na zabavo na Finskem, se mi zdi, da so tam vsi tiho,« razlaga simpatična Netta, ki kot prava Finka veliko razmišlja in previdno izbira besede, ne dela hitrih sklepov. »Gre za veliko razliko v mentaliteti in mislim, da ta vsaj deloma izvira iz tega, da tu ljudje živijo bolj skupaj. Na Finskem so vasi zelo osamljene, med hišami so precejšnje razdalje, včasih se ljudje do mest vozijo tudi po 100 ali 500 kilometrov, ceste so prazne. Več so sami, veliko so doma in pogosto hodijo v naravo. In tam si v naravi res sam, da lahko slišiš ptice.«

Slovenci smo po njenem inteligentni in dobro, tudi kulturno, izobraženi, kateri šolski sistem je boljši, ne želi soditi, je pa tudi sama opazila precejšnjo razliko v odnosih med ljudmi v finski in slovenski kulturi.

Ne vikajo niti predsednika

»Na Finskem ni tolikšnega priznavanja avtoritete, odnosi med učenci in učitelji ter zaposlenimi in nadrejenimi so bolj enakovredni, tudi vikanje uporabljamo zelo redko. Na primer, ne vikamo niti predsednika. Tako ogovarjamo le zelo stare ljudi, kar je po eni strani dobro, po drugi pa se mi zdi, da zato ni toliko spoštovanja. Sama zdaj vikanje uporabljam, tudi ko pridem na Finsko, v trgovini, povsod, pa me vsi čudno gledajo,« še doda Netta. In nadaljuje: »Opazila sem tudi, da je v Sloveniji veliko drže 'da, ampak ...', da ljudje iščejo razloge, zakaj česa ni možno storiti, namesto da bi poiskali praktično rešitev. Poznam tudi ogromno Slovencev, ki so odprti za vrsto idej in predlogov, a jih zelo težko uresničijo. Ne vem, ali je to povezano zgolj s šolskim sistemom, zagotovo vplivajo tudi zgodovina, kultura, miselnost.«

Glasbeni razredi in kuhanje

Netta se še prav dobro spominja svojih šolskih dni. »V tretjem razredu sem začela obiskovati poseben razred za glasbeno nadarjene učence, imeli smo nekoliko prilagojen učni načrt, več glasbe, manj naravoslovnih predmetov. Veliko smo vadili, imeli smo svoje glasbene skupine, hodili na turneje. Iz glasbenih razredov, ki na Finskem potekajo še danes vse do konca devetletke, se je razvilo veliko odličnih glasbenikov, na primer fantje slavne rock zasedbe Rasmus so obiskovali šolo leto za mano.« Sama je pela in igrala klavir, učila se je tudi igranja na bobne in kitaro. »Spominjam se, da smo od sedmega do devetega razreda imeli kuhanje, kjer se nismo učili zgolj kuhati, ampak tudi pospraviti in počistiti za sabo, ustvariti red v kuhinji. Bilo je zelo zabavno, pripravljali smo slaščice, pekli kruh, pico, makaronovo meso, ki smo ga polili z mlekom in posuli s sirom ter ga postavili v pečico. Dobili smo posebno kuharsko knjigo in poznam mnogo ljudi, ki te recepte pri kuhi uporabljajo še danes.«

Obvezni odmori zunaj

Šolske odmore je Netta preživljala zunaj. Na razredni stopnji je namreč obvezno vsaj dva odmora, na predmetni pa vsaj enega, ne glede na nizke temperature preživeti na svežem zraku. »Na Finskem ni za to nikoli premrzlo; otroci gredo ven, tudi ko je –20 ali –25 stopinj. Mi smo se med odmori zadrževali v velikem parku, kjer smo lahko plezali, tekli ali zgolj posedali. Podobno velja za otroke v vrtcih, vsak dan se odpravijo na svež zrak in celo spijo zunaj, tudi dojenčki, v posebnih kočah z odprtimi okni, tudi ko se temperature spustijo krepko pod ničlo.«

Prednosti in pomanjkljivosti

Vzroke za uspeh šolskega sistema Finci pripisujejo prav nizkim temperaturam in boju naroda za preživetje v mrazu pa tudi boju za lasten jezik in kulturo, protestantski etiki, odnosu do dela, skromnosti in samokritičnosti. In zagotovo ima tudi finsko šolstvo določene slabosti in pomanjkljivosti. Na eno izmed njih opozarja logoterapevtka Zdenka Zalokar Divjak, ki poudarja, da raziskave nemškega nevropsihiatra Manfreda Spitzerja, ki se že desetletja ukvarja z vplivi računalnikov in televizije na možgane otrok in mladostnikov, kažejo, da je vpliv do 12. leta negativen. Kakšne pa bodo posledice ukinitve obveznega učenja pisanih črk na Finskem, pozitivne ali negativne, bo pokazal čas.

Pomembne podrobnosti

Kaj meni o večji uporabi računalnikov med otroki in opuščanju učenja pisanih črk slovenska vlada, mi ni uspelo izvedeti. Moja novinarska vprašanja so na zavodu za šolstvo preprosto ignorirali, še pred tem pa so me na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport z vprašanji napotili na omenjeni zavod. Za primerjavo, Minna Harmanen mi je na sveženj novinarskih vprašanj odgovorila v enem dnevu, pisala je v nočnih urah, in to med tem, ko je bila na službenih obveznostih v Luksemburgu. Med pisanjem članka pa se mi je zgodilo še nekaj; devetletna hčerka me je po prihodu iz šole zasula s pripovedovanjem o dogodku, ki se je še njej zdel nadvse neprimeren: medtem ko je učiteljica razlagala učencem, da morajo imeti telefone med poukom izklopljene, sicer jim jih bo odtujila in jih odnesla ravnateljici, ji je zazvonil telefon. Mirno se je oglasila in opravila svoj telefonski pogovor, nato pa pozornost spet namenila učencem: »Kje smo že ostali? Gremo naprej!« Gremo.