Intimna vez med ljubeznijo do knjig in umetnostjo

Razstavili bodo družinske ekslibrise dr. Rajka Pavlovca, strastnega zbiratelja in gonilne sile Društva Exlibris Sloveniae, ki je lani prenehalo delovati.

Sat, 09.01.2016, 12:00

V ponedeljek bodo v ljubljanski Slovanski knjižnici odprli razstavo družinskih ekslibisov iz bogate zbirke pokojnega profesorja, dr. Rajka Pavlovca. Različni umetniki so jih izdelali za strastnega zbiralca, uglednega paleontologa in geologa ter za člane njegove družine.

Ekslibris je knjižni znak, listek, ki ga lastniki knjige vložijo ali nalepijo na notranjo stran platnice. Beseda izhaja iz latinske zveze »ex libris«, kar pomeni »iz knjig«. Oznaka bralca opozarja, čigava je knjiga, ki jo drži v rokah, saj je listek opremljen tudi z imenom in priimkom lastnika. Na pravem ekslibrisu je za okras upodobljen lep motiv, najpogosteje v lesorezu, linorezu, bakrorezu ali jedkanici. Ker dober ekslibris običajno izdela umetnik, je knjižni znak intimna vez med ljubeznijo do knjig in umetnostjo.

Najboljši so takšni, ki nekaj povedo o lastniku, njegovem poklicu, konjičku, značaju, umetnik pa se lahko poigra tudi s priimkom. Če je lastnik ekslibrisa, denimo, čevljar, mu slikar lahko upodobi čevelj, če se piše Kovač, morda nakovalo, gospodu Orlu lahko nariše orla, strastnemu smučarju pa smuči in podobno. Zelo znan je ekslibris, ki ga je Kristini Brenkovi narisal Tone Kralj. Upodobil je motiv, kjer se otroci pulijo za njene knjige. S tem je hotel povedati, da gre za dobro pisateljico.

Starodavna umetnost

Zgodovina ekslibrisa sega v davnino. Že asirski kralj Asurbanipal, ki je živel od leta 668 do 626 pred našim štetjem, je menda svoje zapiske v klinopisu označeval z osebnim pečatom, egipčanski faraon Amenofis III. pa je s svojim znakom opremil papiruse. Pravi razcvet ekslibrisov je omenjen v 15. stoletju, najbolj prepoznavne so male grafike slikarja Albrechta Dürerja.

Najstarejši slovenski ekslibris je bil zabeležen leta 1508. Njegov lastnik je bil Ljubljančan Jurij Slatkonja, glasbenik, ki je pozneje postal dunajski škof. Ta ekslibris sodi med najstarejše v vsej Evropi. Slatkonjevo zbirko še danes hranijo v Zagrebu in na Dunaju, iz leta 1540 pa so znane knjižne oznake plemiške družine Apfaltern, ki jih imajo v ljubljanski semeniški knjižnici. Ohranjeni so tudi lep lesorez ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, več lističev članov Akademije operozorum, dva, ki sta bila last barona Valvasorja, in trije primerki, ki so nekoč pripadali stiškemu samostanu.

V Ljubljani je kar 45 let uspešno delovalo Društvo Exlibris Sloveniae, v najboljših letih pa je vključevalo več kot štiristo članov. Med vidnejšemi člani društva so omenjeni France Babnik, slikar Ervin Kralj, ki je kot zadnji predsedoval društvu med leti 1995 in 2015, Arpad Šalamon in Ferdo Šerbelj. Aktivni so bili tudi Jaro Dolar, ki je društvu predsedoval kar dvajset let, Maksim Gaspari, Božidar Jakac, Jože Plečnik, Saša Šantel, Ivan Vavpotič, Gvido Birolla, Hinko Smrekar, Bara Remec, Marjan Tršar, Vladimir Gajšek, Lojze Perko, Riko Debenjak, Leon Koprc, Ivan Kos, Miha Maleš in Dagmar Novaček, ki je bila pobudnica ustanovitve društva in prva predsednica. Toda praktično je društvo od začetka pa vse do smrti, avgusta 2013, vodil aktivni tajnik, Rajko Pavlovec. Bil je duša in gonilna sila društva, člane je povezoval z vsem svetom, gojil stike z zamejstvom, kamor je rad usmerjal tudi društvene izlete, pripravljal je razstave doma in v tujini in številna predavanja z različnih področij umetnosti, znanosti in družabnega življenja. Največji zalogaj je bila leta 1974 organizacija mednarodnega kongresa na Bledu, ki se ga je udeležilo 220 ljubiteljev drobne grafike. Po smrti dr. Pavlovca, uglednega paleontologa, stratigrafa in geologa, predvsem pa strastnega zbiratelja ekslibrisov, nihče ni upal in zmogel prevzeti in nadaljevati njegovega neumornega dela.

Zavidljiva zbirka

V delo društva, ki so ga pred dobrim mesecem uradno ukinili, sta bili ves čas močno vpeti Pavlovčeva soproga Snežna in hči Alenka, ki smo ju obiskali na domu, kjer je bil ves čas delovanja tudi uradni sedež Društva Exlibris Sloveniae. »Člani so že tako visoke starosti, da je od njih nemogoče pričakovati dejavnejše sodelovanje, zato smo se odločili društvo zapreti. Vsem je bilo tesno pri srcu, a nobenega smisla ni, da bi bilo le na papirju. Veste, moj oče je bil zelo poseben človek, širok, velika dobričina, poln energije in izredno priljuden. Tudi študentje na fakulteti so ga imeli zelo radi. Bil je komunikativen, duhovit, rad se je šalil, doma in v tujini je imel ogromno prijateljev, zelo raznolikih poklicnih in ustvarjalnih profilov,« ga opiše Alenka.

»V našem domu je bilo vedno živahno. Zelo rad se je družil tudi z mladimi in mislim, da mu je prav to vlivalo energijo.« Mama jo dopolni in na mizo prinese poln predal starih fotografij, ki potrjujejo njene besede: »Bil je aktiven še v mnogih drugih društvih, pri Slovenski matici, v Prirodoslovnem društvu, Geološkem in ne vem kje vse še. Že v okviru Geološkega društva pripravljal odmevne, strokovno podprte in do potankosti razdelane ekskurzije po vsej Sloveniji. Jaz sem na ta način spoznala čudovite koščke naše dežele, pa tudi otrokoma je vcepil ljubezen do lepot narave in do ljudi. To je neprecenljiva dediščina. Denarja ni bilo veliko, a za bencin, da sva se vozila po Sloveniji, nama ga nikoli ni bilo žal dati.«

Kako je uglednega strokovnjaka in profesorja pot iz naravoslovnih voda pripeljala do ekslibrisov? Snežna Pavlovec pojasni: »Zelo si je želel nekaj zbirati. Za numizmatiko se ni odločil, ker je povezana s stroški, nekaj časa je zbiral znamke, a se ni najbolje obneslo, potem pa se je navdušil za ekslibrise. Povezal se je z Novačkovo, ki je imela že ogromno zbirko, shranijena je v NUK, povabila sta še nekaj ljubiteljev te umetnosti in ustanovili so društvo.«

Obujanje spominov

Umetniki so Pavlovcu strašno radi delali ekslibrise, nobenega ni kupil. »Šele ko sem brskala po njegovih stvareh in zbirala material za razstavo, sem dojela, koliko ekslibrisov imamo v družini. Bila sem prijetno presenečena. Samo na očetovo ime jih je krepko čez sto. Res mu jih je največ posvetil dober družinski prijatelj, Madžar Andruskó Károly iz Sente, a je tudi primerkov drugih avtorjev veliko. Z bratom Matjažem sva imela Andruská strašno rada. Vsem nam je delal ekslibrise, skupaj nam jih je podaril več kot 70, nama pa še posebej prikupne, ker sva bila pač otroka. Najbolj mi je pri srcu eden, ki ga je namenil obema skupaj, nanj napisal Matjaž in Alenka Pavlovec, za motiv pa upodobil muco,« pove Alenka in doda, da se je očetova zbirka ekslibrisov spontano precej povečala po kongresu na Bledu.

»Prišli so umetniki iz vsega sveta. Pozneje so očetu izdelali ekslibrise in jih pošiljali kar po pošti, ne da bi prej vedel za to. Nekateri so mu zraven poslali tudi kliše, da si je nove listke lahko po potrebi še sam natisnil. Oče si je silno želel sistematično urediti zbirko, a ga je smrt prehitela,« pove avtorica razstave, ki bo na ogled do 29. januarja. Z njo se želi pokloniti očetu, ki bi 15. januarja praznoval 84. rojstni dan, če bi bil še živ. »Hkrati pa bi rada članom usahlega društva ponudila priložnost za srečanje in obujanje spominov na prijetne trenutke, ki smo jih preživeli skupaj. Bili smo kot ena, velika družina,« še poudari Alenka Pavlovec.

Prijavi sovražni govor