Iščejo se rogač, alpski, bukov in hrastov kozliček

Na spletnem portalu Sporoči vrsto popisanih že preko 2000 lokacij štirih ogroženih vrst hroščev.

Objavljeno
10. avgust 2016 14.24
Maja Prijatelj Videmšek
Maja Prijatelj Videmšek

Če ste rogača, alpskega, bukovega in hrastovega kozlička videli med sprehodom v gozdu, prosimo, sporočite na naslov www.sporocivrsto.si. Pripišite še kraj srečanja, pripnite njihovo fotografijo in svoje podatke.

»Oglas« Zavoda RS za varstvo narave se bere kot tiralica za zločincem ali pogrešano osebo. A štirje hrošči, ki jih iščejo, nimajo kriminalne preteklosti, niti niso pogrešani. Dokaj hitro pa bi se lahko preselili med zadnje ali celo v preteklost, če ne bi bili na seznamu evropsko pomembnih in zavarovanih vrst omrežja Natura 2000. Četverica spada med evropsko ogrožene hrošče, ki so kazalnik dobre ohranjenosti avtohtonih listnatih gozdov, hkrati pa je zavarovana tudi v Sloveniji tako kot okoli 250 drugih vrst in podvrst hroščev.

Ker je v nasprotju z drugimi zavarovanimi vrstami hroščev lahko prepoznavna, izstopa zlasti rogač, koleopterologov, strokovnjakov, ki se ukvarjajo s hrošči, pa je v Sloveniji razmeroma malo, si je zavod za varstvo narave obvezno poročanje evropski komisiji o njihovem stanju olajšal s pomočjo državljanske znanosti, pove Martin Vernik z mariborske območne enote zavoda.

Vsakdo, ki ga količkaj zanima narava in zna opazovati, lahko na spletni portal Sporoči vrsto vpiše, katerega od štirih omenjenih hroščev je videl. Administrator nato podatke preveri in upošteva le tiste, ki so ustrezni. Ker se pojavljajo številne napake, zlasti pri hrastovem kozličku, ki ga je mogoče zamenjati z več drugimi kozlički, je zaželeno poslati tudi fotografijo, dodaja Vernik. V sedmih letih, kolikor se podatki zbirajo prek spletne aplikacije – prvi dve leti so se po telefonu in elektronski pošti –, se je na zemljevidu Slovenije nabralo že več kot 2000 bucik, ki predstavljajo posamično opažanje. Vsako leto se jim pridruži od 250 do 300 novih.

Znamenje dobre ohranjenosti gozdov

Hroščev je v Sloveniji od 5000 do 6000, zavarovanih pa je deset vrst. Rogač ter bukov, hrastov in alpski kozliček so pokazatelj ohranjenosti avtohtonih listnatih gozdov, pojasni Vernik. »Hrastov kozliček se pojavlja v ohranjenih naravnih sestojih hrastovih gozdov, v katerih je tudi dovolj odmrle lesne mase. Živi predvsem na oslabljenih hrastovih drevesih, v katera vrta luknje.« V preteklosti je bil označen za škodljivca, naravovarstveniki pa se temu izrazu izogibajo. »Narava ne pozna koristnih in škodljivih organizmov. Vsako živo bitje ima svojo funkcijo. Za hrastovega kozlička danes vemo, da napada drevesa, ki so že v fazi odmiranja in se niso več sposobna braniti. Bukov kozliček je pokazatelj kondicije domorodnih listopadnih gozdov, najdevamo ga tudi na Krasu v hrastovih sestojih in v bukovih gozdovih celinske Slovenije. Je edina od štirih vrst, ki ne leti. Alpski kozliček pa je pokazatelj ohranjenosti naravnih bukovih gozdov, prav tako rogač, ki je vezan na nižinske ohranjene listopadne gozdove.«

Podatki, pridobljeni s pomočjo državljanov, so namenjeni poročanju o razširjenosti štirih vrst hroščev pri nas, medtem ko se populacijski trendi – nevretenčarjev in žuželk ni mogoče natančno prešteti –, ki so reprezentativni za območje celotne Slovenije, pridobivajo z državnim monitoringom na stalnih vzorčevalnih mestih. Tega izvajajo strokovnjaki za hrošče. V shemi državnega monitoringa so rogač, alpski in bukov kozliček, hrastov pa še ne, saj ga je po besedah Vernika na terenu težje spremljati.

Slovenija, kot vse članice EU, mora o hroščih iz Nature 2000 evropski komisiji poročati vsakih sedem let. Doslej je o stanju rogača in treh kozličkov poročala dvakrat, nazadnje leta 2014. »Šele ob zadnjem poročanju smo ujeli pravo sliko in izračunali prave trende,« povzame Vernik. Za vse vrste je slika razmeroma dobra. Rogač, največji evropski hrošč, je v razmeroma v dobrem stanju, kar kaže na dobro ohranjeno krajinsko podobo z mejicami in gozdnimi otoki. »Ustrezno ga imamo pokritega z varovanimi območji, naravovarstvene smernice se tudi ustrezno vključujejo v načrtovanje gozdno-gojitvenih načrtov. Podobno velja za alpskega in bukovega kozlička, vendar pri njima opažamo odstopanja znotraj posameznih območij. Ponekod je njuna populacija upadla.«

Pomenljivi so tudi podatki, ki jih na spletni portal posredujejo ljudje. »Marsikdo zapiše, da je v mladosti rogače videval pogosteje. V Sloveniji je vrsta za zdaj v dobri kondiciji, vendar se njene populacije na ravni Evrope zmanjšujejo. Ponekod je že izumrla in ji poskušajo ponovno vzpostaviti življenjski prostor, zato se je znašla na seznamu Natura 2000. Je markantna vrsta, običajno jo ljudje poleg pikapolonice ter smrekovega lubadarja in koloradskega hrošča, ki sta iz neke druge zgodbe, najbolje poznajo,« govori Vernik.

Grožnja intenzivnega gozdarjenja

Na idejo o vključitvi javnosti v popis je vplivalo tudi to, da so vse štiri vrste hroščev aktivne podnevi. »Vidimo jih posedati v bližini skladovnic hlodovine, drv, priletijo na sadno drevje, predvsem rogač, zato so zelo primerni za tovrstno opazovanje in sporočanje.« Druge vrste so veliko bolj skrite, redke ali pa imajo drugačno aktivnost, pojasnjuje sogovornik. Drugi odločilni dejavnik za tovrstni popis je, da je hrošče zelo težko spremljati vsako leto. Njihov življenjski cikel traja od pet do šest let, pri čemer odrasle živali, ki se popisujejo, živijo le nekaj mesecev. Preostanek ali, bolje, večji del življenja preživijo kot ličinke v odmrlem ali ranjenem lesu listavcev.

Samice v poškodovan les odložijo jajčeca, težava pa je, da ne ločujejo med tistim, ki ostaja v gozdu in je namenjen ohranjanju naravnega ravnovesja, ter hlodovino in drvmi, namenjenimi za predelavo oziroma kurjenje. Ko samička na takšen les odloži jajčeca, se zarod običajno uniči, še preden se obrne razvojni cikel od ličinke do odrasle živali, na eno od groženj štirim vrstam hroščev opozarja Vernik. Druga, veliko kompleksnejša, so spremembe, povezane z intenzivnim gospodarjenjem in spremembami listnatih gozdov v iglaste, zlasti smrekove, v katerih pa ti hrošči ne morejo preživeti.

Zemljevid štirih hroščev je najbolj poln v tistih delih Slovenije, kjer je največja poseljenost, kar ni ravno objektivna slika, a se je po besedah Vernika treba zavedati, da podatki niso končni. Najbolj ga veseli, da se ljudje oglašajo večkrat. »Večinoma gre za upokojence in takšne, ki živijo v sozvočju z naravo, preživljajo prosti čas v njej in jo znajo opazovati: planince, gozdarje, čisto običajne rekreativce, tudi kolesarje.«

Spletni portal je namenjen tudi ozaveščanju prebivalstva. »Želimo si krepiti zavedanje, da je vsako živo bitje, še tako majhno, za človeka pomembno. Poznamo ptice, dvoživke in velike zveri, a tudi žuželke so zelo pomemben del našega okolja. Pomagajo opraševati rastline, s čimer omogočajo, da lahko sploh kaj damo na krožnik. Omenjeni hrošči pa so še pokazatelj ohranjenosti gozdov,« utemeljuje Martin Vernik. Hkrati strokovnjaki s spletnim portalom pridobivajo podatke, ki omogočajo pripravo naravovarstvenih usmeritev pri pripravi smernic za prostorske in gozdno-gojitvene načrte.