Tiskane izdaje
Razstava okoli petdeset čeških lutk, ki v organizaciji Mini teatra in praškega gledališča Buchty a loutky do konca meseca gostuje na Ljubljanskem gradu, odkriva tančico tudi v zgodovino družinskega krajšanja dolgčasa. Ko še ni bilo zabavne elektronike, so v zatemnjenih sobah in na osvetljenih odrih zaigrale lutke po prirejenih besedilih, ki so jih z natisnjenimi scenografijami pa tudi lutkami redno izdajale založbe.
Po besedah soavtorja razstave, ustanovitelja Buchty a loutky in profesorja na praški akedemiji uprizoritvenih umetnosti DAMU Mareka Bečke, so bila družinska gledališča na prelomu stoletja, izrazito pa v 20. letih 20. stoletja značilna tudi na Češkem. Izdelana so bila v velikih serijah, z lutkami v setih in s številnimi scenografijami. Te so bile natisnjene na pole, očetje pa so jih potem nalepili na vezano ploščo in izdelali škatli podoben oder, zato je vsako tako gledališče edinstveno.
Za okoli 300 evrov
»Še danes jih lahko kupite na bolšjakih in starinarnicah v Pragi, tudi z zelo starimi žarnicami oziroma osvetlitvijo. Mnoga pa so žal v zadnjega pol stoletja končala na smetiščih, tudi zato ker jih je iz domov izrinila televizija. Zdaj jih ljudje, ko pospravljajo kleti ali podstrešja, spet prinašajo v antikvariate, jih prodajo na spletu ali prinesejo k nam,« je Bečka povedal ob enem od dveh razstavljenih primerkov z lutkama povodnega moža in hudiča. Seti lutk iz tistega časa so premogli podobne like: hudiča, podvodnega moža, Kašperčka (lik je podoben Gašperčku Milana Klemenčiča), kralja, kraljico, princeso, princa ... Takšno gledališče brez lutk je danes v Pragi mogoče kupiti za okoli 300 evrov.
Drugo razstavljeno gledališče z večjim številom lutk pa je v zbirko prišlo pred petimi leti po zaslugi vnukinje nekega Avstrijca, Lockenbauerja po priimku, ki je živel v Pragi. Kupil in dodelal ga je za svoje otroke v 30. letih prejšnjega stoletja. Desetletja je ležalo v kleti in ker naslednica nima otrok, ga je prinesla lutkarjem. »Ko smo ob razstavi objavili fotografijo na facebooku, se nam je oglasila, kako je srečna, da smo ga postavili na ogled otrokom,« je povedal. Kot je bral, so v družinah, v katerih so imeli tako gledališče, po eno ali dve lutki dokupili za božično ali rojstnodnevno darilo. To se je nadaljevalo tudi po vojni, v 60. in 70. letih. »Le da so tedaj izdelovali bolj cenene, toda čez petdeset let se nam bodo najbrž tudi te zdele lepe. Podobno preproste so novodobne različice.«
Tudi v slovenskih muzejih
V zbirki Narodnega muzeja Slovenije nimajo podobnega gledališča, le 13 lesenih marionet iz pobarvanega struženega lesa, po vsej verjetnosti češkega ali nemškega izvora iz druge polovice 19. stoletja. Se pa z nadvse prefinjenim ponaša zbirka igrač Muzeja novejše zgodovine Celje; gre za gledališče s štirimi scenami, nekaj kosi pohištva in devetimi manjšimi marionetnimi lutkami z glavami, rokami in nogami iz porcelana, zraven so tudi deli gledaliških scenarijev v nemščini za igre Kalif Štrk iz Bagdada, Obuti maček, Mizica pogrni se ter Palica iz torbe. Gledališče je iz Gradca po pošti v prvem desetletju 20. stoletja naročil znani celjski zdravnik, skladatelj in šahist Anton Schwab, muzeju pa ga je leta 2013 podarila njegova vnukinja, znana slovenska književna prevajalka Irena Trenc - Frelih. »Ded ga je naročil za svoja prva dva otroka Maro in Pavla, seveda pa so se z njim igrali vsi, tudi pozneje rojeni Marta in Jelka in njihovi prijatelji. To so bile lutke za predstavo Sneguljčica s pripadajočimi scenografijo in kostumi za različna dejanja, a so z njimi igrali celo Hamleta. Preden sva gledališče v Ljubljano dobila midva z bratom Ferdinandom, sta se z njim igrali najini precej starejši sestrični. Tudi midva sva si izmišljala vse mogoče, z nama se je pogosto igrala prijateljica, tako da smo se menjavali v vlogah igralcev in občinstva. To je bil zagotovo precej poseben primerek, saj česa podobnega nisem videla; lutke ne samo, da so imele porcelaste glave in ude, temveč tudi zelo lepe kostume. Nekaj jih je sešila še moja mama,« se spominja sogovornica. Ker je bila družina zavedno celjska, se je odločila, da gledališče (skupaj z dedovo dokumentacijo) podari Muzeju novejše zgodovine Celje, in je vesela, da je zdaj na ogled v zbirki igrač.
Mirjana Koren, direktorica in višja kustodinja iz Pokrajinskega muzeja Maribor, je pritrdila, da so se z marionetnimi gledališči igrali otroci v premožnejših meščanskih družinah, otrokom nižjih socialnih slojev pa so bila dostopnejša papirnata, ki so jih na polah izdajale založbe (najbolj znana je bila Trentsensky). V njihovem muzeju hranijo več primerkov in so jih za razstavo Svet na dlani pred štirimi leti, na katero so postavili zbirko kositrnih in svinčenih figur, ki šteje kar 40.000 kosov, pridobili iz dunajskega zasebnega muzeja Zinnfigurenwelt. Tudi kositrne figure so namreč spremljale papirnate kulise in so skupaj s papirnatimi jaslicami in razglednicami postavljankami značilne za obdobje na prelom stoletja.
Pravica do otroštva
Tudi papirnate lutke so bile stiskane v več različicah, ki jih je bilo mogoče menjavati za posamezno sceno, ko so se obrabile ali strgale, so jih vrgli v peč ali smeti. »Treba je vedeti, da so bili otroci v 19. stoletju razumljeni kot pomanjšani odrasli, zato so morali posnemati odrasle v vseh pogledih, temu pa je sledila tudi industrija igrač. Gledališče, denimo, je od njih zahtevalo ročne in intelektualne spretnosti. Do sredine 19. stoletja so zato uprizarjali tudi zahtevnejša dramska besedila, Fausta na primer, šele v drugi polovici 19. stoletja pa skrajšane in prirejene Grimmove pravljice. Tako se je skozi otroško igro utrjevala pravica do otroštva,« je pojasnila sogovornica. Namizna gledališča so tako pomemben pričevalec zgodovine 19. stoletja, saj se v njih odslikavajo resnična gledališča s scenografsko in kostumografsko opremo tistega časa.
Prva takšna gledališča so se začela pojavljati v prvi tretjini 18. stoletja v Augsburgu na Bavarskem, naslednjo fazo v razvoju pa predstavljajo tako imenovane omarice za gledanje, v katerih je bil tridimenzionalen pomanjšan svet – denimo z evropskimi znamenitostmi, eksotičnimi deželami ali biblijskimi zgodbami –, v katere so otroci kukali na sejmih. Imeli so tudi posebne za očete – s kakšnimi nespodobnostmi, denimo, damo z razgaljenimi rameni. »Te škatlice so na sejmih izpodrinile camere obscure, v katerih je gledalec videl zgolj silhueto, ki so bile pravzaprav prvi množični medij,« je dodala Mirjana Koren.
