Izlet v čas premoga in oblakov dima

Sejem modelne železnice v Železniškem muzeju v Ljubljani.

Objavljeno
18. maj 2015 17.25
Bolšjak mini železnic v Železniškem muzeju 16.maja 2015
Saša Bojc, Panorama
Saša Bojc, Panorama

Tam proti poldnevu se je bližal trenutek, ko je kurjenje premoga v kotlu Bosiga začelo dosegati željene učinke. V servisnem jašku pod njegovim kolesjem je mladenič v opravi kurjača, ves umazan od značilno železničarskega »posla«, s kanglico z oljem podmazoval ležaje, da bi ti kar najbolj stekli in obiskovalce popeljali na zanimivo vožnjo v zgodovino.

»Bolj kot so navdušeni, bolj so umazani,« je pravilo, ki drži predvsem za najmlajše člane svojevrstne skupnosti ljubiteljev železnice, opaža Blaž Kavčič, predsednik Društva ljubiteljev železnic Železna cesta iz Ljubljane (DLŽ), ki je ta konec tedna ob pomoči kolegov iz Društva ljubiteljev železnic in železniških eksponatov Celje v Železniškem muzeju Slovenskih železnic v Ljubljani pripravil 41. Druženje ob sejmu modelne železnice. In to navdušenje predvsem nad parnimi lokomotivami je tistega dne že zarana dvigilo iz postelje Aljaža Topiča iz Celja, ki je bil s kolegi v Ljubljani že ob 5. uri, da je zakuril v kotlu Borsiga, kakšno uro pozneje pa mu je prišel pomagat tudi 13-letni Tomaž Kerec, eden najmlajših članov ljubljanskega društva. »Morali smo naložiti premog, natočiti vodo in podmazati ležaje,« je na kratko povzel opravila zadnjih ur. Vlaki pa tudi vse drugo, povezano z njimi, ga zanimajo že od kakšnega četrtega leta.

»Najbolj so mi všeč zgodovinski primerki, parne lokomotive, zbiram pa tudi miniature. Imam jih kar veliko, 13 lokomotiv in več kot več 60 vagonov,« je orisal svojo zbirko. Njegova želja vseh želja je, da bi nekoč zares peljal muzejski vlak na Bohinjski progi, skozi Most na Soči.

Vozijo še štiri parne

Da se pripelje taka parna lokomotiva, denimo, z Jesenic v Novo Gorico, je treba veliko znanja. »Tej lokomotivi iz leta 1930, serije 06, ki ji po domače rečemo Bosig, je bila izdelana v istoimenski nemški tovarni in ne v prav velikem številu, pri marsikaterem strojevodji pa je tudi najbolj spoštovana. Veseli smo, da so konec 2012 obudili v življenje, saj jih je na svetu le par, vozi pa samo še v Sloveniji,« je velikansko zgodovinsko lepotico s polnim tenderjem premoga na krovu, ki se je dvigala pred nami, na kratko predstavil Blaž Kavčič, doktor fizike, ki je prava enciklopedija o zgodovini železnice in tudi njenemu ohranjanju. Po njegovih besedah je skoraj mali čudež, da imamo pri nas po zelo dolgem času kar štiri vozne parne lokomotive. »Najstarejša je iz serije 25, ki trenutno vozi po Deželi celjski, to je iz Celja v Podčetrtek, večja, po izvoru nemška vojaška lokomotiva, ki pa jih je po Evropi ohranjenih dokaj veliko, pa ponavadi vozi po Bohinjski progi med Jesenicami in Novo Gorico, potem pa je tu še ozkotirna 71, ki je bila nekoč industrijska v Jesenicah, danes pa jo lahko vidite voziti po tirih Železniškega muzeja med našimi Dogodki v Muzeju,« je pojasnil sogovornik. Dodal je še, da celjsko društvo premore tudi prave strojevodje, eden od njih vozi muzejski vlak po ozkotirni železnici v Stainzu v Avstriji.


Obiskovalcem so skušali romantiko starih parnih strojev, ki so zanetili prvo industrijsko revolucijo in prispevali k nadaljnjemu vsesplošemu (tehnološkemu) napredku, predstaviti tudi navdušenci, povečini člani društva, ki iz lastnega veselja ustvarjajo pomanjšane različice parnih lokomotiv, ki so nekoč vozile po naših krajih. V tistem hipu je na parni traktor Mihe Omerze, vstopila nova četica otrok. »Vidite, takole se malo hecamo in igramo,« je z nasmeškom dejal v vlogi strojevodje. To lokomotivo je gradil kar pet let. »V največje veselje pa mi je, če ga lahko naredim še komu drugemu. To je najbolj lušno! Brez otrok ali odraslih ne gre. Sam se hitro naveličaš. Izdelal sem še eno lokomotivo K3, samo danes ne morem obe vozit,« je še razkril. Ko je v tistem hipu para njegovega stroja zapiskala na levo in desno hkrati, je bil znak, da ji je treba doliti vodo.

Težave na progi

Da ima krožna proga vrtne železnice, na kateri se je v tistem hipu vozila lokomotiva K3, ki je v ozračje veselo spuščal oblake pare in dima, nekaj težav po nujnih popravilih pred začetkom sezone, je opazila tudi Darja Milovanovič Jarh, mama 6-letnega Kajetana in 3-letne Sare iz Ljubljane, ki sta za trenutek skupaj z drugimi malimi sopotniki obstala na poti. A težava je bila hitro odpravljena in čez nekaj minut sta bila že pri mamici. »V redu je bilo in ni bilo težko počakat,« sta prikimala potnika, ki ju je za železnico navdušil dedek. »Vsako leto pridemo na ta dan odprtih vrat. Najprej ju je sem začel vozit moj oče, tudi sam ljubitelj in zbiralec, zdaj hodimo družinsko. Doma jima je postavil tudi železnico, tako da se pogosto tako skupaj igrajo. Taki dogodki se mi zdijo krasni za otroke in marsikdo sploh ne ve za ta muzej, čeprav je zelo zanimiv,« je povedala njuna mama.


Vse to je bilo le del dogajanja na 41. Druženju ob sejmu modelne železnice. Kar nekaj otrok je pritegila tudi vrtna železnica LGB, ki je po svoji poti hitela na muzejskem vagonu v osrednjem delu muzeja, ki so ga za ta dan precej izpraznili, in ga s stojnicami napolnili prodajalci novih in rabljenih miniaturnih vlakov. Med njimi je bilo pogosteje opaziti moške v zrelih letih, ki so preučevali razstavljene vlakce, tire in vse tisto, kar zbiratelji potrebujejo za ustvarjanje namišljenih dežel, po katerih vozijo miniaturna, večinoma električna vozilca. Prav v tistem hipu se je od prodajalca iz Avstrije s škatlo z napisom Märklin pod ramo poslovil eden takšnih zbirateljev Mitja Bernik, ki je za svojega 4-letnega vnuka kupil enega od modelov, ki so ga izdelovali pred kakšnimi štirimi desetletji.

»Kupoval sem veliko, zdaj pa prodajam in zamenjujem,« je o svoji zbirateljski strasti razkril možak na drugi strani pulta, Walter Koller iz Beljaka, ki je pravkar sklenil posel. Na njegovi večmetrski stojnici ni bilo opaziti drugega kot vse mogoče z napisom Märklin, torej ene najbolj prepoznavne nemške znamke miniaturnih vlakov. »Šestkrat ali sedemkrat sem že bil na sejmih v Sloveniji. Res da je prodaja boljša, denimo, na Dunaju in v Gradcu, dvakrat na leto vseeno pridem tudi k vam,« je povedal dolgoletni zbiratelj, ki zadnje desetletje zbirko spreminja tudi z obiskovanjem sejmov. Na tem ni nič kupil, ker prisega samo na Märklin, tega pa ni ponujal oziroma ni nič zanimivega našel pri nobenem od preostalih prodajalcev. Za najdražjo pri njem je štela lokomotiva rjave barve, ceno 570 evrov pa je bilo po njegovih besedah pripisati dejstvu, da je iz omejene serije iz leta 1996, ki so jo izdelali samo v dva tisoč primerkih. To je zelo visoka cena za povprečnega slovenskega kupca, ki je po njegovih opažanjih pripravljen zapraviti kakšnih sto evrov.

Vsak ima svoje razloge

To se je potrdilo tudi pri sosednji stojnici, kjer je družina z Rakeka kupovala električno lokomotivo za 4-letnega sina Marcela. »Pripravljen sem odšteti tam do 100 evrov, sin, ki ga je dedek železničar navdušil za vlake, pa ve in pozna mnogo več od mene. Danes dedi ni mogel zraven, ker je imel neke obveznosti. Ne iščemo lokomotivo kakšne posebne znamke, a slovenskih je malo in so drage. Drugače pa na teh sejmih prav cenejše ravno ni,« je povzel vtise sogovornik in dodal, da bodo s kupljenim na tem bolšjem sejmu skušali izpopolniti tudi domačo maketo, ki obsega tri kvadratne metre. Na njej namreč še marsikaj manjka.

Največ drobnih sestavnih delov od dreves do različnih posipov je bilo opaziti na stojnici Meri Kovač, direktorice specializirane trgovine za modelo železnico iz Vira pri Domžalah. »Najbolj prodajani so lokomotive in vagoni znamk Roco, Fleischmann in Piko, od rezervnih delov pa tako imenovane krtačke, ki se pri lokomotivah zaradi prahu pogosto obrabijo. Drugače pa je pri prodaji opaziti, da vlada kriza,« je povedala sogovornica, ki je skupaj z možem v poslu že petindvajset let. Toliko časa ga jemljeta tudi za lastno veselje. »Težko bi naštela, kaj vse ima v zbirki, a tega je kar precej. Za božič tudi doma postavimo maketo,« je razkrila. Na vprašanje, koliko je na posel vplival svetovni splet oziroma kitajski izdelovalci, je spomnila, da so v sodelovanju s slovenskim konstruktorjem tudi sami na Kitajsko dali izdelati štiri različne lokomotive slovenskih železnic in dve jugoslovanskih, kar je vzelo kar leto dni časa. Zato jih poiščejo kupci tudi iz drugih držav, Avstrije, Nemčije, Francije, Hrvaške in Srbije, dodaja.



In kaj je tako navdušujočega pri železnici? »Dobro vprašanje,« nanj odgovarja predsednik društva Železna cesta Blaž Kavčič. »Vsak ima svoje razloge. Imamo člane, ki so se nad železnico navdušili, ker so se z vlakom vsak dan vozili v šolo, jaz pa sem se, ko sem jih pri stari mami pogosto gledal skozi okno. Bolj kot novi me zanimajo stari, taki, ki so pri nas vozili v bližnji preteklosti, torej tako parne lokomotive kot te, ki jih še danes vidite na tirih. Zame je železnica oziroma vlak predvsem precej romantično prevozno sredstvo, saj potuješ zelo mirno in ponavadi čez zelo lepo pokrajino ter zanimive kraje. Tu se združujeta moja ljubezen do narave in železnice,« pove Kavčič, ki vlake zelo rad fotografira.
Prepričan je, da je treba takšne dogodke, s katerimi so po vzoru tujih bolj organiziranih društev kot prvi začeli na območju Balkana in širše, čim večkrat ponoviti, saj se bo le tako tudi pri nas vzpostavil primerno spoštljiv odnos do tega sestavnega dela našega življenja pa tudi dediščine. V središču njihovih prizadevanj za ohranjanje dediščine je zdaj obnova majhne dvoosne dizelske lokomotive proizvajalca Jenbach, ki je nekoč vozila na območju Papirnice Količevo, v prihodnje pa bo dodatno popestrila dogajanje v železniškem muzeju. DLŽ v sodelovanju s celjskimi kolegi in muzejem namreč v zadnjih letih pripravi od pet do šest takšnih dnevov odprtih vrat, tako imenovanih Dogodkov v Muzeju, običajno na tretjo soboto v mesecu. Naslednji bo na Poletno muzejsko noč, 20. junija.