Izmeriti nemogoče je mogoče – a ne povsem

Asociacija na 1984 Georgea Orwella je najbrž ena najpogostejših, ko govorimo o srhljivem prodoru tehnologije v naše življenje. Velikokrat pretiravamo, a ko Gregor Geršak z ljubljanske fakultete za elektrotehniko reče, da se včasih počuti, kakor da je zašel v ta roman, mu ni težko verjeti. Na njegovi katedri namreč raziskujejo, kako izmeriti nemogoče, torej človeka – brez tehtnice in metra.

Ni še dolgo tega (z vidika subjektivne ocene avtorice, seveda), ko je za naravoslovje veljalo, da ima privilegij merjenja in je zato eksaktno, v družboslovju pa metri niso prav uporaben pripomoček. Izredni profesor Gregor Geršak se nasmehne in doda, da je deloma še vedno tako, a hkrati imamo vse več cenovno dostopnih naprav, s katerimi lahko marsikaj izmerimo. Kako globoko so naravoslovci pogledali v družboslovje, denimo, izdaja že zakladnica na strani psihofiziologija.fe.uni-lj.si. Eden izmed komercialnih primerov je igrača, ki jo potegne iz omare. Njen izdelovalec je Mattel, najbolj znan po punčkah Barbie, imenuje pa se Mindflex.

Predme postavi nekakšen krožnik, na glavo mi natakne trak, ki ima merilnik na čelu, dva pripnem še na ušesni mečici. Na luknjico na krožniku, iz katere piha zrak, postavi kroglico in ta se hitro dvigne v zrak. A kmalu ji moč popušča, s čimer me je sogovornik resnici na ljubo ujel, da ga nisem prav pozorno poslušala – bolj ko je moja koncentracija ponehala, bolj je kroglica padala. Ali drugače: igrača meri električno aktivnost možganov. Zveni neobvladljivo (in strašljivih razsežnosti), a kakor hitro igralec ugotovi, da lahko s triki, kot sta branje drobnega besedila ali seštevanje, dvigne kroglico, je na dobri poti, da gre z njo tudi čez ovire. Geršak ponavadi pokaže igračo študentom kot skupek znanja, ki ga dobijo na fakulteti, hkrati pa je ta zelo preprost dokaz, kako težko je vedeti, kaj je tisto, zaradi česar se odzivamo, kakor se odzivamo.

Razsežnosti človekovega uma

In tudi zato je človeka tako težko meriti. Ni pa nemogoče. »Če se ti nos ohladi za dve stopinji, je to znak, da si živčna. Kdo ve, morda pa imam kamere tukaj, ki to merijo,« še nasmeje, a šalo zanika, še preden bi se začela vznemirjeno ozirati po sicer povsem običajnem kabinetu na fakulteti. Vse to so precej orwellovske in huxleyjevske reči, doda.

Kako se je pravzaprav zapletel v to? Leta 2007 so se pod vodstvom predstojnika laboratorija profesorja Janka Drnovška vključili v evropski raziskovalni projekt Minet (Measuring the Impossible Network), ki se je ukvarjal z merjenjem človekovih čutnih zaznav, torej z merjenjem nemogočega. »Takrat sem ugotovil, da to, zaradi česar se pri nas samo še spogledujemo, drugi že delajo.« In tako so si v Laboratoriju za metrologijo in kakovost, kjer so sicer osredotočeni predvsem na fizikalne meritve, precej zapletli življenje. Dotlej so se ukvarjali s človekom bolj posredno: del njihovega merjenja so bile tudi medicinske naprave: »Izziv nam je preveriti napravo, ki jo ljudje množično uporabljajo, in ugotoviti njeno točnost,« pojasni Geršak. Tako so, denimo, preverili uporabnost ušesnih termometrov in ugotovili, da so imeli nekateri tudi po dve stopinji Celzija odstopanja od prave vrednosti. Podobno so dvomljive kakovosti elektronski merilniki za krvni tlak, ki se množično prodajajo po trgovskih centrih.

Lažnivi poligraf

Napačne meritve pa niso problematične samo zato, ker ljudje ne izvedo, koliko zares znaša njihov krvni tlak, ampak ker lahko že zavedanje, da jih nekdo meri, vpliva na njihovo počutje. To je merilna anksioznost in ni nič novega; sem spada znani sindrom bele halje, ko imajo ljudje višji krvni pritisk, če jim ga meri zdravnik, torej nekdo z belo haljo, spomni Geršak. »Ob tem smo pomislili: če se krvni tlak spremeni samo zaradi zavedanja, da smo merjeni, koliko je šele takšnih meritev, na katere nezavedno vplivamo. Recimo športniki, ki v laboratorijih skačejo v zrak med merjenjem njihovih fizičnih sposobnosti. Morda ravno zato, ker imajo na sebi toliko senzorjev, drugače skačejo ...«

Koliko človeških funkcij je treba nadzorovati, da lahko prideš do zaupanje vrednega izsledka? In še več: koliko funkcij je treba opazovati pri človeku v danih okoliščinah, da prideš do zaupanja vrednega izsledka? Vprašanji kar vsiljujeta vse mogoče napake, ki se lahko pritepejo v na videz povsem preprosto raziskavo, kot je preveriti, ali je študenta pred izpitom strah. Za to bi si lahko nadeli preprost izdelek enega izmed Geršakovih študentov: v trak za brisanje znoja je vtaknil vezje, nanj pa pritrdil elektrodi, preprosta kovinska gumba, ki merita električno prevodnost kože. Zaradi psihološke vzburjenosti so žleze lojnice v koži dejavnejše, zato električna upornost kože pade. Napravica, prirejena za uporabo na pametnem telefonu, deluje torej podobno kot detektor laži. »Da, to je naprava, ki opazuje avtonomni živčni sistem, ki ga zavestno ne moreš nadzorovati. Toda človekova glava je veliko preveč zapletena, da bi bil poligraf zares popolnoma uporaben.«

Zato v Laboratoriju za metrologijo in kakovost za vsak poskus merjenja nemogočega posebej pripravijo instrumente za fiziološke parametre, ki se spreminjajo zaradi delovanja avtonomnega živčnega sistema. V pripravo poskusa vključijo psihologa, kajti pomembna je vsaka malenkost – od tega, kako je človek prišel na eksperiment, kako so ga tam sprejeli, kakšne barve je bil kavč v prostoru, kakšen je bil vrstni red nalog ... Vse to vpliva na rezultate, ki jih pokažejo različni detektorji, kajti vsak človek je drugačen, pa ne samo to, isti človek se tudi ves čas spreminja, ponazori sogovornik. »Zato je treba opraviti veliko meritev, opazuješ, recimo, ritem dihanja, prevodnost kože, krvni tlak, gibanje oči in mišic, ki sodelujejo pri smejanju, zasičenost krvi s kisikom, spreminjanje srčnega utripa … Trije parametri morda ničesar ne pokažejo, štirje pa včasih že. Pri drugem človeku pa je morda povsem drugače. Splošno in nedvoumno je težko določiti ključne parametre, je pa res, da fiziološki odziv nastopi, vendar ne veš, kaj je vzrok zanj.«

Krasne lepe sličice

Rezultat pa je še kako pomemben, denimo za podjetja. McDonald's je iz takšnih testov izvedel, da je najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na prodajo njihovega pomfrita, zvok, ko jedci ugriznejo vanj. Predstavniki avtomobilske industrije pa, da je pri nakupu avtomobila zelo pomembno, kakšen zvok naredijo vrata, ko se zaprejo – takšen, kakor bi bila težka in močna. »Zato delajo zdaj vrata, ki so lahka, a kljub temu ustvarijo takšen zvok.«

Na fakulteti potekata dva projekta, v katerih poskušajo čim globlje prodreti v človekove zaznave. Z oddelkom za psihologijo ljubljanske filozofske fakultete poskušajo ugotoviti, kaj je tisto, zaradi česar učenci zaznavajo matematične naloge kot težavne. V drugem projektu, ki ga vodi profesor Saša A. Glažar z ljubljanske pedagoške fakultete, pa proučujejo, kako predstaviti otrokom kemijo, da bo laže razumljiva. Oboje vsebuje veliko merjenja nemogočega. Pa bo v resnici mogoče kdaj izmeriti nemogoče? Gregor Geršak: »Mislim, da ne ...« Negotovost hitro popravi s primerom: »Na predavanju študente vprašam, ali lahko izmerijo, kako dober je zrak v predavalnici. Fizikalne in kemijske lastnosti zraka je lahko izmeriti, mojo percepcijo kakovosti zraka pa zelo težko.« In misli tudi, da človekovega uma nikoli ne bomo povsem razvozlali, vsekakor pa je tukaj – zlasti zaradi razmaha informacijske tehnologije in sodobnih neinvazivnih diagnostičnih naprav – neznanski potencial. »Toda za zdaj je vse to še na ravni krasnih lepih sličic.«