Jamatlon - tekači v blatnih rovih zasavskih knapov

Ne tekmovalna, temveč adrenalinska preizkušnja. Ne le ovire in blato, tudi slaba svetloba in redek zrak. Pa še Perkmandeljčev »štempelj«. Izziva pod zemljo se je v trojkah lotilo 237 pogumnežev, pestro šestkilometrsko pot po rudniških rovih so preživeli vsi. Umazani in utrujeni, a tudi zelo zadovoljni.

»Srečno!« je odmevalo na vhodu trboveljskega Ajnzerja, ko smo se še pred udeleženci v spremstvu izkušenega rudarja podali pod zemljo. Le medla svetloba iz naglavnih svetilk je osvetljevala blatno in spolzko pot. Ta je s prvimi ovirami že čakala na prve »goste«. Še ena različica priljubljenega oviratlona je tokrat že drugič popeljala adrenalinske zaprisežence pod zemljo, v svet zasavskih rudarjev. Knapi so bili veseli obiska in malo drugačnega »dela« v rovih, ki so jih sicer mnogi preizkusili že z julijskim jamatlonom. Šef organizacije Marko Planinc se je sicer šalil, da so spodaj skidali ves sneg in tako lahko pripravili tudi zimsko izvedbo, a dejansko so res lahko izkoristili »ugodne« razmere v jami tudi v tem letnem času.

Perkmandeljčev štempelj

Komaj smo po bližnjici prišli do vznožja vpadnika, že se je na vrhu prikazala prva trojica luči. Bila je skupina svetovnih prvakov. Domačin, kajakaš Peter Kauzer, in kanuista Luka Božič in SašoTaljat so se po tleh plazili pod nizkimi ovirami in se skupaj z valom prahu privalili na trdna tla. Tudi ta športna preizkušnja očitno zanje ni bila noben hec, z resnimi obrazi so hitro oddirjali naprej proti naslednji postaji. Gor in dol po stopnicah in tri lučke so že izginile v temnem rovu.

Skozi soj svetilk se je videl ples prahu v zraku, spremljal ga je vonj po žveplu, rudar, ki je »dežural« ob oviri, je ponudil: »Bi kdo čikal? Ali šnofal?« Žvečenje in njuhanje tobaka je stalnica v rovih, kjer prižiganje cigaret pač ni dovoljeno. Priporočilo, da izkušnja ne utegne biti najbolj prijetna, raje upoštevam, že tako okolje ni bilo dihalom najbolj prijazno.

»Srečno,« se pozdravimo in odidemo naprej, pot bo še dolga. Trojke tekačev nas prehitevajo, kar zahteven ritem so si zadali nekateri, knapi pa so jim polagali na dušo, naj tako zelo ne hitijo. Že so lezli skozi zapuščeni vlak, se prebijali čez vagone, v katerih so nekdaj tovorili rudo, morali potiskati vozičke po tirih, poseben izziv pa je bil sam po sebi že tek po slabo osvetljenem terenu, med tiri, v tunelih, ki se kar niso in niso končali. Ni bilo malo padcev. »Ah, že drugič danes,« je brezbrižno dejal eden od nerodnežev, ki se je znašel na tleh, a le zamahnil z roko in odšel naprej. Morda pa bo na cilju še večji frajer, ker bo bolj umazan.

Če so se nekateri kremžili in težko dihali, so drugi vriskali od navdušenja ob zanimivih preizkušnjah, še zlasti posebna je bila tista pri Perkmandeljcu, škratu iz zasavskega podzemlja. Mimo njegove »pisarne« ni mogel nihče. Tudi če si že bil v njegovem domovanju, te je čakal krst, z desko si jih dobil po zadnji plati. Takšen je Perkmandeljčev štempelj. »Znaš kakšno zasavsko kletvico? No, lahko jo uporabiš,« se zareži navihani škrat, jaz pa (malo narejeno) zatulim od bolečine. Tako kot tudi vsak naslednji, ki ga je Prekmandeljc dobil v roke. A vendar je vsakega posebej tudi nasmejal, vsi so mu veseli pomahali v slovo, zadovoljni tudi zato, ker je bila pred njimi le še zadnja tretjina poti.

Na vse bolj razmočeni poti proti Hrastniku, kjer se je v rovu Barbara jamatlon tudi končal, so se prebili tudi prek zapuščenih strojev, potiskali reševalno gondolo, vmes pa se glasno spodbujali, ko je kakšen od trojice že omagoval. Ni bilo več daleč, toda kakšen zalogaj so jim organizatorji pustili za konec. Tristo metrov dolg in zahteven vzpon na vrh. »Dajmo, dajmo, samo še malo,« se je slišalo ob sopihanju, ko se je na vrhu vendarle že svetlikala dnevna svetloba. Trije fantje so si ob premaganem izzivu čestitali, voščili še zadnji »Srečno!« prijaznim rudarjem, ki so jih usmerjali na poti in odhiteli po zasluženo knapovsko malico – klobaso in kos kruha.

Zmagal, če si progo premagal

Na cilju se je že začela prava zabava, kajpak ob taktih Orlekov, prilegel se je čaj, še zlasti pa čista in suha oblačila. Vmes so vsi navdušeno podoživljali dan. »Bile smo že prejšnjem jamatlonu, tako smo vedele, kaj pričakovati. Kaj je bilo najtežje? Zadnji vzpon, zagotovo! Zanj ni bilo nobenega treninga, kje pa, a saj smo si same prilagajale tempo. Tukaj ni merjenja časa, to sem nam zdi dobro, treba je le premagati progo in si zmagal,« so klepetale Maša, Maja in Lara. Sestri Anjo in Majo je navdušila notranjost rudnika. »Pravzaprav je bilo bolj urejeno, kot sem pričakovala. In tudi bolj utrujajoče, kot sem si predstavljala,« se je zasmejala starejša, mlajša pa dodala, da seveda niso izpustili nobene ovire, tudi Perkmandeljc da je bil milosten. »Zelo sem si želela vožnje z vozičkom, a je nisem dočakala, le riniti smo morali vagon.«

Prva rudarska izkušnja je bila za mnoge tudi poučna. »Bil sem prvič, zato je bilo to zame neko novo doživetje. Bolj kot ovire so me presenetile dejanske razmere, v kakršnih delajo rudarji,« je dejal Matija, na ta vidik pa je sicer opozorila tudi nekdanja premierka Alenka Bratušek, ki se je prav tako pogumno spopadla z ovirami v rovu. »Sem pričakovala, da bo težko, glede na to, da sem enkrat že bila v jami z rudarji, sicer zaradi drugih, bolj žalostnih razlogov. Je pa zelo zanimivo, priporočam vsem, da poskusijo. Tudi ideja o tem, da spet oživijo rovi, se mi zdi zelo pozitivna, prav je, da izkoristimo to infrastrukturo in pa tudi, da vidimo, v kakšnih razmerah delajo rudarji,« je dejala.

Tradicija, ne Disneyland

Direktor Rudnika Trbovlje-Hrastnik Bojan Jelen je ob koncu dejal, da je bil ta dogodek za njihovo lokalno skupnost z vidika ohranjanja tradicije in rudniške infrastrukture nujno potreben. »Ena od oblik, kako te prostore v prihodnje ponuditi v uporabo tudi drugim, nerudarjem, je tudi Perkmandeljčev pohod, toda ta preizkušnja je še malo bolj nabita z adrenalinom. Zdi se mi zelo koristna, potrebna in tudi perspektivna. Rove lahko zapustimo ali pa jim damo neko novo vsebino. Dobrodošle so ideje, ki prihajajo, hkrati pa tudi pazimo, da iz tega ne naredimo Disneylanda,« je dejal, medtem pa je šef organizacije Planinc že razmišljal o novih idejah, ki jih bodo morda v jamatlon vključili v prihodnje. »Ovire bomo dograjevali, še vedno bodo imele pridih rudarskega dela in življenja v jami. Razmišljamo o tem, da bi tudi zunaj pripravili progo, s katero bi ugodili tudi tistim, ki iščejo tekmovalni naboj,« je povedal urednik Zasavskega tednika, v katerem je tudi zaživela ideja o jamatlonu.

»Organizacija je zahtevna, saj je treba upoštevati vse varnostne zahteve v jami, pa tudi 240 udeležencev ni malo za takšno prireditev, vse moraš varno spraviti v jamo in nazaj ven. Odziv je dober, veseli smo, da so ljudje prišli iz celotne Slovenije, vidimo tudi, da je med njimi veliko povratnikov po julijski prireditvi. Tako se ideja o našem jamatlonu lepo širi,« je povedal o preizkušnji, ki so se je lotili tako vrhunski športniki, politiki in občinski funkcionarji, v veliki meri pa tudi domačini. »Zanimivo je, da prihajajo na jamatlon Zasavci, katerih starši in stari starši so delali v teh jamah, sami pa nikdar niso bili v njih. To je priložnost, da spoznajo lokalno dediščino, da vidijo, kakšna je jama in razmere v njej. Tradicija se tako nadaljuje. Veliko je bilo mladih in prav krasno jih je bilo videti, kako so prišli ven vsi blatni, a veselih obrazov.«