Tiskane izdaje
»Če ne bi prebral njegove knjige, bi bil najbrž grozna oseba,« v kamero pove član skupine Beatles George Harrison. V naslednjem kadru dokumentarnega filma Awake: The Life of Yogananda (Prebujeni: Življenje Joganande) o jogijskemu učitelju Joganandi izvemo, da je bila njegova knjiga Avtobiografija jogija edina, ki jo je s seboj nosil (kakopak na telefonu) Steve Jobs. Knjigo, ki jo je leta 1946 napisal Paramhans Jogananda, so kot poslovilno darilo od pokojnika dobili vsi udeleženci pogreba nekdanjega vodje Appla.
Glasbenik in računalničar nista izjemi, saj se je v zadnjih desetletjih milijone ljudi začelo zanimati za meditacijo, o kateri je podrobno pisal in jo poučeval Jogananda. Los Angeles Times je omenjenega jogijskega učitelja poimenoval kar »superstar guru« dvajsetega stoletja, izvemo v dokumentarcu. Njegova pot na Zahodu se je začela s predavanjem na kongresu septembra leta 1920, ko se je v Bostonu trlo radovednih poslušalcev. Še bolj pa bi bili presenečeni, če bi izvedeli, kako je indijski jogi sploh znal govoriti angleško, kar opisuje v svoji znameniti avtobiografiji. Tudi dokumentarni film o njem očitno vzbuja simpatije, Anita Gates je v New York Timesu zapisala, da je dovolj prepričljiv, da spodbudi sodobnega človeka, da se zazre vase. Mimogrede izvemo še, da je celo Elvis Presley poskušal najti pristan v svojem turbulentnem življenju v učenju Joganande.
»Klasična« preganjanja in obtožbe
Pot Joganande na Zahodu ni bila lahka, kljub temu da ni »spreobračal« ljudi v drugo vero. Nasprotno, do Jezusovega nauka je gojil najgloblje spoštovanje, o čemer pričajo tudi njegov knjige in nenavadno srečanje tega indijskega učitelja s prav tako nenavadno bavarsko katoliško stigmatistko Therese Neumann. Njegovo razumevanje Jezusove etike pa spodbudno ocenjujejo tudi katoliški strokovnjaki za verstva. Kljub temu so ga pozorno spremljale ameriške oblasti in za njim sprožile pravo gonjo.
Ameriški mediji so mu očitali, da zapeljuje ženske in jim pobira denar, da zavaja ljudi v nekakšno sekto in da uničuje zahodno kulturo. Z identičnimi očitki se je srečal skoraj vsak učitelj joge, ki je pritegnil večje množice ljudi na zahodu.
»Joga je znanost«
Jogananda je svojo »Avtobiografijo jogija« posvetil Američanu, svetniku, kot ga je poimenoval − botaniku, agronomu in hortikulturnemu geniju Luthru Burbanku. V knjigi je močno prisotna njegova težnja po znanstveni razlagi meditacije, ki ni verska, temveč duhovna disciplina. Prav tako je mogoče zaznati njegovo prizadevanje in podporo znanstvenikom, kot je bil Luther Burbank, ki so s svojim delom kazali, da je mogoče nahraniti ljudi in živali brez uničevanja narave.
Jogijski mojster se je ukvarjal tudi s poučevanjem otrok, bil je namreč ustanovitelj šole v Indiji. V avtobiografiji lahko preberemo opis srečanja med modrecema dvajsetega stoletja − Joganando in Nobelovcem Rabindathom Tagorejem. Njuno razumevanje izobraževanja se zrcali v besedah somišljenika botanika Luthra Burbanka: »Zgrožen sem nad današnjim izobraževalnim sistemom, ločenim od narave, ki zatira vso individualnost.«
Razlog za priljubljenost knjig in učenja Joganade je v njegovi preprosti razlagi jogijskih tehnik in razumevanja sveta. Seveda brez discipline, skromnosti in vadbe ni mogoče doseči modrosti in miru, je poudarjal.
V nasprotju s sedanjim trendom, ko se v jogi poudarja izključno fizični aspekt, je imel Jogananda povsem drugačen pogled. Telesno vadbo joge je priporočal mladim, starejšim, pa je menil, lahko povzroča frustracije, če je niso vajeni. Osredotočal se je predvsem na meditacijo in kultiviranje plemenitih vsebin v vsakdanjem življenju, kot so vegetarijanstvo, izobraževanje in spoznavanje samega sebe.
Jogananda (1893−1952) je v svojem življenju dosegel, kar si je želel − samorealizacijo in druženje z ljudmi, ki si prizadevajo za mir na svetu, ki sicer takšnim osebam ni naklonjen, prav zato so te še posebej dragocene.
