Tiskane izdaje
Mumija, ki jo hranijo v Narodnem muzeju Slovenije (NMS), je v zadnjem stoletju kar nekajkrat potovala v bolnišnico. Zveni nesmiselno – skrbeti za zdravje mrtvega, toda tudi tako se je zlagoma odstirala tančica skrivnosti okoli A-keswy-te, ki je umrl pred približno 2700 leti. To je le eden od primerov, ko muzejski delavci na pomoč pokličejo naravoslovce, zato so sinoči v NMS odprli razstavo Preteklost pod mikroskopom.
Interaktivna razstava prikazuje 14 primerov, kako se pri raziskovanju preteklosti prepletajo naravoslovne vede s humanistiko. Da bi čim bolj pritegnila pozornost obiskovalca, mu za začetek postavi pet vprašanj, povezanih z muzejskimi predmeti. Podobna so pestila kustose in druge raziskovalce, ki so se vrteli okoli teh skrivnostnih reči kakor mačke okoli vrele kaše, zato so k sodelovanju povabili kemike, fizike, radiologe in druge naravoslovce in skupaj so razvozlali marsikatero uganko.
Čigav je meč
Kako poteka simbioza, se je lepo pokazalo tudi med postavljanjem razstave, kjer so se družboslovcem in naravoslovcem pridružili še tehniki. Med tistimi, ki so vsak skozi svojo prizmo pozorno preučevali muzejske predmete, sta doc. dr. Mateja Kos, vodja projekta iz NMS, in prof. dr. Žiga Šmit s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Instituta Jožef Stefan. Prva je humanistka, drugi naravoslovec, skupaj sta sestavljala dvojec, ki je iskal ravnotežje med strogim zagovarjanjem analitskih dognanj in željo po ustvarjanju zgodb, da bodo čim bolj zanimive za obiskovalce.
»Muzejski predmeti pripovedujejo o preteklosti, zato so prvovrstni zgodovinski viri, enakovredni pisnim. Iz preteklosti pa se lahko učimo za prihodnost. Toda predmet, ki ne spregovori, je mrtev, nem, pravzaprav zaklenjen, zato ga moramo s svojim znanjem odkleniti in ga pripraviti do tega, da nam pove svojo zgodbo. S tem odkrijemo delček zgodbe posameznega predmeta in jo združimo v skupno predstavitev preteklosti,« je poudarila Mateja Kos.
Žiga Šmit, ki se je »do leta 1998 večinoma ukvarjal z atomsko fiziko«, je komaj čakal na priložnost, kakršno je dobil s sodelovanjem pri raziskovanju muzejskih predmetov. Pri opisovanju zagat je bil bolj redkobeseden, njegove oči so hitro poiskale tabelo ali diagram in je s pomočjo formul, ki družboslovcem bore malo povedo, razložil pojav. V največje veselje so mu bile, kakor je bilo mogoče ugotoviti tudi med sprehodom skozi 14 tematskih sklopov, analize, denimo brona in medenine, s katero so ugotavljali, ali so meči keltski ali rimski. Tega raziskovanja se je loteval z arheologinjo dr. Janko Istenič. Resnica pa nikakor ni črno-bela, kajti pokazalo se je, da so medeninasti meči, o katerih so mislili, da so keltski, v resnici rimski. »Rimljani so jih delali za izvoz na keltsko ozemlje,« je enega od razpletov razkrila Mateja Kos.
Potovanje od rentgena
»En dan me pokliče kolega s terena in pove, da so našli lonec. Takoj sem rekla: Pusti ga pri miru! Kljub temu me je še spraševal, kaj mislim, da je notri, pa sem mu spet zabičala: Ne dotikaj se ga, samo prinesi ga v muzej. Res ga je prinesel. Dala sem ga na mizo in ga nekaj časa gledala ter se spraševala, kaj naj zdaj s tem loncem. Potem pa smo se usedli v avto in se odpeljali na letališče Brnik.«
In tako je lonec prvič šel skozi rentgen in deloma je že postalo jasno, zakaj tehta devet kilogramov. Slika pa je bila premalo jasna, zato so šli še na inštitut za metalne konstrukcije in naredili industrijski rentgen. Pokazal je, da so na vrhu novci, spodaj pa nakit. A preden so lonec odprli, so opravili še računalniško tomografijo (CT) na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana in nevtronsko radiografijo, ki je pokazala, da je v loncu tudi organska snov.
Po vsem tem potovanju od rentgena do rentgena so lonec prerezali in se še na lastne oči prepričali, da so v njem res novci, povezani v nekakšne mošnjičke, in počasi se je sestavila domnevna zgodba o lastniku 973 novcev in nakita. »Resnično bi izvedeli samo, če bi bili v tistem času na tistem prostoru,« je poudarila Alenka Miškec. Torej: okoli leta 260, ko je bilo območje Panonije zelo obremenjeno z notranjimi pretresi in vdori od zunaj, je tam domnevno živel premožen moški, najbrž je bil vojak ali uradnik, in med begom z Drnovega zakopal lonec blizu grobov, verjetno zato, da bi ga pozneje laže našel. Očitno njegova usoda ni bila prav rožnata, sicer bi se po lonec najbrž vrnil, je razmišljala Alenka Miškec in pokazala na fotografiji zapestnic. Na eni piše Ursina. Na drugi manj razločno v rimski kurzivi Maksimus. »Rimljani so imeli tri imena, tria nomina, prvo je bilo osebno, drugo družinsko, tretje vzdevek, na primer Gaius Julius Cezar. Maksimus je bil klasični rimski vzdevek in je pomenil velikega človeka.«
Mumija na rentgenu
Pacient, ki je obiskal še več zdravstvenih ustanov, pa je možakar v krsti, ki ga je pred več kot 170 leti takrat še Deželnemu muzeju v Ljubljani podaril avstrijski generalni konzul v Egiptu Anton Lavrin. Mumijo so si seveda sprva dolgo samo ogledovali (že zaradi tega, ker rentgen še ni bil odkrit), potem so egiptologi razvozlali hieroglife (leta 1866 jih je prevedel prvi slovenski orientalist Anton Kosmač) in izvedeli, da je bil mumificirani A-keswy-ta svečenik v Amonovem templju v Karnaku okoli leta 680 pred našim štetjem.
Ko je posegla v raziskovanje medicina (prvo rentgensko preiskavo na mumiji so izvedli že leta 1906, drugo leta 1953 v vojaški bolnici Mladika), so potrdili ugotovitve egiptologov, da gre res za skelet moškega, ki je umrl v starosti okoli 40 let in ni fizično delal. »Z rentgenom so videli tudi, da v krsti ni nobenih predmetov in da ima umetne oči, ki niso narejene iz kakšnih plemenitih kovin, ampak so najverjetneje kamnite,« je povzel kustos Tomislav Kajfež. Zadnje večje zdravstvene preiskave so izvedli leta 2002, ko je bila mumija še na računalniški tomografiji, zdaj pa čakajo, da se znanost spet toliko razvije, da bodo čim bolj natančno videli v notranjost. »Mumija ima gotovo najdaljši staž interdisciplinarnosti v muzeju,« je dodal Kajfež.
Pravi obraz grofa Celjskega
Rezultat raziskovanja kosa lobanje, ki je nekoč sestavljala glavo zadnjega grofa Celjskega (hrani jo Pokrajinski muzej Celje), pa je fotografija, ki bi jo Ulrik II., če bi živel danes, brez težav uporabil za osebni dokument. »Švicarska forenzičarka je naredila idealno rekonstrukcijo njegovega obraza,« je povedala Mateja Kos. Na podlagi tega so naredili 3D-print, k sodelovanju povabili še akademsko kiparko, naredili lasuljo in na razstavo postavili zadnjega grofa Celjskega. Tako se lahko obiskovalci na lastne oči prepričajo, ali je bil zadnji celjski grof res čeden.
Naravoslovci in humanisti so podobno staknili glave še pri drugih temah in, denimo, na podlagi analiz lipidov odkrili, kaj so 600 let pred našim štetjem jedli naši predniki na Barju, iz katerega časa je znamenita neandertalčeva piščal, kje so izdelovali posodo po angleški modi s preloma 18. in 19. stoletja, kako je narejen viteški oklep in kako ga je nositi, na kakšnem papirju sta bili natisnjeni Dalmatinova Biblija in Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske ...
Razstava bo odprta do 30. aprila 2018.
