Kako napihniti balon? Lahko tudi s prdcem

Pred začetkom Znanstivala je v Ljubljani potekala šola za demonstratorje znanstvenih šovov. 

Objavljeno
05. junij 2015 14.07
jsu-Znanstival
Maja Prijatelj Videmšek
Maja Prijatelj Videmšek

Preden se središče Ljubljane spremeni v največji znanstveni eksperiment v srednji Evropi, v Hiši eksperimentov in njeni bližnji okolici veščine izvajanja znanstvenih dogodivščin izpopolnjujejo demonstratorji iz vse Evrope. Mednarodno šolo za izdelavo in izvedbo znanstvenih dogodivščin je letos končala že tretja generacija znanstvenih »šovmenov«.

Šola s skrajšanim imenom Inspire poteka v slovenskem središču popularne znanosti zato, ker to v svetu znanstvenih centrov slovi po uprizarjanju znanstvenih dogodivščin, s poskusi obogatenih in v humor ovitih interaktivnih predavanj na določeno tematiko, znanih po imenih Svetlobologija, Barvologija, Plinologija, Jajčkologija ...

Znanstvene dogodivščine ni lahko izpeljati, saj mora imeti demonstrator kup znanja z različnih področij. Poleg dobrega poznavanja naravoslovja mora biti izvrsten pedagog, pripovedovalec, igralec, gibalec, priložnostni glasbenik, stand-up komik in malce tudi čarodej. »Naši znanstveni šovi so kot džez v glasbi. Biti moraš vešč in zelo dobro poznati scenarij dogodivščine, da lahko improviziraš. Najpomembnejše pa je vzpostaviti dialog z občinstvom, da to začne komunicirati s tabo in med seboj. Če ti to uspe, si ljudi navdušil, da bodo o temi razmišljali tudi doma,« bistvo znanstvenih dogodivščin zajame vodja Hiše eksperimentov Miha Kos.

Udeleženci petdnevne delavnice se ob mentorstvu izkušenih demonstratorjev iz Hiše eksperimentov in strokovnjakov iz tujih centrov znanosti naučijo izbrati temo znanstvene dogodivščine, to načrtovati, začiniti s humorjem brez pridiha neumnosti, se izogniti napakam in pastem, vzpostaviti stik z občinstvom in mu privlačno približati znanost.

Urnik delavnic je bil zapolnjen od jutra do večera, a je, sodeč po naslovih predavanj, prinesel tudi veliko zabave. Snovalci programa so predavanja zastavili kot priprave za kuharski šov. Prvi dan je deveterica udeležencev iz centrov znanosti in znanstvenih institucij v Avstriji, Švici, na Portugalskem in Madžarskem spoznavala sestavine glavne jedi: kaj je znanstveni šov, kaj storiti, če ta ne deluje, kako navdušiti in nadzorovati občinstvo. Drugi dan so v skupinah že »kuhali« svoje znanstvene dogodivščine, jih predstavili pred »testnim« in pravim občinstvom na Čevljarskem mostu. Sredi tedna so se mojstrili v finesah uglaševanja predstave in spoznali nekaj trikov iz ust gledališkega igralca Borisa Ostana. V četrtek so občinstvu na Tromostovju postregli z glavno jedjo, tremi znanstvenimi šovi, in na zaključni dan delavnic nastopili na odprtju Znanstivala.

Provokatorji iz občinstva

Luka Vidic, demonstrator iz Hiše eksperimentov, oblečen v kratko majico z motivom iz Alana Forda, je na delavnici s sočnim naslovom Pain in the a ... and pain killers nazorno razložil, kako pritegniti različne tipe obiskovalcev. »Popolno občinstvo ne obstaja,« je poudaril nekaj, kar so verjetno že izkusili tudi delavničarji sami, »res pa je občinstvo na splošno v redu. Običajno sta težavna le en ali dva posameznika.« In kako se spoprijeti z njima, da ne uničita šova? »Izrabite druge obiskovalce in raztrosite njihovo dobro voljo in pripravljenost za sodelovanje na druge,« je entuziastično razlagal Luka.

Kako se odzvati na opazke »provokatorjev« iz občinstva, ki te želijo spraviti iz tira? si je postavil retorično vprašanje. »Obstajajo različni pristopi. Če je posameznik eden, ga preslišite in nadaljujte šov. Če jih je več, jih najučinkoviteje razorožite z znanjem.« Pri vprašanju tipa, ali je še kakšen drug način napihovanja balona kakor z usti, boste vsaj enkrat v življenju dobili odgovor »s prdenjem«, je Luka nasmejal slušatelje. »Na to je najbolje odgovoriti: Bravo! Ali mislite z metanom, amonijakom ali žveplovim dioksidom? Ali veste, da je prdec večinoma sestavljen iz dušika? Kateri plini še napihujejo?« je nizal možne odgovore ter dodal: »Ko prvič slišite takšen odgovor, vas spravi iz tira. Drugič se mu boste zgolj smejali.«

Kaj storiti, ko nekdo iz občinstva, ki mu predate besedo, začne kaj na dolgo in široko razlagati? ga je naprej zanimalo, a je odgovor že vedel. »Če se razvname kakovostna debata, bom z veseljem prekinil eksperiment.« Nato je nadrobil še obilico koristnih nasvetov: »Nikoli ne zahtevajte od otrok, da utihnejo, ampak to raje storite s trikom: pokažite jim, naj pred seboj sprožijo kazalec, nato naj z njim začnejo risati krog, dokler ga ne pripeljejo do ustnic in položijo nanje.«

Kako presesti preživahne skupinice mladostnikov? »Namesto tečnega ukaza jim prijazno pokažite, kam naj prestavijo središče svoje težnosti. Sploh se ne bodo zavedali, kaj se je zgodilo, težava pa bo odpravljena. Zapomnite si, vi imate nadzor nad znanstvenim šovom, ne občinstvo. Vzpostavljajte očesni stik z njim; med polurnim šovom vsakega obiskovalca poglejte vsaj petkrat. Na vprašanje vedno odgovarjajte z vprašanjem, razen če kdo vpraša, kje je stranišče ali če lahko skoči skozi okno. Predvsem pa promovirajte znanost namesto prerekanja,« je s humornimi vložki odpredaval delavničarjem.

Nato so znanstveni eksperiment predstavili oni, najprej v Hiši eksperimentov pred drugimi udeleženci delavnice, nato na Čevljarskem mostu. Avstrijka Mira je pokazala, da je lahko tudi dvodimenzionalni list papirja neskončen, če iz njega naredimo Möbiusov trak. Sivolasa udeleženka z očali, kako z ledenimi kockami zavremo vodo, udeleženca delavnice iz Madžarske pa sta uprizorila rojstnodnevni piknik z rekviziti v slogu »naredi sam«.

Vegi dunajski zrezek

Enega močnejših aplavzov je požela Sabine Lasinger, demonstratorka v dunajskem Open Labu. »V njem organiziramo delavnice biologije, kjer je vzdušje bolj podobno tistemu v razredu kakor na znanstvenih šovih, vendar v prihodnosti načrtujemo tudi te,« je povedala molekularna biologinja. Priznala je, da so znanstveni šovi zanjo nekaj povsem novega in da je eksperiment z izdelavo vegetarijanskega dunajskega zrezka izvedla prvič.

»Zadnje obdobje smo se v Open Labu veliko ukvarjali z alergijami na hrano. Obiskali smo mlin, kjer so nam pokazali, kako merijo vsebnost glutena v moki. Preprosto operejo testo, kar se mi je zdelo dobro izhodišče za znanstveni eksperiment,« je pojasnila, od kod ideja zanj. Ob pohvali o odlični izvedbi šova je kar nekoliko zardela, a prav nič treme ni imela, ko ga je še enkrat izvedla pred občinstvom na Čevljarskem mostu. »Lepo je, če ljudje obiskujejo znanstvene centre, toda enako pomembna je popularizacija znanosti na ulicah, saj dosežete občinstvo, ki ga sicer ne bi,« meni Sabine.

Njen rojak Felix Schneider pa je pred naključnimi sprehajalci po Čevljarskem mostu uprizoril eksperiment, ki ga avtorica tega besedila ni razumela, a je to ne spravlja v zadrego, saj je v Hiši eksperimentov izvedela, da reči »ne vem« ni nič sramotnega. Projektni asistent avstrijske mreže znanstvenih centrov sodeluje v dunajskem projektu Knowledge room, v okviru katerega v revnejših predelih avstrijske prestolnice vzpostavljajo začasne znanstvene »sobe« in v njih prirejajo eksperimente in znanstvene debate.

Šest sob, kolikor je raztresenih po Dunaju, je doslej obiskalo 6000 ljudi, trenutno pa se demonstratorji posvečajo predstavitvam za najmlajše, je povedal mladenič. Znanje iz delavnic v Hiši eksperimentov bo ponesel v Avstrijo in tam prikazal svoj prvi znanstveni šov.