Tiskane izdaje
V Rampa laboratoriju na Kersnikovi je šest deklet za veliko mizo strmelo v svoje prenosne računalnike. Prava podoba gikic, skupaj z obveznimi očali z debelimi okvirji. V njihovih steklih so se zrcalile podobe z računalniških zaslonov.
Mentorici dvodnevne delavnice z naslovom, ki bi teoretično utegnil kaj pomeniti le gikom, a je tudi ena od udeleženk priznala, da se ji o njegovem pomenu ne sanja, bi morali priti vsak čas. Ivana Osećanski Despić se je poigravala s programom za lepšanje obrazov, Mojca Založnik je prelistavala elektronsko gradivo, ki so ga udeleženke delavnice dobile prejšnji dan, Katja Mlinar je poleg računalnika položila beležko in svinčnik. Digitalne vsebine si je še vedno lažje zapomniti po analogni poti.
Akademskih 15 čez uro sta v predavalnico vstopili Paloma Lopez in Leslie Garcia. Z nahrbtnikoma in sladico – ostankom kosila – v roki sta bili prej videti študentki kakor profesorici, a delavničarke so že prej s presežniki opisovale njun neverjetno široki opus znanja, o katerem so se spraševale, kje in kdaj sta ga pridobili. Zrcalil se je tudi v izboru študijske literature, ki sta jo poslali udeleženkam delavnice. Po besedah Mojce Založnik je ta obsegal od osnov filozofije do elektrotehnike.
Mehiški umetnici iz kolektiva Interspecifics se ukvarjata s projekti na presečišču znanosti, umetnosti in tehnologije. Spoznanja iz njih velikodušno delita na brezplačnih delavnicah, kakršna je bila njuna zadnja v Rampa laboratoriju, ki sta jo organizirala iniciativa Čipke in zavod Projekt Atol. Čipke sta ustanovili in jih programsko vodita Ida Hiršenfelder in Saša Spačal, združujejo pa ženske z afiniteto do znanstveno-tehničnih ved in intermedijske umetnosti ter jim ponujajo študijsko in motivacijsko podporo za delovanje bodisi v umetniškem kontekstu bodisi čisto zasebno, entuziastično.
Koncert z mikroorganizmi
Prvotni namen delavnice je bil udeleženkam predstaviti okvir zadnjega raziskovalnega projekta Mehičank, nato pa pokazati tehnologijo, po kateri sta ga razvijali, ki bi lahko koristila tudi udeleženkam pri njihovih projektih. Paloma in Leslie sta v njem razvijali vmesnike, ki berejo električno aktivnost mikroorganizmov in jo pretvarjajo v zvok in ritem. Če močno poenostavimo, je bil končni rezultat projekta Nečloveški ritmi serija treh albumov s skladbami, ki so jih izvajale alge, geobakterije in plesen Physarum polycephalum. »Veliko se ukvarjava s fizikalnim računalništvom, ki preučuje, kako različne fizikalne pojave, kot so temperatura, vlažnost, teža, prevesti v nekaj, kar lahko prebere računalnik. To je zelo zanimivo področje, saj omogoča hitrejšo izdelavo prototipov in razvoj izdelka od običajnega računalniškega pristopa,« je bistvo projekta povzela Leslie.
Udeleženke delavnice bi tako morale iz mikroorganizmov, ki so v rečnih sedimentih, izdelati mikrobno gorivno celico in ojačevalec signalov, nato pa iz zvokov in ritmov, ki jih proizvajajo mikroorganizmi, ustvariti mini koncert kolektivne glasbene improvizacije. Vendar so dekleta z interesi lastnih projektov potek delavnice obrnila v drugo smer. »Niso imela toliko tehničnih znanj, jih je pa zanimalo, kako začeti lastne projekte. Sprejeli sva to sporočilo in se posvetili predstavitvi digitalnih orodij za razvoj njihovih projektov,« je povedala Leslie Garcia.
Pravična ekonomija delitve
Petintridesetletna umetnica je želela študirati fiziko, vendar so jo na fakulteti opozorili, naj si raje izbere kaj drugega, če njeni starši nimajo dovolj pod palcem. Vpisala se je na študij grafičnega oblikovanja, pred 12 leti pa se je začela sama večinoma po spletu učiti elektroniko in programiranje. Diplome iz fizike ne pogreša več. »Priprave na najine projekte so zelo podobne magistrskemu študiju. Delava enako, le da zunaj konteksta znanosti. Veliko tudi sodelujeva z univerzami, ki naju pogosto poiščejo, da kakšen projekt razvijemo skupaj.«
Paloma, magistrica kulturnega menedžmenta, je v umetniško-znanstveno-tehniške vode zaplula pred štirimi leti, ko je spoznala Leslie. »Takrat se je ukvarjala s projektom o komuniciranju rastlin, ki me je zelo pritegnil. Vstopili sva v sistem delavnic, ki so se nama zdele ekonomsko vzdržen način preživljanja in pravična strategija posredovanja znanja – ne za plačilo, ampak po načelih ekonomije delitve,« je dejala 37-letnica. Glavni cilj takšnih delavnic je po njenem »opolnomočiti ljudi, da bodo lahko sami opravljali raziskave. Posameznik je zaradi specializiranih kontekstov znanj pogosto omejen: potrebuje inženirja, ki oblikuje senzorje, matematika, ki projekt izpelje v obliki formul … Multidisciplinarni pristop pa mu omogoča, da začne stvari raziskovati sam, za kar potrebuje manj časa, denarja in tudi lažje je.«
Projekti Leslie in Palome so za laika hudo znanstveno obarvani, a njihov namen se je gibati v kontekstu umetnosti. »Umetnost se začne, ko si začneš postavljati vprašanja, na katera znanost ne zna odgovoriti. Pri njej nisi omejen z omejitvami znanstvenega sveta, a temu vseeno lahko daš nove informacije. Umetnost je metodologija za raziskovanje znanstvenih idej,« razmišlja Leslie. Palome ne zanima uporabna vrednost njunih projektov za znanost, ampak želi, »da bi z njimi odprli nov, transdisciplinarni prostor, kjer lahko vsi pridobijo od njihovih spoznanj, tudi znanstveniki«. Ime kolektiva Interspecifics, ki bi ga lahko prevedli v Med vrstami, sta izbrali, ker delata z različnimi organizmi: »Najprej so bile rastline, nato alge, bakterije in zdaj človeški možgani,« se nasmehne Paloma.
Ko so delavničarke – nekatere članice skupnosti Čipke, druge na njeni delavnici prvič – predstavljale hipotetične projekte, nekatere pa tudi že povsem konkretne probleme, ki so se jim postavili po robu pri raziskovalnih projektih, se kar niso mogle načuditi Leslie, ki je poznala odgovor na vsako vprašanje. Kot po tekočem traku je na platnu prikazovala odprtokodne platforme, ki bi jim lahko pomagale pri njihovem delu. Nobenega trdega oreha se ji ni zdelo nemogoče streti. »To je povsem izvedljivo,« je večkrat ponovila, dekleta pa so se pri tem občudujoče muzala.
Ivana je s fotoaparatom ali kamero želela ujeti zmikavta, ki z družinskega zelenjavnega vrta krade paradižnike. »Razmišljala sem o senzorju za gibanje, povezanem s fotoaparatom, ki bi mi fotografijo poslal na mobitel ali elektronsko pošto. Fotoaparat mora biti skrit, saj nočem, da ga tat najde, fotografijo pa hočem imeti takoj,« je s svojo idejo nasmejala omizje. »O. K., naredimo skico,« je Leslie prevzela pobudo.
Mikrobiologinjo Mojco je zanimalo, kako bi lahko določila odstotek najbolj agresivnih rakavih celic v vzorcih bezgavk, odvzetih pacientom z limfomom, ki govori o stopnji agresivnosti limfoma in posredno o možnosti pacientovega preživetja. Podatke bo nato prevedla v laserski signal, ki bo sprogramiran in projiciran na kulturo v inkubatorju. »Na drugi strani zidu bo inkubator z mojimi celicami, nanj pa bo projicirana razpršena svetloba iz prizme. Zid bo velik 2 x 1, 5 m in bo iz dveh transparentnih pleksi plošč. Med njima bo generator zvoka, ki bo povezan s celičnimi kulturami, in gledalec bo lahko spreminjal frekvenco in amplitudo zvoka,« je na kratko opisala raziskovalni projekt Vmesni prostori.
Avtomatizacija določanja odstotka agresivnih rakavih celic v bezgavkah bolnikov z limfomom bi bila velika pridobitev za znanost, tudi za Onkološki inštitut, na katerem je Mojca zaposlena, vendar se njen projekt giblje znotraj območja umetnosti. »Zanima me polje, ki pade izven linearnosti in merilnega območja, polje neskončnosti in vmesno polje, kjer meja med življenjem in smrtjo ter umetnostjo in znanostjo ni natančno določljiva; zato uporabljam svetlobo in zvok, ki sta valovanje, in lahko sežeta preko.«
Projekt za evropska sredstva
Za uporabo vzorcev tkiv pacientov z limfomom, ki so že tako namenjeni raziskavam, je pridobila dovoljenje komisije za medicinsko etiko, zdaj izdeluje inkubator, v katerem bo med razstavo pri življenju ohranjala svoje zdrave in rakave celice pacientov. Rampa laboratorij, v okviru katerega Mojca izvaja projekt, je zanj pridobil sredstva ministrstva za kulturo, celoten projekt pa bo predstavljen prihodnje leto v Galeriji Kapelica.
Leslie, ki so se ji oči divje svetlikale, ko je Mojca razlagala o svojem projektu, je predlagala sistem, ki lahko zazna celice, prepozna njihovo obliko in se jih nauči ločevati po barvi. »Nato pa lahko sami ustvarimo program, ki bo analiziral njihovo barvo in obliko. Za ta projekt bi lahko dobili evropsko sredstva,« je na pol v šali na pol zares navrgla.
Katja pa je imela nekaj vprašanj o inštrumentu, ki ga razvija. »Polovico ga poganja veter, polovico občinstvo. Gibanje mehanizma pa preko senzorjev prevajamo v zvok,« je pojasnila. Glasbenica in učiteljica je zadnje leto živela na Islandiji, kjer je spoznavala učno metodo biophilio, ki bi jo rada pripeljala tudi v Slovenijo. Ta povezuje naravo, glasbo in znanost ter pri poučevanju uporablja nove tehnologije. Na Islandiji so jo letos prvič vključili v osnovnošolski učni načrt in po Katjinih besedah so rezultati zelo dobri. »Otroci pridobijo nova znanja in znajo bolje povezovati različne discipline. V standardnem učnem načrtu je tega zelo malo.« Redna udeleženka čajank Noise, kjer se ženske igrajo z elektroniko, je bila nad delavnico mehiških umetnic prijetno presenečena. »Bila sem na več delavnicah, kjer so ljudje predstavljali svoje finte, kako se igrati z zvokom, ampak redkokdo je tako široko podkovan in tako velikodušno razdaja svoje izkušnje.«
