Kam so šle vse rožice?

»Gledam in sem zelo žalostna, ker v Ljubljani na oknih in balkonih skoraj ni rož,« je pripomnila besedilopiska Elza Budau, ko sva se pogovarjali o ulicah njene mladosti. Saj res, je bil prvi odziv. In drugi: Zakaj in kdaj je okrasno cvetje šlo iz mode? Najbolj verodostojen odgovor ima gotovo dr. Jože Bavcon, vodja ljubljanskega Botaničnega vrta in eden tistih, ki so rožice sadili že kot otroci.

Balkone in okenske police, s katerih visijo bohotni slapovi rož, danes vidimo v glavnem samo na podeželju, a še to mnogokrat v kar preveč razkošnih različicah. Jožeta Bavcona, ki pripravlja v četrtek ob 18. uri na Ljubljanskem gradu prvo iz cikla predavanj o cvetju naših babic, takšne kičaste okrasitve bolj spominjajo na kakšno sodobnejšo avstrijsko ali nemško vas kakor na slovensko, vsekakor pa je tudi pri nas gojenje rož na okenskih policah, verandah in vrtovih že od nekdaj zelo razširjeno. »Kmetje so vedno postavljali rastline na mizo, najprej so bili to telohi, nato macesnove vejice, ki so se lepo razprle in so nastali cvetki, to je bil že aprilski šopek,« je povedal.

Prve razstave cvetja na podeželju

Rastline so imeli vselej tudi na okenskih policah, večinoma pa so prišle od drugod. Roženkraut, vrsta pelargonije, je, denimo, iz Južne Afrike in se je podobno kot druge tujerodne rože hitro razširil, saj so jih ljudje znali gojiti. Tipičen primerek so japonske primule, na Koroškem so jim rekli tudi nežke, o katerih so že pred stoletjem vedeli, da lahko njihovi laski povzročajo alergije. »Cvetele so že od februarja pa vse do velike noči, takrat so bile ponavadi najlepše. Poleti so jih postavili v kakšno senčno lego zunaj, jeseni pa spet spravili noter,« se je spominjal še iz svoje mladosti v Cerknem. Rože je namreč že takrat začel sejati, tudi te primule: maja ali junija je pobral semena in počakal, da so dozorela, in naslednjo leto so spet cvetele, po vaseh više že februarja, niže, kjer je bila megla, pa malo pozneje.

Te rože so bile pravzaprav rastline ledenih rož, kajti najlepše so uspevale na oknih, na katerih so se pozimi delale lepe ledene rože. »Hiše, osrednji prostori v starih domovanjih, so bile ponavadi precej velike, peči so bile v kotu, primule pa na oknu, toda toplota ni prišla do njih.« Prav zato so tam najbolj obstale in najlepše so gospodinje največkrat nesle v cerkev. »Ob božjem grobu med velikonočnimi prazniki so se bohotili najlepše primule, škrniclji in sprengerjevi asparagusi ...« jih je naštel nekaj. Gospodinje so tekmovale, da so vzgojile čim lepše in čim bohotnejše rože in prišle tako čim bliže oltarju. »V cerkvah in med bogoslužjem so bile takrat pravzaprav prve razstave cvetja na podeželju.«

Zelo pogosta lončnica zlasti na Primorskem je bila tudi divja ciklama, ena redkih avtohtonih rastlin, ki so jih ljudje posadili v posode. Ker ne potrebuje veliko svetlobe, jo je bilo pogosto videti v gostilnah, po hišah pa po hodnikih.

V šestdesetih in sedemdesetih letih so tako rekoč vsa okna hiš in stanovanj zasedale kraljeve begonije (in še druge vrste begonij, med njimi so bile tudi gomoljne), strašno moderne so bile cinerarije, ki so jih prinesli s Kanarskih otokov, gojili so jih kot enoletnice, je našteval sogovornik. »To so zelo lepe rastline, zdaj jih spet lahko dobite.« Kajti moda kroji človeški okus tudi pri rožah, prav tako ga je precej ukrojila centralna kurjava, ki se je še zlasti hitro širila po mestih, ko so gradili velika stanovanjska naselja. Z njo so svoje kraljevsko mesto na okenskih policah izgubile vse rože, ki jim bolje dene hlad kakor pretopel zrak, med njimi predvsem rastline ledenih rož.

Najprej v loncih, šele potem na vrtovih

Na vrtovih pred hišami so imele prostor sredozemske rastline, vselej je bil to rožmarin, pa ne le na Primorskem, kakor je dodal sogovornik. Podobno so imeli pri številnih hišah mirte, tako rekoč obvezni pa so bili oleandri in hortenzije. Te so do 70. let gojili predvsem v loncih; rekli so jim čebrovke, ker so jih imeli v lesenih posodah. Ko so prišle na trg pločevinke, so tudi te porabili za sajenje rož. »Malo si jih pobarval, pa so bili prav lepi lončki,« se je Bavcon znova spomnil svojih začetkov v botaniki. Te rastline so pozimi spravili v zaprte prostore, po mestih pa so jih že sadili po vrtovih, podobno kot danes. Tudi hoste so včasih sadili v lonce, zdaj pa so to povsem vrtne rastline.

V mestih so bile rastline zaradi vrtnarij (v Avstro-Ogrski so bili najboljši vrtnarji Čehi) precej laže dostopne, razstave pa nikakor ne omejene le na cerkve in oltarje. Tudi tradicija vrtov v Ljubljani je precej dolga; znani so bili zlasti Zoisovi vrtovi (ob današnjih Križankah in Zoisovi cesti) iz 18. stoletja, čeprav Jože Bavcon pravi, da so večji vrtovi na tem mestu obstajali že prej, okoli leta 1600. V njih so vedno rasle sredozemske rastline z lepimi vonjavami, ki so jih k nam prinesli že Rimljani. »To so tudi biblične rastline. Z njimi so trgovali 2000 let pred našim štetjem v Egiptu.« Tradicija sredozemskih rastlin v sodih oziroma čebrih se je v mestih še dolgo ohranila. V tivolskem rastlinjaku, denimo, so imeli sodarja, ki jim je delal sode z dvema ročajema, kamor so sadili rože. In tudi v Ljubljani so nekoč rasle palme, bile so pred Magistratom. »Leta 1954 so jih prodali. Rekli so, da jih ljudje niso preveč marali, v resnici pa so bile malo preveč buržoazne za takratne razmere.«

Dva metra dolgi slapovi rož

Meščani si niso prav veliko mazali prstov z zemljo, temveč so imeli za to najete vrtnarje. Ti so bili baje tako uspešni, da so lahko samo z urejanjem grobov (ne le vrtov) zaslužili dovolj denarja za lasten dom. Danes so mesta tista, kjer je opaziti najmanj rož – pa ne le zaradi centralne kurjave, ampak tudi zato, ker so stanovanja majhna, je še razmišljal Bavcon.

Kaj pa rože na zunanjih okenskih policah ali na balkonih? Tudi nanje je precej vplivala centralna kurjava, kajti ljudje nimajo več prostora, kjer bi prezimile, je odgovoril. Poleg tega so rastline postale tako poceni, da jih ljudje brez slabe vesti zavržejo in prihodnje leto kupijo nove. »Jaz si tega nisem mogel privoščiti. Kupil sem si eno samo perzijsko ciklamo, od nje pridobil semena in jih potem imel vse polno.« Zdaj jih imajo samo še po Primorskem, drugod jih je pregnala centralna kurjava. In tam, kjer so prostori ogrevani, je ciklama bolj šopek kakor lončnica, podobno kot božična zvezda. Ko je omenil to, se je spomnil božičnega kaktusa, ki je bil zelo razširjen, zdaj pa ga je videti redkokje.

Znamenite klare ali bršljanke, kakor so rekli vrsti pelargonij, so v nasprotju s sodobnimi enoletnimi naslednicami doživele celo po deset let. Tudi klare so prinesli iz Afrike, so pa po sogovornikovih besedah tako rekoč neprimerljive z današnjimi. »Ah, te jim še blizu ne pridejo. Tiste so bile dvojne, polne, lahko so zrasle do dva metra v dolžino. Na Primorskem, denimo, so jih imeli na zgornjem oknu in od tam se je spuščal en sam slap rož.« Ko so odcvetele, jih niso rezali, le spravili so jih v prostor, kjer je bila svetloba in ne pretoplo.

Stare vrste pelargonij tudi niso bile tako gosto cvetoče kot današnje. Te je konec sedemdesetih let moda prinesla iz Avstrije in so zelo hitro zamenjale stare rože, med njimi tiste visoke pelargonije, ki so zrasle do metra v višino. Rastlin, ki nekoč v domu ali okoli njega niso smele manjkati, je še veliko, nekatere se počasi vračajo, denimo stare pelargonije, nekatere pa so povsem utonile v pozabo in si jih je mogoče ogledati samo še v botaničnem vrtu.