Kje je dekle s postaje Zoo?

Mi, otroci s postaje Zoo. Le malo je ljudi, ki ne poznajo provokativne resnične zgodbe o štirinajstletnici, ujeti v svet drog, zlorabe in prostitucije. Celotno razburkano življenje danes triinpetdesetletne Christiane V. Felscherinow, katere dnevi so šteti, je v knjigo zajela mlada, a priznana nemška novinarka Sonja Vukovic in hkrati izzivalno razkrila tudi najbolj gnile korenine sodobne družbe oziroma zakaj so nezreli starši najmočnejša voda na mlin pogube.

Pogovarjali sva se po telefonu in najin pogovor je bil iz različnih razlogov večkrat pretrgan – podobno kot odvisnik od česar koli vedno znova izgublja stik s svojo bitjo.

Malo nama nagajata tehnika in telefonska zveza.

Nič novega, sem že navajena, ker imam tudi sama pogosto tehnične težave z računalniki in podobnim. (Zarotniško dobrovoljno.) Prav sovražim tehniko.

Hvala enako. Kako ste sicer?

Pravkar se mi je uspelo oddahniti in naužiti vsaj malo miru na maminem vikendu in zelo dobro sem, hvala. (Se nasmeje.)

Odlično. V Sloveniji je avtobiografija z naslovom Jaz, Christiane F., kljub vsemu življenje izšla pred kratkim, v Nemčiji pa lani. Že lahko rečete, da gre za uspešnico?

Vsekakor, saj je bila v naši državi vse leto najbolj prodajana knjiga. Prav tako v drugih nemško govorečih državah, kot sta Avstrija in Švica. Trenutno jo lahko berejo v štirinajstih državah, tudi denimo na Japonskem.

Čestitke. Vi ste tudi srbskega rodu, kajne?

Drži, moj oče je Srb, priseljen v Nemčijo, vendar me svojega jezika žal nikoli ni učil.

Pojdiva na življenjsko pripoved o Christiane F., ki človeka težko pusti ravnodušnega. Svetovna knjižna in filmska uspešnica sta že v poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja dvignili ogromno prahu. Zakaj ste se odločili, da boste 35 let pozneje napisali še drugo knjigo?

Prav zato, ker so njeno mladostno zgodbo – le v knjižni različici prodano v šestih milijonih izvodov – poznali in jo še poznajo povsod po svetu, a nikogar ni zanimalo, kaj se je zares zgodilo s tistim dekletom s postaje Zoo. V Nemčiji so sicer mediji takoj po izdaji prve knjige pisali o Christiane vsakih nekaj let – denimo, ko se je ukvarjala z glasbo, igro ali pa ko je postala mama, a vse te prelomnice so bile obravnavane zgolj z enega zornega kota – da je džanki. Nihče je ni, denimo, vprašal, kako se počuti kot mama, zanimalo jih je le, ali uživa droge.

Zdaj sem stara devetindvajset let, kot novinarka pa sem se članka o Christiane prvič lotila decembra 2010 ob bližajoči se trideseti obletnici filma o njej. Med raziskovanjem sem ugotovila, da že leta ni hotela spregovoriti z nobenim novinarjem. Prek zvez na policiji sem izvedela, kje živi, in preprosto pritisnila na njen zvonec. Predstavila sem se in ji takoj povedala, kdo sem, da bi rada z njo naredila pogovor o tem, kako se ima. Oglasila se je na domofon in dejala, da nima časa in naj vržem svojo vizitko v njen nabiralnik. Delovala je zelo nezainteresirano. Prepričana sem bila, da me ne bo nikoli poklicala, pa me je. Po dveh dneh.

Kako ste si pridobili njeno zaupanje?

Takrat se mi ni sanjalo, kako. Pozneje mi je povedala razlog, namreč da nisem izkoristila možnosti in vstopila v hišo ali počakala na katerega od sosedov ter poskušala tako priti do informacij. Všeč ji je bilo, da sem spoštovala njeno zasebnost in nisem silila vanjo. Nikoli nisem bila novinarka, ki si po vsej sili želi pridobiti za javnost zanimivo zgodbo. Nerada dajem ljudem kakršne koli nalepke, raje jim prisluhnem ter odprem oči in um, saj se vedno pokaže, kako relativni sta definiciji normalnosti in nenormalnosti. Verjetno pa sem imela tudi malo sreče, saj nisem bila prva, ki je poskušala tako priti v stik s Christiane.

Kakšna se vam je zdela, ko sta se prvič srečali v živo, in kdaj je v vas dozorela želja, da bi napisali njeno biografijo?

Že prvo srečanje me je povsem navdušilo in po odhodu domov v meni sprožilo še več vprašanj. Res je zanimiva, čustvena osebnost, ki se smeje na ves glas, pa tudi joče in se jezi. Kar žari, ko govori o tistem, kar ji je ljubo, denimo o sinu ali psu. Hkrati me je begalo njeno nihanje od nadpovprečne bistrosti do precejšnje zmedenosti. Kmalu mi je bilo jasno, da pristne zgodbe, kakršno bi rada napisala, niti v sanjah ne bom mogla spraviti v časopis, tudi če bi bil na vseh straneh objavljen le moj članek.

Trenutno ste še vedno zaposleni prav s projektom v zvezi s Christiane F. in niste več novinarka, kajne?

Tako je, zdaj sem posebno dejavna, kar zadeva sklad Christiane F., s pomočjo katerega si prizadevamo za boljši dialog in boljšo preventivo pri odvisnostih vseh vrst, ne nazadnje pa tudi spremenjen odnos družbe do narkomanstva.

Za preventivo katerih odvisnosti se še zavzemate?

Preventivo alkoholizma, motenj hranjenja, odvisnosti od interneta, dela in podobno. Obravnavamo in zdravimo predvsem njihove skupne vzroke.

Kateri pa je po vaših izkušnjah temeljni vzrok ali sprožitelj odvisnosti?

Naj vam najprej povem, zakaj je lik Christiane F. pridobil toliko pozornosti vsepovsod po svetu. Njena zgodba v resnici ne govori o drogah, temveč o dekletu, ki ima slabe starše in ji primanjkuje ljubezni. Na vse kriplje si prizadeva najti sebe in hkrati koga, ki bi mu lahko pripadala, zaupala. Tako se znajde v skupini vrstnikov, ki koraka po napačni poti. S tem, ko išče slo, najde le še več sle in ostaja v začaranem krogu poželenja, nečesa, kar je mnogo ljudem zelo znano, četudi niso na heroinu, saj so tudi sami v svoji družini doživeli takšno ali drugačno zavrnitev staršev in posledično iščejo svoje bližnje kje drugje ali pa se je pri njih razvila katera od psihološko pogojenih motenj in odvisnosti, kot so motnje hranjenja ter depresija, ki lahko traja vse življenje.

Ste bili tudi vi kdaj v kakšnem podobnem škodljivem procesu odtujevanja od sebe?

Vrsto let, od petnajstega do dvaindvajsetega leta sem se spopadala prav z motnjami hranjenja – od anoreksije do bulimije. Že nekaj let sem spet zdrava, a več kot dobro razumem, kako je, če si od česa odvisen, in zakaj si ujet v čustveni zmedi. Skupaj s Christiane bi rada pomagala drugim ljudem v situaciji, v kateri sem bila tudi sama. Razlika med nama s Christiane v obdobju odvisnosti je le ta, da sem se jaz odločila za zdravo življenje, ona pa še naprej za samouničevanje.

V popularni kulturi od glasbe do filmov mrgoli problematičnih sporočil, češ, kako imenitno je – če poveva v slengu – da se ga zadeneš. Christiane je prvič snifala heroin na koncertu Davida Bowieja, tudi nekdanjega odvisnika od heroina, ki je prav tako nastopil v filmu o njej leta 1981. Koliko gre pravzaprav za promocijo drog?

Prej gre za dejstvo, da ljudje uživajo droge, pred tem si ne smemo zatiskati oči. Uživajo jih še zlasti zelo ustvarjalne in nadpovprečno čustveno občutljive osebe. Umetniki. Želijo se znebiti notranjega občutka neravnovesja. Kar hočem poudariti, so ključni vzroki, zakaj kdo sploh poseže po drogi, pa tudi če gre le za kozarec vina, ki mu jih sledi še nekaj.

Bi lahko rekli, da je odvisnik od drog predvsem žrtev samega sebe?

Po svoje da, pa vendar se ne bi izrazila tako. Človek v kakršnih koli psiholoških težavah tega ni sprožil sam, temveč njegovi starši. Ali so ga zlorabili, skrili pred svetom oziroma drug pred drugim ali mu preprosto niso zares prisluhnili. To se pogosto dogaja tudi v finih, aristokratskih družinah, ko si starši želijo iz otroka oblikovati osebo glede na svoje interese, potrebe in želje. Nekakšnega robota, oropanega lastnih čustev.

Prav zato oseba potem vsa ta čustva in občutke, ki so bili zatrti, poskuša prebuditi s pomočjo drog, da bi končno našla sebe in smisel bivanja. Morate pa vedeti še nekaj. Včeraj sem bila v nemškem parlamentu, kjer so obravnavali študijo, ki je trajala dvajset let, in po kateri le štirje odstotki težkih odvisnikov postanejo zares čisti. Večina jih uživa metadon in ponuditi jim je treba več podpore, da se lahko bolje vključijo v družbo.

Na metadonu je tudi Christiane, ki ima prav tako hepatitis C ter cirozo jeter. Kako se počuti trenutno, koliko ste v stiku z njo?

Pogosto sva v stiku. Lani, ko smo prvič izdali knjigo, je imela nenadoma presenetljivo veliko energije, dala je tudi nekaj intervjujev, od začetka letošnjega leta pa ji ne gre prav dobro. Kar dva meseca je preležala, bruhala, imela drisko in se ves čas potila, tudi zaradi jemanja metadona in oslabelih jeter, saj se telo poskuša znebiti vseh toksičnih snovi. Izgubila je približno petnajst kilogramov. Novih jeter kot dolgoletna odvisnica zagotovo ne bo dobila. K zdravniku, ki bi ji pomagal olajšati bolečine, pa – tipična Christiane! – noče. Nikoli ni bila del nobenega sistema, ker ne zaupa nobeni avtoriteti. Stvarno pravi: »Imela sem razburljivo življenje, imam čudovitega sina in zdaj pač umiram − pa kaj!«

Med branjem knjige si ne moreš pomagati, da se ne bi spraševal – zaboga, če je že njen oče zapit nasilnež, kje je mama, da bi se vsaj približno primerno odzvala na hčerkino stisko?!

Mama je prešibka, soodvisna v zlorabi, kot v številnih podobnih primerih. Še danes krivi hčerko, da je postala odvisnica, in ne vidi svojega ključnega prispevka. Christiane že dolgo nima stikov ne z njo ne z očetom. Že kot najstnica se je obrnila stran od njiju, ko je začela iskati družbo in bližino pri ljudeh, ki v njej sprožajo različne vrste adrenalina.

Da bi jo oni osmislili, prebudili.

Tako je, v resnici pa so jo vrstniki, vsi po vrsti iz podobnih težavnih družin, še bolj spodnesli, kar zadeva samozavest in samozaupanje, ter v njej ustvarili še večjo zmedo. Kadar se kot otrok in odraščajoča oseba ne moreš opreti na starše, na tebi to pusti neizbrisen pečat.

Ne pozabimo pa, da so na Christianin bančni račun pritekale velike vsote denarja od knjige o njej, prodane v petih milijonih izvodov. Do osemnajstega rojstnega dne naj bi prejela takratnih 400.000 mark.

Več, pol milijona! Ves čas je živela od denarja, ki sta ga prinašala knjiga in film, dokler ji ni partner, ki je bil v mafiji (Tudi o tem obdobju Christiane podrobno pripoveduje v svoji avtobiografiji, op. a.), ukradel vsega, kar je imela.

Kako jo je spremenilo rojstvo danes osemnajstletnega sina?

Izjemno. Tako zelo, da se ji je za vrsto let uspelo odpovedati težkim drogam, vse dokler ji socialna služba nekega dne ni sina odvzela − ker se je s prej omenjenim fantom preselila v Amsterdam. Takrat je bil star enajst let.

Koliko se vidita zdaj?

Vsak teden. Pogovarjata se ure in ure. Sin ji zelo zaupa, njeni nasveti in mnenje mu ogromno pomenijo.

Ne smeva prezreti, da je Christiane kljub prizadevanju, da ne bi ponovila očetove napake, alkoholičarka.

(Poudari.) Bila je alkoholičarka. V začetku tega leta je nehala piti.

Katero je najpomembnejše sporočilo dela, ki ste ga napisali tudi v njenem imenu?

Nadaljevanje zgodbe o šestnajstletnici, ki čez noč postane svetovno znana in bogata, in o kateri večina misli, da si bo tako uredila življenje, nam pokaže prav nasprotno. V resnici se je vse še bolj zapletlo. Christiane je ves čas čutila neznosen pritisk javnosti, češ da ničesar ne počne dobro, ker je odvisnica. Našel se je tudi kakšen neznanec in jo krivil, da je postal odvisnik od heroina, potem ko je izvedel za njeno zgodbo. To je popoln nesmisel! (Zveza se prvič prekine.)

Kaj je bilo to?

Nimam pojma. Če nadaljujeva – Christiane niso v prvi vrsti uničevale droge ali sama, temveč smo jo uničevali vsi mi s svojimi oznakami. (Spet izgubiva telefonsko povezavo. Sogovornica predlaga, da bi preostanek intervjuja naredili po elektronski pošti.)

Hm, poskusiva še enkrat – če se vrneva na najin pogovor o Bowieju. Christiane se je z njim nekajkrat srečala, kar opisuje v knjigi, in brez dlake na jeziku pravi, da se ji zdi v prvi vrsti genij v kopičenju denarja, njegova umetniška nadarjenost pa je povprečna.

Res je, nekoč je bila Christiane sicer Bowiejeva velika oboževalka, danes pa je njeno mnenje o njem takšno, kot ste dejali.

Lani je Delovi dopisnici Barbari Kramžar prek vas na eno od vprašanj odgovorila, da si še najbolj želi hišo na deželi z živalmi. Jo že ima?

Ne še.

»Nenehno sem tekala za nečim, ne da bi sama vedela, kaj naj bi to bilo. Morda je krivo to, da sem otrok ločencev in da me je to naučilo, da se na nikogar ne splača navezati.« Tako se glasi ena od njenih najbolj samorefleksivnih izjav, s katero se lahko marsikdo poistoveti. Je še vedno samska?

Še vedno. (Z glasom obžalovanja.) Samska, pa tudi osamljena. (Stiša glas.) Oprostite, ampak kmalu se bom morala posloviti, ker imam še vrsto obveznosti.

Razumem, bova pohiteli. Naj izpostavim še nekaj presenetljivo iskrenih izjav iz knjige: »Džankijem ne kaže zaupati, celo tistim, ki jih ljubimo, ne. Kot džanki ves čas lažeš celemu svetu, to je vse, kar znaš. Predvsem pa slepiš samega sebe.«

Christiane zagotovo ni navadna ženska iz sveta odvisnosti, saj se še predobro zaveda vseh napak, ki jih je storila, in ni jih bilo malo. Pomembno je, da danes ve, zakaj, ter noče biti več cirkuška žival brez vsebine, kakor se je počutila večino življenja.

Že večkrat je povedala, da je edina dobra stvar, ki jo je naredila, sin. Se je zaradi njega odločila, da se bo ponovno odprla za javnost in povedala svojo zgodbo?

(Kratek premislek.) Verjamem, da.