Klapa štirih norcev preveslala 21 čilskih divjih rek

Zakaj kajakaši ljubijo reke in zakaj še bolj ljubijo divje reke? Zakaj so tako nori nanje in zakaj jim posvečajo toliko časa? Njihov častilec, kajakaš Rok Rozman, odgovarja: »Tako so lepe, tako veličastne in tako ogrožene!«

O tem govori 13-minutni film (https://vimeo.com/146089985), ki ga je Rok sestavil iz 15 ur trajajočega filmskega gradiva, posnetega na 21 rekah v Čilu konec leta 2014, preveslanih v družbi sopotnikov Žana Kunčiča in tam pridruženih »padalcev« Avstralca in domačina.

Se spominjate filmske zgodbe o Vjosi? Divji albanski reki, dolgi 270 kilometrov, ki sta jo preveslala kajakaša Rok in Žan? Film o Vjosi One For The River je šele sledil Rokovi in Žanovi izkušnji v Čilu. Zgodba o divji reki in o divji reki Vjosi je vstopila v javnost s filmom Zakaj, ki je bil premierno predstavljen maja letos. Z njim so kajakaši Leeway Collectiva in pripadniki evropske iniciative Ohranimo modro srce Evrope, ki jo v Sloveniji vodi Neža Posjak, začeli boj za njihovo ohranitev.

Na vsaki načrt za hidrocentralo

Kajti Evropa izgublja svoje modro srce, izgublja svoje zadnje divje reke, velike reke Balkana. Zaradi interesov kapitala, velikih dobičkov od elektrike, proizvedene v velikih hidrocentralah, svoje modro srce izgublja ves svet, tudi Čile. »Tudi tam se je na koncu na vsaki reki izkazalo, da imajo tudi na njej vsaj en načrt za graditev hidrocentrale. Tam lahko celo kupiš reko in počneš z njo, kar te je volja,« pravi kajakaš Rok Rozman.

Rok in Žan iz Leeway Collectiva (https://www.facebook.com/leewaycollective) sta na čilskih rekah veslala od lanskega novembra do letošnjega januarja. »Tja sva šla brez načrta. Žan je samo predlagal, pojdiva v Čile. Pred tem sem bil zelo zaposlen, tako da se sploh nisem poglabljal, kam letiva. Vedel sam samo, da letiva v Čile. Mislil sem, da je načrt naredil vsaj Žan, a se je na letalu pokazalo nasprotno. V žepu je imel le listek z imeni nekaj rek, ki bi jih rad preveslal. In tako sva tam preživela dva meseca, nisva vedela ne kje sva ne kaj naju čaka, na koncu pa je bilo najboljše prav to! Vsak dan se nama je zgodilo kaj nepredstavljivega in lepega. Spoznavala sva nove ljudi, veslala, nekatere reke so bile tako nore, da še zdaj težko verjamem, da sem to doživel …«

Po naključju sta srečala Avstralca, ki je nato potoval z njima, in domačina Guillerma, ki je imel avto – onadva pa ne – in si je želel na kajakaški izlet. Tako se jima je vse lepo sestavilo. »Bili smo klapa štirih norcev, skupaj smo potovali mesec in pol, skupaj naredili 6000 kilometrov, večinoma po makadamu, brez plana iz dneva v dan, z reke na reko. Bila je izjemna izkušnja s kajakaškega vidika, saj sva veslala po tehnično težkih rekah z oceno V., bistvo izleta pa je bilo, da smo bili odvisni sami od sebe, da je bilo kdaj res zelo na meji, a se na koncu k sreči ni zalomilo. Na drugem koncu sveta, v Patagoniji, tako spoznaš tudi samega sebe.«

Čustvena nota kajakaštva

Snemala sta spotoma, na rekah in na suhem. Ko pa sta se vrnila, se je Rok lotil obdelave gradiva, 270 gigabajtov posnetkov. »Za cilj sem si postavil, da to zgostim v 15 minut in da v tem času povem bistvo kajakaštva in njegovo čustveno noto. Film sem delal skoraj tri mesece, vse večere, tudi ponoči. Popolnoma amaterska produkcija, z nasveti sta mi pomagala Anže Osterman in Nejc Miljak, uvodno špico pa je sestavil Žiga Radulj. In nastalo je to, kar si je mogoče ogledati na internetu in kar so si ogledali že na italijanskem festivalu Adventure Outdor Festival, še na dveh pa si bodo,« pojasnjuje Rok. Film so že sprejeli na Bovec Outdor Film Festival, ki bo od 26. do 28. decembra, in na Festival gorniškega filma Domžale, ki bo februarja v Cankarjevem domu.

»A vam povem še eno zgodbo?« ponudi Rok. »Avstralec, ki se nama je pridružil, je bil Benjamin Webb. V Čile je prišel sam in za mesec in pol, na koncu pa je ostal skoraj tri leta. Slišal je namreč, da hočejo zajeziti reko Mareňan v Peruju, ki je izvirni krak Amazonke. In vsak, ki se malo spozna na reke, ve, da če zajeziš izvirni krak, bo prej ali slej cela reka propadla. Nihče v Limi ni ničesar vedel o tem, zato je sam sprožil gibanje proti jezovom. Ko smo se spoznali, je ravno oblikoval svojo spletno stran, da bi zbral denar za svoje ideje. In po mesecu v Patagoniji, ko smo prvič lahko prižgali računalnik in se povezali z internetom, je padel po tleh od sreče, ko je videl, da ima na računu zajetno vsoto denarja. Zgodba se je nadaljevala še z novimi donacijami in tako, da so se mu pridružile številne organizacije. Vse letošnje poletje je organiziral odprave čez veliki kanjon reke Mareňan. Odprava pa je videti tako, da si na raftu 25 dni, samopreskrbno, ker je vmes le nekaj vasi. Nastalo je ogromno gibanje v Peruju, ki mu dobro kaže, januarja pa bo izšel tudi dokumentarni film o tej izjemni reki, ki bo glavno orožje za nadaljnje akcije proti jezovom na njej.«