Tiskane izdaje
Na vogalu Slovenske ceste in Tavčarjeve ulice v Ljubljani po daljšemu mrku tako kot pred leti in kot že v začetku 20. stoletja spet strežejo kavo. Poslej tudi marsikaj drugega, saj v izbrano notranjost vabi križanec med špecerijo, knjigarno in kavarno, ki sta ga »zakuhala« Valentina Smej Novak in Luka Novak.
Četudi sta vrata Knjigarne & Špecerije KulKul v ljubljansko mestno življenje odprla pred tremi tedni, je za njimi precej živahno ob različnih urah dneva. Zjutraj sem Ljubljančani zavijejo po hlebček iz butične pekarne Osem in izstopijo še z lončkom kave, opoldne skočijo po malico, popoldne in pod večer pa si dovolijo zadržati tudi dlje – sprehodijo se po knjižnih naslovih in v njih iščejo navdih za pozno kosilo ali večerjo. Kar jim manjka, dokupijo z najbližje police, povzame utrip Valentina Smej Novak. »Kupujejo tudi darila, predvsem za gospode, ki radi kuhajo, pa tudi zase, kar mi je še posebej všeč. Včeraj, denimo, je vstopil gospod, poklicni kuhar, ki je kupil kuharico za gospo, steklenico dobrega piva zase in bučno olje zato, ker bo v soboto povabil goste,« je izpostavila precej značilen primer.
Stranke, ki vedo, kaj hočejo
Čeprav je v tem dokaj kratkem obdobju delovanja, opažanja še nehvaležno strniti v kakršenkoli skupni imenovalec, pa se je po njenih besedah že pokazalo, da se je v prehranskem pogledu kultura v prestolnici precej dvignila. »Stranke so zahtevne in informirane ter točno vedo, kaj iščejo, kupujejo dobre in kakovostne stvari pa tudi prave kuharske knjige,« jih opisuje. Poudarja, da tisti, ki se tako ali drugače aktivno vklopi v mestno življenje, nima ambicije samo preživeti, ampak vanj tudi nekaj prispevati. »Doma sem iz Murske Sobote, otroštvo pa sem preživljala v Beltincih in v centru je bila tudi take vrste trgovina na vogalu. Pri Tašeku se je imenovala in je bila tedaj že državna. Bila je trgovina, ki je ponujala marsikaj – jaz sem tam med drugim dobila prvega medvedka –, hkrati pa ni imela sveže zelenjave in sadja, saj si je to na vasi vsak pridelal sam. Takšna je tudi ambicija te špecerije, četudi ponujava svež česen,« še dodaja. Tudi Luka ima majhno trgovino z živili zapisano v otroških spominih iz Dekanov. Bila je najprej družinska, potem pa jo je nono Viljem vodil, a take spomine na špecerije lahko izbrska vsakdo, ki je odraščal in živel v časih, ko nam življenja še niso narekovali megalomanski nakupovalni centri.
Prostor s 4,5-metrskimi stropovi je kolaž vsega, kar počneta in o čemer razmišljata, povzame Luka, nato pa opomni, da je v začetku 20. stoletja, ko so zgradili Hribarjevo hišo po načrtih arhitekta Maksa Fabianija, tukaj delovala pražarna Planinšek. V knjigi Božidarja Jezernika Kava Čarobni napoj naslednji hip pokaže, kakšna je bila videti notranjost, s stare razglednice pa je mogoče razbrati, da se je na fasadi oglaševala kot »Prva ljubljanska pražarna kavo prodaja na drobno in na debelo Karol Planinšek.« Še več hvale na lasten račun je premogel oglas, ki ga je Planinšek objavil v Slovencu, 11. februarja 1909, ki ga je nadslovil »Izmed najboljšega najboljše!« in v njem zapisal: »Da zadostim tudi najrazvajenejšim zahtevam, sem vpeljal vrsto pražene kave, ki presega v kakovosti, izdatnosti in aromi najboljše. Ta kava je zmes najizbranejših vrst, najfinejšega proizvora in nudi čudovito fino, aromatično in oživljajočo pijačo. Z mlekom mešana tvori dober zajtrk in podlago k udobni malci. Brez mleka kot »črn« je prijeten zaključek vsake pojedine ali večerje; ima moč in oživlja.« Danes o imenitnosti nekdanjih časov po zaslugi zadnje prenove, v kateri so odstranili mavčne plošče, ki so zniževale strop in zakrivale zgornja okna, kažejo fragmenti stenskih poslikav, najverjetneje v slogu art deco. Marsikdo pa se najbrž še spominja, da je tu pozneje, v 70. letih delovala ABC Delikatesa. »Prva, ki je bila menda odprta tudi v nedeljo in je bila mnogo večja. Segala je vse do prodajalne Slovenijašport na drugem vogalu, tu pa je bil bife. Zato so okoliški prebivalci spet zelo veseli, da imajo tu znova špecerijo in da lahko popijejo tudi kavo,« sogovornik opisuje dolgo tradicijo istovrstne namembnosti tega dobro stoletje starega mestnega kotička. Nad njo ni mogel skriti navdušenja pesnik Esad Babačić, ki ga je tisti hip prineslo mimo, nedolgo zatem se je razstavljenemu kulinaričnemu mozaiku prepustil še umetnik Matej Andraž Vogrinčič, medtem ko je ženski dvojec prišel kupit bešamel hišne znamke O'mami.
Tujci vse, kar je stereotipnega
Čeprav tu dobiš vse, »kar potrebuješ za privezat dušo na vogalu oziroma je, ko želiš kaj skuhati, kot štanga na kolesu«, kot plastično opiše Valentina, ter je v prvi vrsti namenjena lokalcem, vanjo zaidejo tudi tujci. Ti so zaradi Conrana ali Dean & DeLuca bolj vajeni trgovin te vrste, vendar pa v gurmanskem smislu niso kaj posebej zahtevni. Kupijo tisto, za kar so slišali, da je značilno slovensko; steklenico slovenskega vina, bučno olje iz Prekmurja ali oljčno iz slovenske Istre, solni cvet, kranjsko klobaso pa tudi pletersko hruško. Je pa res, poudari Luka, da si pustijo svetovati.
Malo se prilagajata tudi željam strank, priznavata, v splošnem pa v njihovem imenu opravita s poplavo ponudbe. »Trudiva se z drugačno nakupovalno izkušnjo, saj danes ni težava v tem, da izbire ne bi bilo. Prepogosto je preobsežna, a hkrati ni nujno, da v njej najdemo tisto, kar si želimo. Prednost dajeva kakovostnim slovenskim živilom in izdelkom, nekaj pa mora biti tudi kolonialnega blaga, če želimo ostati v koraku s časom,« opisuje izbor sogovornica, medtem ko sta okus in izbira kupcev manj stanovitna in se ravnata oziroma spreminjata tudi glede na vreme ali dan v tednu. »V začetku so bile pravi prodajni hit miniaturne potičke, zelo dobro se prodajajo tudi jogurti z Goričkega, bučno in oljčno olje ter kruh iz pekarne Osem, od literature pa knjiga Irene Štaudohar Magija za realiste in kuharske knjige britanskega chefa in lastnika restavracij Yotama Ottolenghija. Imamo tudi nekaj strank, ki gojijo svojevrstno nostalgijo, nekdo si vsak dan pride kupit bonbone Kiki, nekdo drug pa Bronhi, za katere lahko povem, da so danes boljši kot nekoč in se ne lepijo na zobe. Ni istega profila strank, eni pridejo in hitro gredo, drugi se zadržijo dlje,« povzame Valentina. Luka med obiskovalci našteva tudi poklicne kuharje, ki so presegli koncept Gordona Ramsayja ali pa se v njem ne najdejo, taki, ki iščejo male skrivnosti velikih mojstrov francoske kuhinje pri Raymondu Blancu ... Ponujamo vse, kar je izšlo pomembnega v svetu kuharic, tu in tam tudi v prevodu, nazadnje smo to storili s knjigo Angele Liddon Več kot 100 veganskih receptov za vsakogar in Weber Velika knjiga peke na žaru Jamieja Purviancea,« razlaga. Zraven nje je med drugim opaziti tudi kuharico Julie Child, ki jo je pred leti v filmu Julie & Julia upodobila Meryl Streep.
Prav tisti dan so police dopolnila raznovrstna japonska živila, s katerimi naj bi razveselili tudi najbolj zahtevne ljubitelje japonske kuhinje. »Imamo vse od zelenih čajev in vseh sestavin za suši do japonske majoneze in prahu matcha, prvovrstnega zmletega zelenega čaja, ki se uporablja tudi kot sestavina za različne jedi. Doslej ga pri nas ni bilo mogoče kupiti,« je ob kazanju na zavitke, stekleničke in škatlice razlagal Luka ter napovedal, da se bo dan zatem stojalo za časopise napolnilo s prepoznavnim tujim dnevnim in periodičim tiskom od mednarodne izdaje New York Timesa in Frankfurter Allgemeina do revij Monocle in Kinfolk, čeprav se zavedata, da sodobni bralci ne prisegajo več zgolj na sveže natisnjene novice. A k njima marsikdo zavije tudi na klepet in po nasvet.
