»Ko je bila Tina mrka, sem stopil v ozadje in čakal«

Vito Divac je zgodovina, enciklopedija, priča, kronist in poosebljeno izkustvo dobrih štirih desetletij slovenskega smučarskega (junaškega) epa, ki se kljub periodičnim črnim luknjam in apokaliptičnim napovedim kar noče in noče končati.

Ep je doživel vrhunec s fantastično (ne le) športno zgodbo Tine Maze, Vitove prijateljice in zaupnice. Prihodnji teden bo pri DZS izšel Divčev knjižni prvenec Jaz. Tina. Lirična pripoved, ki temelji na dnevniških globoko samoizpovednih in reflektiranih zapiskih smučarske šampionke, je nastala v soavtorstvu s Tino Maze in se lepo »pokriva« s koncem njene profesionalne poti.

Knjiga je nastajala več let. Kdaj in kako sta s Tino ugotovila, da bi bilo njene dnevnike smiselno javno objaviti in jih »zapakirati« v lirično pripoved?

To se je preprosto zgodilo. Prepustila sva se toku. Ko sem ji v času največjih tekmovalnih napetosti predstavil svojo zamisel o vsebini knjige, je samo prikimala, češ, lepo bi bilo. Takrat nisem vedel, da Tina piše dnevnike. Kasneje sem iz najinih pogovorov razbral, da jih piše, vendar nisem imel poguma, da bi jo vprašal, ali mi jih da za prebrat, ker se mi je zdelo, da bi bil nevljuden, če bi hotel kar tako prodreti v njen najintimnejši svet. Prepričan sem bil, da so ti dnevniki posebni, tako kot je sama. Potem pa mi jih je prinesla nekega dne v Garmisch-Partenkirchnu. Moram priznati, da niti nisem bil pretirano presenečen, ker sem imel ves čas občutek, da želi svojo kruto izkušnjo vrhunskega športa deliti z vsemi prihajajočimi rodovi športnikov in še zlasti športnic. Ne smemo pozabiti, da je živela v okolju, v katerem le dober odstotek športnikov preživi brez travm. Njeno samospoznavanje oziroma samorefleksija je bila oblika njene svobode.

Avtorja sta oba. Je to biografija ali avtobiografija?

Nekoliko je biografija in po svoje tudi avtobiografija, vendar ne v klasičnem pomenu. Najprej sem razmišljal o zgodbi o Tinini življenjsko-športni filozofiji, vrednotah, ljudeh, ki so jo osrečevali in sovražili, okolju, v katerem je zrasla in jo je značajsko opredelilo. Predvsem pa o zgodbi o Tinini trnovi poti pod delovnim naslovom Per aspera ad astra oziroma skozi trnje do zvezd ... Nenehno se mi je po glavi motala zgodba, v kakšnih družbenih razmerah je živela in doživela svojo športno veličino. O času, ko se je tekmovalnost kot ena izmed najbolj žlahtnih prvin športa v naši družbi in tudi v športu izrodila v hojo čez trupla, zavist, nevoščljivost in tujek, v katerem se zrcalijo vsa nasprotja gnilobe časa. Ko sem prebral dnevnike, je okostje zgodbe ostalo. V ospredje sem postavil Tinina razmišljanja, sebe pa v celoti postavil v ozadje. Knjiga je postala zgodba o smučarski zmagovalki, olimpijski in svetovni prvakinji, prepletena z vsem, kar sem doživljal kot vodič skozi njen svet. Ne glede na to, da sem se imel v novinarski karieri priložnost pogovarjati z mnogimi velikani svetovnega športa, za svoj novinarski vrh štejem pisanje o Tini Maze in njeni ekipi aMaze.

Medtem ko Tina opisuje sebe, ti opisuješ njo; (ne)hote sta izumila prav poseben žanr. Koliko si pisal za nazaj in koliko sproti? Koliko je refleksije in koliko refleksov?

Ko sem se odločil za pisanje knjige, sem nehal brati biografije. Nisem želel pasti pod nikogaršnji vpliv. Še zlasti pa ne pod vpliv anglosaksonskih piscev športnih biografij, ki z militantnim športnim jezikom preveč faktografsko in predvidljivo rumeno obarvajo zgodbe športnih kraljev, kraljic, princes, princev. V tem času sem prebral le knjigo Boba Dylana. Na začetku sem imel res hemingwayevsko dilemo, ali pisati v novinarsko ekonomično zgoščeni obliki ali se prepustiti bolj literarnemu načinu pisanja in skozi misli predstaviti Tinin notranji svet. Le prvo poglavje, ki je nekakšen uvod oziroma moje razmišljanje o Tini, je ostalo od moje prvotne zamisli. Je neke vrste sinopsis zgodbe, katere rdeča nit je preobrazba oziroma metamorfoza male in radovedne koroške deklice, ki je šla čez Peco, da bi videla, kakšen je svet na drugi strani njenega otroštva, se skozi smučanje izrazila tako silovito, da je morala iti čez Triglav, da bi stopila na smučarski Everest, in se dokončno izrazila na Olimpu. Toda knjiga je v bistvu doživljanje njene kompleksnosti skozi poenostavljanje.

Tina je bila pred javnostjo kljub vseprisotnosti precej zaprta. Videti in čutiti je bilo, da ima rada svoj mir. Njeni zapisi, na drugi strani, pa so precej intimni in (sicer ne ravno na stežaj) odpirajo vrata v njen čustven in profesio­nalen svet. To je vedno ranljivo področje. Sta skupaj postavljala meje intimnosti njene pripovedi?

Ko sva se začela pogovarjati o dnevnikih oziroma si dopisovati o njih, mi je napisala, da naj jo prikažem takšno, kot je. Dodala je še, da ona misli, da je preprosta, drugi pa verjetno drugače. Edina meja je bila, da bova spoštljiva do vseh, o katerih piševa – seveda v okviru kritičnega razmišljanja o vsem, kar se (ji) je dogajalo. O tem, kje so meje intimnosti, se nisva pogovarjala, ker je bilo obojestransko zaupanje tako veliko, da tega ni bilo treba. Zanimivo mi je bilo, da je le v prvem dnevniku črtala nekaj vrstic, sicer pa zame ni bilo zatemnitev oziroma skrivnosti. Mislil sem, da jo odlično poznam, potem pa sem spoznal, da je veliko bolj kompleksna osebnost, kot sem si predstavljal.

Tina Maze, najuspešnejša slovenska alpska smučarka. Foto: Jure Eržen/Delo

Ne bi govoril oziroma pisal o kultu, ampak karizmi. Vsekakor je karizmatična osebnost, ki zna sebe izraziti na vseh področjih delovanja. Je neverjetno odločna. Njena karizma se kaže še zlasti v odnosu do sogovornikov. Ljudi spusti do sebe le toliko, kolikor hoče. S pogledom da vsakemu vedeti, kam spada v njenem vrednostnem sistemu, koliko ga ceni in spoštuje. Pri Tini sem v športni karieri doživljal spopad dveh svetov – športnice, ki želi postati šampionka in ostati ženska, na drugi strani pa sistema, ki ne priznava ničesar razen gladiatorstva, ustvarja stroje, da hranijo njegovo preživetje. V športu je rezultat kot vrhunska vrednota, vse drugo pa moraliziranje; ustvarjati ljudi po svoji meri. Ko je Tina čakala, da drugi od nje zahtevajo, se je izgubila v povprečnosti, ker se je preprosto prepustila razmišljanju povprečnega. Z enim stavkom bi jo lahko opisal kot osebo, katere odločna zunanjost ne kaže njene rahločutne notranjosti. Uživa v trenutkih in – kar je morda še najpomembneje – ni zamerljiva.

Je šel čez prvotno besedilo tudi Andrea Massi, vseprisotni »tretji glas« v knjigi, ki bi v morebitnem filmu ali gledališki igri moral dobiti prav posebno mesto?

Andrea Massi je na začetku skupne poti in do preobrazbe napadel vsa polja Tininih zaznav, z vseh strani, in sicer kot moški, intimni partner, trener in pedagog. To je tudi opredelilo njun odnos v športu. Je najpomembnejši del Tinine športne zgodbe in človek, brez katerega ne bi dosegla kolajn, rekordov in zmag. Ne vem, koliko sta se s Tino pogovarjala o knjigi. Kot vem, je le avtoriziral poglavja, v katerih pišem o njem. Vsa druga je avtorizirala Tina.

So vprašanja, ki jih v dolgih letih srečevanja Tini kot novinar ali prijatelj nisi nikoli postavil? Je Tina zate še vedno skrivnost? To je vsaj čutiti v tvojem pisanju.

Kot novinar se nikoli nisem ukvarjal s tem, kaj Tina hoče ali noče povedati, ker sem njen odziv vedno dobil. Dovolj dobro sem jo razumel, da sem vedel, kaj pomeni vsaka njena beseda. Imel sem pač ta privilegij. Ko je bila mrka, sem se postavil v ozadje in čakal, da se umiri. Vedno sem jo poskušal razumeti. Moraliziranju se tudi sicer zelo izogibam, ker se nočem ujeti v okvire vrednot, ki so mi tuje.

Knjiga se konča s pismom Mateje Svet, ki je morda celo prelomno vplivalo na drugi del Tinine kariere. Kaj je privedlo do pisma?

Ko je bila Tina leta 2006 v tekmovalni in osebnostni krizi, naveličana in polna strahu pred neuspehom, sem prosil Matejo, da ji napiše svojo izkušnjo. Tisto leto sem Matejo spoznal v drugačni vlogi – v vlogi vrhunske intelektualke. Ponosen sem, da sem jo prepričal, da je v Delu pred olimpijskimi igrami v Torinu napisala nekaj sijajnih razmišljanj o svoji športni karieri. Še danes jih rad preberem, ko poskušam razumeti vselej zapleten svet vrhunskega športa. Navdušila pa me ni le s svojim razmišljanjem, ampak tudi s slogom pisanja. Bil sem prepričan, da Tina za izhod iz brezna negativnih občutkov in čustev potrebuje izkušnjo velike šampionke, ki jo je Mateja opisala kot čas razočaranj in žalosti. Čas, ko se v človeku meša nešteto čustev – od strahu do besa, ko je obupan, ko je nit pretrgana, ko se počuti grozno, ko je na tleh. Matejino pismo je bilo ostro, vendar je Tini povedala prave besede, ki so, skupaj z besedili v Delu, v mnogočem vplivale na njeno razmišljanje.

Kako spremljaš zlato sezono Ilke Štuhec, ki se je prav tako odpravila na samostojno pot? Kaj to govori o slovenskih smučarskih institucijah?

Ilko pozorno spremljam. Nedvomno je bila velik talent, bila pa je tudi na poti, da postane žrtev neizdelanega sistema smučarske zveze in čudnih odločitev ljudi, ki so v minulem obdobju skrbeli zanjo. Odrešitev je prišla s trenerjem Gregorjem Koštomajem, ki mu je uspelo umiriti napetosti in v pravo smer potisniti velika pričakovanja Ilke in matere. Tako kot Tina je bila tudi Ilka v nekaterih smučarskih krogih odpisana kot še en zapravljen talent. Tako razumem odločitev smučarske stroke, da se odreče hitrim disciplinam. S tem pa so ji pravzaprav naredili največjo uslugo. Tako kot je Tina imela izkušnjo Mateje Svet, Primoža Peterke in drugih slovenskih športnikov, ki so se znašli v nemilosti sistema, je Ilka zelo dobro poznala Tinino pot. Na srečo živimo v času, ko lahko posamezniki izstopijo iz povprečja. Morda pa je to tudi formula za izjemne dosežke. Pa ne samo v športu. Sistem naj skrbi za povprečne, najbolj nadarjenim pa omogoči, da gredo svojo pot in uresničijo nadarjenost. Zgraditi bi morali sistem ljudi, podobne sisteme v glavi, vrednote, ki bi omogočale, da pridejo do roba svojega potenciala, ne pa da gradimo sistem individualistov, ki se kopljejo v lastni omejenosti in neznanju. Ilka Štuhec je našla pot ven iz tega sistema.