Ko letalo vodiš po zraku, je tako, kot bi gledal balet

Prijetno pozno poletno popoldne so nebo nad vzletno stezo na Barju preplavila letala. Če jih prej ne bi videla na tleh, bi lahko prisegla, da so prava, tako natančno so jih izdelali simpatični ljubljanski modelarji. Celo figurice pilotov v kokpitih so bile zelo prepričljive. »Ja, to je posebna bolezen. In ljubezen. Čudovita je,« so zatrjevali drug za drugim.

Približno petnajst jih je. Uradno se niso nikdar organizirali v društvo, a se redno srečujejo. »Vsako prvo sredo v mesecu se dobimo na Livadi, v novoletnem času pa na večerji na Gradu Kodeljevo,« je povedal Sašo Pavko, ki je »kriv« za tole reportažo, saj nas je prijazno povabil na Ljubljansko barje. Srečanje z gospodi, nekateri so že blizu 80., je bilo prav prisrčno in poučno.

S fotografom sva najprej ujela prof. dr. Rafaela Cajhna, starosto slovenskih modelarjev, ki je napisal tudi knjižico o radijsko vodenih letalskih modelih. Na pogled ne bi verjeli, da je lani praznoval 80. rojstni dan. Še vedno modelari in pilotira, le da mora biti danes njegov model »velik in ne prehiter, ker moje oči niso več perfektne. Vozim avion, ki ima čez krila več kot tri metre in pol, tehta 20 kilogramov in lahko povleče največja jadralna letala, ki čez krila merijo tudi po sedem metrov,« je pripomnil.

Že kot otroka ga je mikalo modelarstvo, a »to je bilo ravno med drugo svetovno vojno«, je začel pripoved. »Gledal sem modelčke in si zelo želel, da bi tudi jaz imel kakšnega. Dolgo ni bilo nobene možnosti. Priložnost se mi je ponudila šele, ko sem že bil elektroinženir in imel družino. Bili smo na obisku pri prijateljih v Salzburgu in občudovali daljinsko vodene jadralne modelčke letal, ki so kot ptice krožili nad parkom. Moj sin je imel približno deset let, predstava pa ga je tako navdušila, da si je želel tudi on to početi. Z ženo sva bila zelo presenečena, kajti najin sin, v nasprotju s hčerjo, do tedaj še nikoli ni izrazil nobene želje. Seveda sva se takoj odzvala. Kar v Salzburgu sem se pozanimal o ceni takšnih modelčkov in bil presenečen, kako drage so lahko te igračke. Prodajalec je zanj hotel trikrat toliko denarja, kot sem ga takrat imel v denarnici. Janku sem obljubil, da bova šla po letalo v Celovec. Obljubo sem izpolnil, a zadeva je tudi mene zelo zelo pritegnila.«

Rafael Cajhn, ki je po duši pedagog dobre stare šole, je tudi zaradi svojih profesionalnih izkušenj otroka zelo podpiral: »Vedno sem se trudil, da bi počel kaj koristnega, smiselnega, ne pa le pohajkoval in se dolgočasil. Še danes se mi zdi to zelo vzgojno. Ne le da se otroci tako že zgodaj naučijo obdelovati materiale, urijo se tudi v vztrajnosti, natančnosti, pridobijo pa tudi delovne navade. Brez tega modelarstva ni in to sem dobro vedel. No, kasneje sem tudi sebi kupil model letala in s sinom sva skupaj pilotirala. Seveda pa smo takrat še veliko gradili sami. Žagali, pilili, vrtali, lotali. Vse je bilo leseno. Fant je šel na tečaj, jaz pa sem bil vesel, da ga imam v delavnici.«

Nobenega podmladka ni

Janko Cajhn je bil zelo nadarjen in vztrajen, zato je postal večkratni republiški in državni prvak v svoji kategoriji letenja z modeli, na kar je njegov oče zelo ponosen. Za modelarstvo je navdušil še vrsto drugih otrok: »Včasih sem jih imel tu na stezi tudi po trideset. Starši so jih kar pripeljali in jih pobrali ob dogovorjeni uri. Videli so, da otroci uživajo, jaz pa sem jih spotoma tudi lepo vzgajal. Nič ni bilo organizirano. Vsako popoldne sem pač prišel na Barje, otroci pa tudi. Ponosen sem, da so mnogi od njih danes piloti pravih letal, podjetniki, ki se ukvarjajo z letalstvom in modelarstvom, veliko je tudi inženirjev. Žal mi je, da med današnjo mladino ni več zanimanja za to lepo dejavnost. Nobenega podmladka nimamo. Otroci danes nekje sedijo in pritiskajo na tipke. Niti komunicirati ne znajo več med seboj. Niso ustvarjalni, samo sledijo nekim programom. Kot pedagogu se mi zdi to zelo skrb vzbujajoče.«

Med najinim pogovorom se je na modelarskem letališču že zbralo precej Cajhnovih kolegov in prijateljev. Iz prtljažnikov svojih avtomobilov so skrajno previdno raztovarjali dele letal in se lotili sestavljanja. Le nekatere manjše modelčke so na Barje pripeljali v enem kosu. Sašo Pavko, ki je tudi profesor in pedagog, je zavzeto sestavljal svojega. Ko je bil še otrok, pred slabimi 60 leti, kot je poudaril, je na vprašanje, kaj bo, ko bo velik, takoj odgovoril, da bo letalski konstruktor: »Z vrstniki smo v osnovni šoli kupovali revijo Krila, v Ljubljani hodili k Jožetu Prhavcu na Lepi pot ali pa k Mlademu tehniku na Stari trg po letvice, furnir, japonski papir in acetonsko lepilo ter izdelovali modele letal. Doma in pri tehničnem pouku v šoli. Potem sem imel kar nekaj desetletij premora, po srečanju z abrahamom pa sem se pred dobrim desetletjem spet posvetil letalskemu modelarstvu.«

Tudi njega skrbi, kaj bo z današnjo mladino. »Ugotavljam, da se je njihova tehnična kultura precej poslabšala. Včasih smo svoj prosti čas preživeli zunaj, razstavljali in sestavljali bicikle, delali in spuščali modele ladjic, letal in počeli še marsikaj praktičnega in tehničnega. V naravi. Danes pa mladi večino prostega časa preživijo doma za računalnikom, tehnika in ustvarjanje s prsti in rokami jih skoraj ne zanimata. Modelarstvo nima več prave vrednosti. Bojim se, da kmalu ne bodo znali v roke prijeti izvijača in odviti vijaka ali zabiti žeblja. Tehničnega pouka v osnovnih in srednjih šolah, ki bi vključeval praktično izdelavo modelov, skoraj ni. Obisk na raznih tehničnih tečajih je po podatkih MZDTK zelo upadel, modelarske trgovine pa životarijo. Nisem prepričan, da je vzrok samo ekonomska kriza. Premalo je ustrezne promocije modelarstva in tehnike,« je bil kritičen Pavko.

Razvajanje otroka v sebi

Dodal je, da njemu in njegovim prijateljem modelarstvo ne pomeni le zadovoljstva pri izdelavi letal v delavnici in letanja: »Najlepše je zjutraj, ko režeš svež zrak in z brnenjem letala v tišini motiš le brenčanje žuželk in ptičje petje. Uživamo pa tudi v druženju. Spletli smo trdne prijateljske vezi in komaj čakamo, da, recimo, Janezu Štularju, z ljubkovalnim imenom 'fajfca', kadi namreč pipo, zmanjka tobaka, ki ga kupuje Celovcu. Takrat gremo skupaj ponj. Kupi ga v nekaj minutah, potem pa zavijemo proti Gradcu v modelarsko trgovino, kjer med brskanjem za materiali hitro mine urica ali dve. Včasih je pač treba narediti kakšno lumparijo. Vsi se strinjamo, da je treba razvajati otroka v sebi.«

Skupaj sva se sprehodila do Štularja, ki je spretno vihtel izvijač na svojem modelu. Žgoče sonce mu je pošteno oznojilo čelo. S pogledom čez zgornji rob očal je motril Pavka, ki je povedal, da ima prav 75-letni Janez največje zasluge za stezo na Barju.

Že pri trinajstih ga je v modelarstvo zvabila želja po obdelavi lesa. »Takrat ni bilo mogoče ničesar kupiti. Sami smo se morali znajti, letala smo gradili z ničle in jim posvetili po dvesto ur prostega časa. Od oktobra do aprila smo jih izdelovali, potem smo pa leteli,« se je Štular spomnil svojih modelarskih začetkov. »Danes lahko vse kupiš, a to ni to. Če modela ne zgradiš, ne znaš tudi ničesar sam popraviti. Zdaj takoj kupijo novega. Sicer so za začetnike na voljo že po 300 evrov, a takšni, ki smo jih izdelali mi, lahko stanejo tudi do 40.000. Ja, včasih je bilo bolj zanimivo. Sprva smo modele po zraku vodili na Letališki v Ljubljani. Ko je bilo tamkajšnje letališče ukinjeno, smo iskali nove možnosti. Celo iz aviona smo prežali na primerne lokacije. Ker je bil lastnik zemljišča na Ljubljanskem barju moj daljni sorodnik, smo se hitro zmenili. V najemu ga imamo že 45 let.«

Modeli celo pod stropom

Tudi Darin Hvalec veliko prostega časa preživi na modelarskem letališču. Za aviončke ga je navdušil sosed, pokojni profesor Sajovic, zdaj pa je »zastrupljen« že 36 let, kot pravi. Doslej je imel že več kot 50 malih letal. »Gradnja modela je zame velik izziv, med letenjem pa se zelo sprostim. Ta hobi zahteva veliko znanja. Če napačno oceniš položaj in se odločiš za napačno komando, se lahko zgodi, da model domov odneseš v vrečki.«

Njegovi prijatelji so se ob tej izjavi vidno zabavali. »Imamo srečo, da pri teh 'nesrečah' ni žrtev, avion je v trskah, ampak vsi koščki so celi,« je med smehom pripomnil Marko Mencin, ki je menda odličen modelar, saj čisto sam konstruira modele, vse, od papirja do zadnje »šminke« na njih, in zraven še tekmuje v F3A-kategoriji akrobatskih letal. Tudi on je svoje mladostne sanje začel uresničevati šele ob sinovem zanimanju za te stvari. »Ko letalo vodiš po zraku, je tako, kot bi gledal balet. Ampak za to je treba trenirati, trenirati in trenirati. Če je želja dovolj velika, se najde tudi pot. To te zasvoji,« je pojasnil Mencin, Štular pa je dodal: »Nekoč me je neki kmet opazoval, ko sem vodil letalo po zraku, in zanimalo ga je, zakaj to počnem. Nekaj sem mečkal, češ da je to hobi, pa mi je rekel: 'Govorite, kar hočete, a čisto v redu tole ni.' Hotel je povedati, da je to že malo bolezensko, hahaha.«

Medtem se je Andrej Marinšek ukvarjal s svojim modelom vojaškega letala. S to dejavnostjo se je »okužil« šele pri 40. »Ja, jaz sem mlajši modelarček, nekateri so začeli že v plenicah. Veste, to zna biti včasih precej zahtevna dejavnost,« je pripomnil, »imeti moraš prostor in tako službo, da si časovno lahko privoščiš tak hobi.« Zdaj je srečen lastnik šestih modelov, ki jih je sam izdelal, a »to ni nič. Nekateri moji prijatelji jih imajo na desetine. Štular in profesor Cajhn, denimo. Zanje so že zgradili po dve garaži, kakšen nadstrešek pa še po zidovih in pod stropom jim visijo.«

Podobno je tudi na domu Petra Černiča, ki je začel modelariti že v ranem otroštvu. »Prvi moj modelček je bil preprost. Štirideset centimetrov velika lesena ploščica, na katero sem pritrdil kolesa. Letel je le naravnost in se ustavil, ko se je zaletel v steno. Potem se je stopnjevalo. Sem pa še danes najbolj srečen, če moj avionček prileti nazaj cel,« je hudomušno pristavil in dodal, da med modelarji ni nobene zavisti: »Z veseljem izmenjujemo izkušnje in sodelujemo. Ni tako kot med lovci, ribiči ali gobarji, denimo.«

To so spontano potrdili z gromkim aplavzom ob varnem pristanku akrobatskega letala. Prej so bili vsi malo na trnih in so med pogovorom kradoma pogledovali v zrak. Začelo se je namreč mračiti, s Krima pa je v hipu potegnil močan veter. Spremenil je letalske razmere, a druščina modelarskih seniorjev je namazana z vsemi žavbami in se dobro znajdejo tudi v krizi.