»Ko so otroci pri nas, so vsi, brez izjeme, naši!«

Rejništvo ni zgolj poklic. Čeprav omogoča zaposlitev, je več kot le to. Zanj ni šole, delo se ne konča po osmih urah, ni dopusta in tega, kar ti lahko dajo otroci v rejništvu, ne more odtehtati noben denar. Je poseben način življenja, ki ga zmorejo le ljudje dobrega srca. Da sta takšna Ivanka in Franci Klopčič iz Lukovice pri Domžalah, kraju z bogato rejniško tradicijo, ni nobenega dvoma.

V hiši Klopčičevih je bilo vselej veliko otrok. Že Francijeva babica je bila rejnica, v svoj dom pa je otroke v stiski, odprtih rok, sprejemala tudi njegova mama. Franci se teh časov dobro spominja. »Mislim, da je moja mama poskrbela za trideset otrok. Res je bil kakšen pri nas le teden dni, veliko pa jih je raslo z nami. Zadnjič smo se srečali bratranci in sestrične iz moje rodbine in povabljena je bila tudi ena od deklet, ki so bila pri nas v rejništvu. Celo generacijo je starejša od mene in zdaj je že vdova. S solzami v očeh je povedala, kako zelo je počaščena, ker smo jo vzeli za svojo. Si predstavljate? To je danes starejša gospa, ki ima že vnuke,« ganjen pove Franci.

Ivanka se je primožila h Klopčičevim že pri rosnih 17 letih. »Takrat so imeli v rejništvu dva otroka. Ker tašča ni več zmogla sama, sem takoj začela pomagati enemu fantku, predvsem pri šolskih stvareh. Tako sem se marsičesa naučila in otroke vzljubila,« pripomni Ivanka.

Kasneje je nekaj časa hodila v službo, a ko je rodila svoje tri otroke, ji to ni več uspelo, saj so takrat poleg vsega še malo kmetovali. »Pred 30 leti sem ostala doma. Ko je enkrat k tašči prišla socialna delavka s prošnjo za sprejem neke deklice, je rekla, da je že v letih, izčrpana, in ji svetovala, naj vpraša naju, ali bi to prevzela. Pogovorila sva se in deklico sprejela. Poskusno. Če ne bo šlo, tega pač ne bova počela, sva si rekla. Deklica je hodila v šolo z najino hčerjo in danes, ko je že sama mamica, pravi, da se le nama lahko zahvali, da je uspešno končala osnovno in srednjo šolo,« pripoveduje rejnica.

Mož jo dopolni, da imajo z dekletom še zdaj pristne stike. »Zanjo sva še vedno ati in mami,« poudari, Ivanka pa doda: »Ko ji je otrok zbolel, je poklicala mene in vprašala 'mami, kaj naj storim'. Ko se je preselila k fantu, sva bili vse dopoldne na telefonu, da sem jo vodila skozi postopke, ko je kuhala kosilo. Zelo sem bila vesela, da se je obrnila name.«

Kot lastni sin

Kmalu za tem dekletom sta Klopčičeva v svoj dom za pet let sprejela fanta, s katerim nista imela prav nobene težave. »Priden, odličnjak v šoli, športnik. Ko je začel hoditi v srednjo šolo, se je preselil k svoji teti, ker je imel od tam bliže. Še danes sva na zvezi prek družbenih omrežij in s ponosom spremljam njegove uspehe,« pripomni sogovornica.

Franci nadaljuje: »Še zdaj pri nas živi fant, ki sva ga dobila komaj sedemmesečnega. Kmalu bo dopolnil 17 let. Nima kam iti, niti za dan se še ni ločil od naju. Že majhen je bil nekaj posebnega. Še kot dojenčka sem ga povsod nosil s seboj, tudi če sem šel, na primer, samo zakurit v kurilnico. Zelo sva se navezala drug na drugega. Krasen fant je, ne pije, ne kadi, pridno dela in pravi, da ne bo šel od hiše, da je tukaj doma,« poudari Franci in odkrito doda, da čisto vsi pač niso takšni. »Otroci v rejništvo pridejo z različno 'prtljago', z različnimi navadami, izkušnjami, značaji. Ni vedno vse rožnato. Kakšnemu pri najboljši volji ne moreš pomagati. Treba pa je postaviti trdne meje, se odločno držati pravil in pri tem vztrajati. Nič drugače ni kot pri vzgoji lastnih otrok. No, ampak ta fant je, kot bi bil najin sin.«

Ivanka ponosno prinese pokazat umetelno pručko in dve leseni čaši, ki jih je mladenič izdelal. »Franci mu je opremil delavnico, kjer to lahko dela. Strašno veselje in smisel ima. Ni nama bilo težko dati denarja za mizarske stroje, čeprav niso bili poceni. Fantu to dolgujeva,« pripomni s solzami v očeh.

Pri njenem možu je to zbudilo spomin: »Ko smo gradili hišo, se je neverjetno vključeval v delo, čeprav je imel tedaj šele osem let. Spomnim se, da me je prišel nekega jutra zbudit, mi pripravil zajtrk in rekel 'ati, delati bo treba'. Sedel je na bager in kopal zemljo. Nihče ni mogel verjeti, da je osemletnik lahko tako zagnan.« Tudi Francijeve oči se od ganjenosti orosijo. »Pri nas nikoli ni bilo paketov pod božično smrečico, otroke smo vedno obdarili le za Miklavža. A ta fant je vse spremenil. Eno leto je skrivaj pripravil in zavil darila za vse nas. Pobrskal je po shrambi, kuhinji, kleti in vsak je dobil natanko to, kar ima rad.«

Polna hiša otrok

Včasih imata Klopčičeva v rejništvu po dva, tri otroke, v nekem obdobju pa sta jih imela pet. In seveda še tri svoje. »Bilo je prav luštno, a tudi pestro. Ves čas sva jih prevažala sem in tja. Enega k zobozdravniku, drugega na dejavnosti, tretjega kam drugam. Če ne bi imela dveh avtomobilov in natančnega urnika, se nama ne bi izšlo. No, bila sva mlada in sva vse zmogla,« poudari Ivanka in za primerjavo s prejšnjimi časi doda: »Tašča mi je povedala, da so včasih v rejništvo pošiljali v glavnem otroke samohranilk in pri njih ni bilo zaznati toliko težav. Zdaj prihajajo tudi iz družin, ki so zaznamovane z alkoholizmom, drogami, nasiljem, zanemarjanjem, tudi z zlorabami, preživeli so že del težkega otroštva in to se jim pozna. Starejši ko pridejo v rejništvo, več je treba postoriti za nazaj. Nekatere, denimo, naučiti celo osnovnih higienskih navad.«

Franciju misli prešine še ena, ne vedno najlepša, stran rejništva: »Če ljudje v tem kraju ne bi vedeli, za kaj gre, bi včasih mislili, da se pri nas dogaja kriminalka, ko pripeljejo kakšnega otroka. Zgodilo se je že, da so katerega po odvzemu pripeljali s policijo. Lačnega, skoraj golega in bosega. Vse mogoče sva že doživela. To so težke stvari.«

V takih primerih je treba otrokom nameniti še več ljubezni, objemov in razumevanja kot sicer. Klopčičeva pravita, da se na mnoge precej navežeta. »To je človeško. Če skrbiš za otroka 365 dni na leto, če te zanj skrbi, če se z njim veseliš ali ga tolažiš, ne more biti drugače. Sicer pa nobeno življenje ni brez težav in tudi v rejništvu so dobri in slabi dnevi. Ko so otroci pri nas, so vsi, brez izjeme, naši,« odločno poudari Franci.

Mami in ati

Ivanka se spomni dveh fantkov, za katera je skrbela osem let, ko pa sta imela deset in enajst let, sta šla v posvojitev. »Zelo sem bila vesela, da so jima našli dom, varnost, po drugi strani pa mi je bilo precej hudo, ko sta šla od hiše,« prizna. Franci nadaljuje: »Tolaži naju to, da imava z večino dobre stike še dolgo po tem, ko odidejo. Tudi ko odrastejo. Mnogi ponosno pripeljejo pokazat svoje otroke.«

Nič nenavadnega ni, da sta Ivanka in Franci za otroke v rejništvu mami in ati. »Ja, jaz sem mami, naša babica je mama, vsakdo pa ima, seveda, še mamico, ki ga je rodila. Tako vedno vemo, kdo je kdo,« pripomni Ivanka in pove, da z nekaterimi starši zelo dobro sodelujejo, so pa tudi taki, ki jih lastni otroci ne zanimajo preveč.

Klopčičeva skrbita tudi za to, da jim gre v šoli dobro. Oba hodita na roditeljske sestanke, se učita z otroki in pomagata pri nalogah. »To ni vedno preprosto. Pri matematiki, na primer, delijo čisto drugače, kakor smo se mi učili. Šla sem k učiteljici, ji povedala, da tega ne znam, da otroku ne morem pomagati, pa me je naučila. Sicer pa največ časa z njimi presedi Franci. Bolj potrpežljiv je, a hkrati odločnejši. Tudi ko gre za računalnike. Na voljo jih imajo več, tudi tablico, ampak ob igricah jim ne dovolimo preživeti več kot pol ure na dan. Če delajo kaj za šolo, so lahko na internetu vse popoldne, drugače pa Franci ne popusti,« moža pohvali Ivanka. »Pogosto pa se igramo družabne igre, spodbujava jih, naj gredo ven, v naravo, skupaj se sankamo, žogamo, skrivamo. Ko je zabava, se vsi zabavamo, ampak najprej je treba končati obveznosti za šolo.«

Tudi kadar Ivanka zboli, vse vajeti v roke vzame Franci. »Ne gre drugače. Čeprav je žena redno zaposlena rejnica, ji država v primeru bolezni ne prizna bolniške, nima niti dneva dopusta, regresa, nobenega kredita ne more vzeti,« pojasni, Ivanka pa pripomni: »Ja, nobenega prostega dne ni. Zgodilo se je že, da sem vseh osem otrok naložila v avto in šla obiskat svoje starše. Res je, da tudi z denarjem država ni prav radodarna, a rejniškega dela nikakor ni mogoče poplačati z evri. Več štejeta zadovoljstvo, da si nekomu pomagal, in hvaležnost teh otrok. Če bi vsaki rejnici uspelo rešiti vsaj enega otroka, bi že naredila veliko.«