Tiskane izdaje
Kako v kitajskem mestu, ki je v polnem zaletu gradbene mrzlice, v kateri se neselektivno ruši staro in brez večjega premisleka ter občutka za tradicijo in prijetno počutje prebivalcev zida novo, vzpostaviti ravnovesje med dvema poloma? Takšno nalogo, četudi le za droben delček večmilijonskega mesta, so dobili slovenski in kitajski študenti arhitekture.
Na pobudo kitajske fakultete za arhitekturo univerze v Hunanu so študenti tamkajšnje in ljubljanske fakultete za arhitekturo pripravili načrte za medgeneracijski informacijski center v mestu Changsha, prestolnici province Hunan s 3,6 milijona prebivalcev. Stavba centra bi vključevala knjižnico, medijski center in prostore za druženje različnih generacij, stala pa bi v severnem delu mesta, na presečišču starejšega dela s tradicionalnimi hišami z dvorišči, za katerega je predvideno porušenje, bloki iz 60. in 70. let, in novogradnjami brez javnih prostorov, številne so še prazne, saj so grajene »na zalogo«.
Skeptični do hitre urbanizacije
»Kitajska kultura prinaša hiter razvoj mest in s tem tudi veliko težav, kot je rušenje obstoječe, ne le materialne identitete, temveč tudi identitete življenja in družbenih odnosov, ki jih pogojujejo grajene strukture. Tudi bistvo naloge je bilo, kako urbano prenovo vidijo slovenski in kitajski študentje, in ta dva pogleda primerjati,« je povedal izredni profesor na ljubljanski fakulteti za arhitekturo Jurij Sadar, eden od treh profesorjev mentorjev.
Študenti so se projektu posvečali pol leta, aprila lani pa so odpotovali na Kitajsko, kjer so imeli skupne predstavitve s projekti študentov arhitekture iz Changshe. »Perspektive so bile seveda različne, nobeden od slovenske ekipe razen profesorja Sadarja še ni bil na Kitajskem. Je pa bilo zanimivo, da ne glede na nepoznavanje kulture v arhitekturi lahko najdeš podobne rešitve,« je povedala Anja Planišček, ki je letos iz asistentskih vrst prestopila v profesorske. »Tudi na kitajski univerzi so skeptični do zelo hitre urbanizacije. Iz projektov tamkajšnjih študentov arhitekture se je videlo, da se opirajo na tradicijo, v njej iščejo pozitivne vzorce, ki bi jih lahko prilagodili sodobnemu času.«
Skupno vsem projektom je bilo, da so študenti v medgeneracijskem centru videli oazo, v katero se ljudje umaknejo po mir in kontemplacijo. Ideja oaze pa je v zahodni in azijski kulturi različna. Azijci jo vidijo v parku ali templju, Evropejci pa, denimo, v knjižnici. »Naši študenti so poskušali razviti koncept, ki izhaja iz programa medgeneracijskega centra in prostora, ter iz prototipa razviti možen projekt, katerega zasnova bi z zaprtostjo oziroma odprtostjo nakazovala, da se v prostor umakneš in v njem najdeš svoj mir. V miru pa se spet začneš srečevati na drugačnih temeljih, ki niso zgolj komercialni, bežni,« je povedal Sadar.
Najzanimivejši del projekta se mu zdijo prav razlike v pristopih kitajskih in slovenskih študentov. Medtem ko so kitajski na parceli poskušali nazaj vzpostaviti staro stanje – podaljšati obstoječo ulico –, tako rekoč zaceliti rano, ki jo je povzročila hiperurbanizacija, so slovenski študentje razmišljali v smeri umestitve novega objekta. »Ta naj bi bil z obliko, programsko zasnovo in materialnostjo okvir, znotraj katerega bi se vzpostavile socialne interakcije, hkrati pa bi bil vmesnik med drobnim in velikim,« je temeljne konceptualne razlike slovenskih in kitajskih študentskih projektov strnil Jurij Sadar.
Izgubljena identiteta
Drugo zanimivo izhodišče, ki ga je osvetlil projekt, pa je bila ugotovitev, da se podobno kot v kitajskih mestih dogaja tudi pri nas. »Tudi mi iščemo izgubljeno identiteto in imamo nostalgijo po starih prostorih. A rešitev ni postaranje novih prostorov, kot včasih počno pri urejanju gostinskih lokalov. Molekularna razgradnja je očitno pristna in je del naše evropske kulture. Na Kitajskem in Japonskem pa vsakih 30 let stavbe ali cela mesta porušijo in zgradijo identična nova. Evolucija, tako značilna za evropsko miselnost, na Kitajskem ni toliko navzoča.«
Slovenski študenti niso imeli veliko informacij o lokaciji medgeneracijskega centra, zato so se opirali na tiste, ki so bile najbolj trdne. Ena takšnih poleg lege na presečišču starega in novega dela je bilo podnebje. Changsha leži v subtropskem pasu, za katerega je značilnih veliko padavin in vlage, zato so študenti po Sadarjevih besedah razmišljali, »kako zagotoviti odprtost prostorov, samo pojavnost projekta pa povezati v grajeno okolje«.
Matic Škarabot se je najbolj oprl prav na subtropsko podnebje in razmišljal, kako ustvariti zunanji javni prostor, ki je dodaten element objekta. Razvil je idejo urbanega gozda, dvignjene stavbe v različnih vertikalah, ki pokriva trg, z zeleno streho. »Stavba ima tri plasti: spodaj je javni prostor z igrali za otroke, igrišči in parkovnimi prostori, kjer se izmenjujejo hribčki in dolinice. Osrednji prostor, v katerem bi potekal program medgeneracijskega centra in knjižnice, je razdeljen v manjše volumne. Tretja plast pa so strehe posameznih volumnov. Na njih je tudi manjši prostor za vrtičke, ki omogoča umik od mestnega vrveža,« je povedal študent četrtega letnika ljubljanske fakultete za arhitekturo. Projekt je bil zanj velik izziv, saj se s tako velikimi objekti – predvidena velikost centra je 5300 kvadratnih metrov – še ni srečal.
Knjižnica na Kitajskem ali v Evropi
Janja Šušnjar, prav tako študentka četrtega letnika arhitekture, se je pri svoji idejni zasnovi medgeneracijskega centra osredotočila na program knjižnice oziroma mediateke, ki se jim bolj približujejo sodobne knjižnice. »Raziskovala sem, kaj pomeni knjižnica v zahodnem svetu in kaj na Kitajskem, nato sem v projekt poskušala vključiti dejstvo, da so Kitajci izumili papir in začeli zapisovati informacije, zdaj pa proizvajajo najboljše računalnike.« Projekt je poimenovala Platna oziroma Zasloni besed. »Sam objekt je nekoliko bolj introvertiran. Razdeljen je na prostor v našem klasičnem pomenu knjižnice, ki je jedro hiše, hkrati pa okoli njega v predavalnicah, učilnicah in skupnih prostorih za otroke poteka program medgeneracijskega centra. V kleti je muzej izdelovanja papirja, zasloni papirja pa se dvigajo v osrednji prostor knjižnice, s čimer nakazujejo prehod od izuma papirja do izuma knjige.«
Ob vprašanju, ali se ji je njen projekt zdel primeren za lokacijo, ko si jo je naposled ogledala na Kitajskem, je Janja Šušnjar priznala, da so bile njene predstave povsem drugačne od dejanskega stanja. »V resnici naše prazne parcele sploh ni bilo.« V celoti je bila pozidana, prav tako okolica. Ugotovitev: »Morda je bolje malo manj zidati in predvsem premisliti, kaj od obstoječega je treba ohraniti.«
Na vprašanje, ali bo kateri od načrtov za medgeneracijski center kdaj tudi v resnici izveden, Sadar in Planiščkova nista znala odgovoriti. Namen projekta je bil predvsem vzpostaviti dialog med slovenskimi in kitajskimi študenti ter izmenjati izkušnje, sta poudarila.
