Kovinske kreacije nosi le Francijeva Desiree − za zdaj

Neverjetno je, kako spreten je slovenski človek, kakšnih prostočasnih konjičkov se loteva in koliko idej se mu rojeva v glavi. Jeseničan Franci Bizjak, denimo, že štiri desetletja zbira kovinske steklenične zamaške in iz njih izdeluje zanimive predmete. Celo ženske obleke so med njimi pa zavese, prstani, ogrlice.

Francija sokrajani poznajo predvsem kot dolgoletnega člana Pihalnega orkestra Jesenice – Kranjska Gora in kot trenerja mladih strelcev, v zadnjem času pa si je 74-letni gospod, ki se pohvali, da je že 22 let upokojenec, slavo povečal še z rokodelskimi veščinami. Samo lani je imel v širšem krogu Gorenjske kar sedem razstav, na katerih so se obiskovalci čudili, kako lahko iz odpadnega materiala nastanejo takšni izdelki.

Kdaj in kako se je začelo? Franci Bizjak: »Pred dobrimi štirimi desetletji, ko sem bil vodnik v zdravstveni koloniji. Moja otroka sta bila astmatika, vsako leto sem ju spremljal na Obalo, potem pa so mi hitro podtaknili še osem drugih. Da so bili mirni, sem jim moral ponuditi kakšno zaposlitev. Močno so jih pikali komarji. Razmišljal sem, kako bi lahko rešil težavo. V glavo mi je šinilo, da bi iz kovinskih zamaškov lahko izdelal zavese.«

Rokodelska žilica

Rečeno, storjeno. Zamaški so kot odpadek ležali povsod, Franci jih je pobiral, pomagali so mu jih zbirati tudi po jeseniških lokalih, razvil je tehniko povezovanja z bakreno žico in leto za tem je otroke v koloniji že presenetil z novimi zavesami. »Kot zaščita pred komarji so se odlično obnesle, a stvar je potem nekako utonila v pozabo. Pred šestimi leti pa sem na morje peljal svoj strelski podmladek. Da ne bi otrok popikali komarji, sem spet naredil zavese iz zamaškov pa še s seboj sem vzel vse potrebno za izdelovanje, da jim ne bi bilo dolgčas. Ko smo imeli že skoraj celo dodatno zaveso skupaj, je prišla mimo neka gospa. Ko si je ogledala naš izdelek, je rekla 'oh, v tem bomo pa zvečer plesali'. Takrat mi je šinilo v glavo, da bi bilo po tem postopku res mogoče izdelati obleko. No, preden sem ljudem pokazal prvo, je šlo precej zamaškov v nič, a ko so jo videli, so rekli, da je to enkraten izdelek, ideja pa zelo izvirna. Doslej sem izdelal že šestnajst različnih,« se pohvali Franci, ki takšnega navdušenja med ljudmi ni pričakoval.

Resnici na ljubo je treba povedati, da je imel sogovornik že pred izdelavo oblek iz zamaškov nekaj rokodelske žilice. Letovanje ob morju ga je navdihovalo tudi za izdelavo ženskega nakita. Za osnovo zapestnic, prstanov in ogrlic je vzel lakirano bakreno žico, za okras pa so služili »pokrovčki morskih polžkov«, kot temu pravi Franci, ki jih je sam »nalovil« v morju: »Posebej enkratni in dragoceni so prstani s kamni, ki se imenujejo oko svete Lucije. Najdem jih tudi do pet metrov globoko v morju.«

Ni naključje, da je Bizjaku blizu bakrena žica, saj je po poklicu elektromehanik in je pogosto iz nje zvijal spirale. »To je mehka reč, lepo se oblikuje, sicer pa jo uporabljajo za elektromotorje,« pojasni. Navije jo na primerno velike valje, potem pa jo razreže in členke spoji v verižico. Iz njegovih električarskih časov je tudi orodje, ki ga potrebuje za obdelavo kovinskih zamaškov, le mehko kladivo je v svojo delavnico uvozil od mojstrov, ki izdelujejo žlebove. S svojim konjičkom se Franci kar dobro zaposli. Izdelava ene obleke mu vzame tudi do 60 ur. »Po dve uri na dan ponavadi delam. Več ne gre. Vsak zamašek potolčem, sploščim, vendar pazim, da ne poškodujem valovitega venčka ob robu, ki je za okras, potem pa s kleščami vanj uščipnem štiri luknjice. Lepo, enakomerno, na vsaki strani eno. Potem jih preprosto povežem z žičnimi obročki.«

Zamašek na zamašek, in nastane obleka. »Večina je takih, da bi jih lahko nosile trebušne plesalke. Zgoraj nedrček, spodaj pa ovito krilo. Dolžino lahko prilagajam,« pripomni Franci in doda, da mu »žal še nobene kreacije ni uspelo spraviti na živ model, a ne bom obupal, saj je v tem življenju prav vse mogoče. Nekatere so se sicer navduševale, a dlje od tega nismo prišli. Zato sem si omislil tole lutko,« jo objame čez rame. »Nekako sem moral videti, kako je obleka videti na oblinah. Po trgovinah sem spraševal, kje bi se dalo dobiti takšno lutko, pa so me 'navižali' na Ptuj. Tam jih prodajajo. Poklical sem, povedali so, da stane 150 evrov, in mi jo pripeljali na dom. Nekaj časa sem jo kar gledal, lutke s tako lepim obrazom še nisem videl. Prav paše na obleke, ne obleke nanjo. Pa še nekaj je, ta nikoli ne godrnja, tako kot moja žena,« doda Franci, ki je nepopravljiv šaljivec: »Krstil sem jo za Desiree, tako kot je bilo ime Napoleonovi ljubici.«

Zdaj ves čas razmišlja o novih oblikovalskih možnostih in domov nosi polne vreče zamaškov. Doslej jih je zbral na desettisoče. »Nekateri so še iz obdobja, ko smo bili še v Jugoslaviji,« poudari in pokaže kreacijo iz Unionovih pivskih zamaškov. Vedno uporabi le po eno vrsto. Zato obleke lahko poimenuje denimo, Coca-cola, zeleno Laško, Cockta in podobno. »Vnukinja je slike ene od oblek poslala v Laško, pa so nam dostavili zaboj piva. Drugih proizvajalcev pijač še nismo obveščali, kako uporabljam njihove zamaške. Bi pa lahko te kreacije lepo uporabili tudi za svojo promocijo, ob kakšnih obletnicah, denimo,« predlaga Franci.

Muzika in sprostitev

En delavniški kotiček si je opremil kar v domači dnevni sobi, drugega ima v počitniški hišici na Španovem vrhu. Veliko zamisli mu šine v glavo tudi med hribolazenjem, ki je tudi pomemben del njegovega življenja. Prav tako kot glasba. Kot smo že omenili, je še vedno aktiven pri lokalnem pihalnem orkestru, kar 40 let je z manjšo zasedbo igral po hotelih, malokdo pa ve, da gre tudi njemu del zasluge za ustanovitev Alpskega kvinteta, ki je še danes pomemben člen na slovenski narodno-zabavni sceni. A, na žalost, se je njegova kariera v tem ansamblu kaj hitro končala.

»Za to je kriva moja žena,« pripomni. »Veste, moj stric je bil dolgoletni dirigent pri godbi. Tudi to je bilo najbrž krivo, da sem se šel v glasbeno šolo učit bobne. Nižjo sem uspešno končal, saj takrat brez tega nikogar niso spustili k 'pleh muziki'. Stric je sicer hotel, da bi igral prečno flavto, a kaj, ko sem imel krive zobe. Pri bobnanju to ni bilo pomembno. Ko sem imel 15 let, sem že igral na pogrebih. Takrat sem živel v Koroški Beli. Tri kilometre daleč sem peš hodil na vaje. No, potem pa sva se enkrat v gostilni dobila z Ivanom Prešernom in se dogovorila, kdo bo koga pripeljal zraven, da bi ustanovila kvintet. Na koncu nas je v njem igralo šest. Prvi nastop smo imeli v begunjski umobolnici. Tam nas je opazil neki zdravnik in nam kasneje uredil 'špil' na Koroškem. V Rožu. Začeli smo prav tam kot Avseniki. Ko je bilo plesa konec, nam je lastnik hotela rekel 'fantje, dobili ste vizum za Švico'. Joj, kako smo bili veseli. Dva tedna smo neprestano vadili, kar se je moji sedanji ženi zdelo zelo sumljivo. Ko sem ji povedal, da gremo na gostovanje v tujino, me je najprej zvlekla na občino, da sva se poročila. Drugi so potem šli v Švico, jaz pa sem ostal doma, hahaha, in mojega sodelovanja z ansamblom je bilo konec.«

Ko sem izvedela za bobnarsko znanje, se mi ni več zdelo čudno, da je Franci Bizjak tako spreten s kladivom, ko se loti zamaškov. »Tudi to je neke vrste muzika, ki me zelo sprošča. Čisto sem padel notri in ne znam ven. No, saj me vsaj nič ne stane.«