Leonova šola 
v kitajskem mestu večne pomladi

Slovenska zgodba v Kunmingu: 
Leon Štebe je kitajsko mesto izbral 
za izpopolnjevanje v jeziku, 
naposled je tam odprl šolo

Objavljeno
18. december 2017 08.12
Posodobljeno
18. december 2017 09.00
Matic Urbanija
Matic Urbanija
V medijih pogosto naletimo na zgodbe Slovencev, ki jim je uspelo v svetu. Nekatere od teh se dogajajo tudi na Kitajskem, zlasti v bolj znanih mestih, kot sta Šanghaj in Peking. Tokratna pa se dogaja v mestu Kunming v pokrajini Yunnan. Protagonist je Leon Štebe, ki je v tem mestu skupaj z ženo Kitajko odprl jezikovno šolo Landsy Language Training Center.

Leonova pot na Kitajsko se je začela že v srednji šoli, ko se je odločal za študij na fakulteti. Tuji jeziki so ga že od nekdaj zanimali, prav tako pa ga je privlačilo novo in neznano. Zato ni presenetljivo, da se je odločil za študij sinologije na oddelku za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Leta 2006, ko je bil star 26 let, se je odločil, da si vzame prosto leto ter si na Kitajskem utrdi poznavanje kitajskega jezika in kulture. Po nasvetu starejših sinologov se je odločil za desetmesečno bivanje v mestu Kunming, ki leži na jugozahodu Kitajske v provinci Yunnan in se ga je oprijelo ime »mesto večne pomladi«, saj se temperature skozi vse leto gibljejo med 15 in 25 stopinj Celzija. »V tednih pred odhodom iz Slovenije ter med bivanjem v Kunmingu sem se vzdržal kakršnihkoli pričakovanj in pustil, da me Kitajska preseneti. Pozitivno in negativno,« pove Leon.

Sprva kulturni šok

Na Kitajsko se je odpravil s še dvema študijskima kolegicama. Ker so bili prvič v tej državi, jih je kulturni šok zadel že v Hongkongu, kjer so bili nekoliko zmedeni zaradi množice ljudi, navidezno kaotičnega prometa, ozkih uličic ter drugačne hrane. Šokantne izkušnje so se nadaljevale na naslednjih postajah na poti: od spanja na klopcah pred železniško postajo do neudobne 25 ur dolge vožnje na trdih sedežih do Kunminga. A vse skupaj so, pravi Leon, vzeli z dobro voljo in kot novo izkušnjo.

Takoj ob prihodu v Kunming je začutil, da mu je mesto všeč: »Ko sem stopil na kunminška tla, se je v trenutku vse razjasnilo. Dobesedno vse. Neverjetno sonce, svež zrak, lepe in široke ulice s pridihom zelenja, mirni obrazi ljudi, ki niso nikamor hiteli. Vonj iz uličnih restavracij, ki je bil mamljivo vabljiv. Živahno, a hkrati mirno. Drugačno, a kljub vsemu nekako domače. Ljubezen na prvi pogled. Začutil sem, da se je v mojem življenju začelo novo poglavje.«

Na ugodni lokaciji v mestu je najel stanovanje in se v zasebni jezikovni šoli vpisal na pouk kitajščine. Namera, da študira jezik štiri mesece v jesenskem in štiri mesece v pomladnem semestru, je bila težko uresničljiva, saj je hotel čimbolj izkusiti vsakdanje življenje v tem delu Kitajske, vzpostaviti nova prijateljstva z ljudmi z vsega sveta ter izkusiti nočno življenje. Čeprav je študij trpel, pa je, kot pravi Leon, hkrati bolje razumel način mišljenja in navade tamkajšnjih ljudi ter poglobil svoje razumevanje kitajske kulture.

Ljubezen in šola

Kljub poprejšnjemu učenju kitajščine v Sloveniji je imel na začetku pri sporazumevanju z domačini težave. Razlog za to sta bila težko razumljiv lokalni dialekt in hitrost govora, hkrati pa še ni bil vešč sporazumevanja v kitajskem jeziku. »Kljub začetnim težavam je šlo čedalje bolje in čez kakšne tri mesece smo bili že kralji naročevanja v restavracijah ter nakupovanja po tržnicah,« se spominja Leon. »Nekako takrat mi je tudi uspelo, da so me v frizerskem salonu prvič ostrigli po mojih napotkih.«

Preživljal se je z različnimi deli, tipičnimi za tuje študente na Kitajskem. Nastopal je v lokalnih filmskih produkcijah, privabljal tuje in domače goste v diskoteke ter poučeval angleščino v jezikovnih šolah. Prav slednje je zaznamovalo Leonovo nadaljnjo življenjsko pot. »Odločitev za življenje v Kunmingu je padla leta 2007, nekaj mesecev pred koncem študija ter (začasno) vrnitvijo v Slovenijo,« pove. »Glavna razloga sta bila dva. Prvi razlog je bila punca, ki sem jo spoznal med študijem in s katero sva se neverjetno ujela ter slabo leto pozneje tudi poročila. Drugi razlog pa je bil načrt, da se začnem ukvarjati s poslom in odprem jezikovno šolo.«
Leon pove, da je bila ustanovitev šole v tistem času sorazmerno lahka, saj so bila sredstva za takšen projekt v primerjavi s Slovenijo dokaj nizka. Poleg tega je bil interes za študij jezikov, predvsem angleščine, zelo velik. Ta trend se še nadaljuje.

Od dveh učencev do 110

Prva tri leta - preden je nabral dovolj sredstev za začetek obratovanja šole in preden se je posel ustalil ter postal donosen - je poučeval po drugih jezikovnih šolah, prav tako pa se je udeleževal različnih metodoloških in pedagoških izobraževanj. Konkurenca je zelo velika in uspeti v tem poslu ni lahko. Ko je leta 2009 začel, je imel le dva učenca. Sledilo je nekaj vzponov in padcev, ki so bili v manjši meri posledica neizkušenosti, v večji pa poslovne strategije.

»Večina novih jezikovnih šol porabi ogromno denarja za bleščečo reklamo in najmodernejšo, skoraj že futuristično opremo v svojih prostorih,« pove Leon. Pogosto je to tudi edino, kar takšne šole ponujajo, saj je njihov pedagoški pristop pomanjkljiv in se učenci ne naučijo kaj dosti jezika. Leon pa bi rad svojim učencem zagotovil kakovostno izobraževanje, saj mu ni cilj le zaslužek, ampak tudi dobro znanje angleščine pri strankah in navsezadnje lastno zadovoljstvo, da je dobro opravil delo. S takšnim pristopom si je počasi gradil bazo zvestih strank, ki so šolo priporočale drugim. Do leta 2012 se je tako število učencev povečalo na dobrih 40, kar je bilo dovolj, da je lahko pustil delo drugje in se posvetil izključno lastni šoli. Leta 2014 se je šola preselila v večje, primernejše prostore, ob istem času pa je s sodelavci odprl tudi manjši angleški vrtec. Trenutno ima zaposlenih sedem ljudi, v njegovi šoli pa se uči angleščino okoli 110 ljudi.

Poleg posla si je Leon v Kunmingu tudi ustvaril družinsko življenje. Z ženo imata otroka, ki je star šest let in bo šel kmalu v šolo. Leon priznava, da mu je soproga pomagala premagati marsikatero oviro, ga podpirala ter pripomogla k boljšemu razumevanju in sprejemanju kitajskega načina življenja. Tudi njeni nasveti v zvezi s poslom so bili in so še vedno neprecenljivi. »Priznam, da bi bila brez nje prilagoditev na novo življenje mnogo težja.«

Branje med vrsticami

Pri razlikah med načinom življenja na Kitajskem in v Sloveniji izpostavi predvsem pristop k poslu oziroma širše, k delu. Veliko njegovih kitajskih prijateljev dela vse dni v tednu, tudi med vikendi, saj je finančna varnost zelo pomembna. Po telefonu so na voljo vse do trenutka, ko ležejo k počitku. Takšen način življenja je vplival nanj, saj je v začetku, ko se je njegova šola šele uveljavljala, delal vse dni v tednu, od jutra pa do poznega večera. Tudi način razmišljanja pri ukvarjanju s poslom je drugačno, ugotavlja. Proces navezovanja stikov s poslovnimi partnerji se odvija bolj počasi. Sposoben moraš biti brati med vrsticami, saj ljudje redko povejo svoje zadržke odprto ter se izogibajo konfliktnim situacijam. Glavni način navezovanja stikov s poslovnimi partnerji je prek prijateljev, znancev in dolgoletnih sodelavcev. Zaupanje se vzpostavlja izjemoma počasi. Včasih, pravi Leon, mine tudi celo leto, preden ti nekdo lahko dovolj zaupa, da bo sodeloval s tabo. Toda ko je medsebojno zaupanje vzpostavljeno, je dolgotrajno in praktično nezlomljivo.

Slovenijo skupaj z družino obišče skoraj vsako leto. Na domovino ima lepe spomine, a se je na življenje v Kunmingu že dodobra navadil, zato bi mu bilo kar malo težko vrniti se. Prizna, da bi mu bilo morda malo dolgčas, poleg tega pa je platforma za posel pri nas veliko manj prijazna do podjetnikov kakor na Kitajskem.

A kdo ve, morda se nekega dne le odloči za vrnitev. Njegovi ženi in sinu je Slovenija všeč, poleg tega bo njegov potomec kmalu zakorakal v šolo. Leonu se zdi naš šolski sistem veliko boljši od kitajskega, saj bolj spodbuja ustvarjalnost in samostojno razmišljanje, zato bi raje videl, da hodi sin v slovensko šolo. Z jezikom ne bo imel težav, saj zna poleg kitajščine in angleščine tudi slovenščino; Leon z njim komunicira v svojem maternem jeziku. Leonova poslovna in življenjska pot v Kunmingu je gotovo zgodba o uspehu. Morda ne ravno v kitajskem merilu, vsekakor pa v slovenskem.