Tiskane izdaje
Na izboru za mis sveta, ki bo decembra v Washingtonu, bo Slovenijo zastopala Maja Taradi. Le še mesec dni jo loči od potovanja v ZDA, zato ima polne roke dela s pripravami. Kljub temu si je vzela čas za nas. Lahko smo ji kar trojno čestitali. Za krono najlepše, za diplomo, ki jo je na zdravstveni fakulteti uspešno zagovarjala pred natanko tednom dni, in še za rojstni dan, ki ga je slavila včeraj. Če to ni dovolj razlogov za pogovor ...
Foto: Tomi Lombar
Maja je že 26. mis Slovenije. Najlepšo v naši deželi izbiramo vse od leta 1990, ko je še vsa Slovenija spremljala izbore, vsaj njihove televizijske prenose, in navijala za svoje favoritinje. Medtem se je dogajalo marsikaj, leta 2008, denimo, izbora sploh ni bilo, nekdaj prestižni naziv pa je v javnosti povsem zvodenel. Še huje, na misice se je prilepil nič kaj laskav prizvok lepih lutk, ki se, vse po vrsti, »borijo za mir na svetu«. Ta stavek so iz leta v leto ponavljale kot lajna, pogovor z njimi pa ni mogel seči prav globoko. Na sumljive izbore po vaških diskotekah so se takrat res prijavljala le dekleta, ki niso prav dosti razmišljala, in zato je naslov mis Slovenije prišel na slab glas.
Nova lastnica licence in organizatorka Jelka Verk se zelo trudi rehabilitirati tekmovanje. Ljubljančanka Maja Taradi je prav gotovo bistra voda na njen mlin. Dekle je ravno prav prizemljeno, preprosto, komunikativno, iskrivo, ravno prav mlado, da so ji takšne izkušnje v izziv, po drugi strani pa že toliko zrelo in samozavestno, da natančno ve, kako najbolje unovčiti lepotni naslov.
Foto: Dejan Javornik
O njeni lepoti ni dvoma. Maja je tudi z njo, s prefinjenim ženskim šarmom in karizmo, očarala žirijo. Pa vendar: nikoli ni bila punca, ki bi bila obsedena z videzom, ki bi se nečimrno ogledovala v zrcalu, pazila na vsak grižljaj in štela kalorije. Prostega časa ni nikoli preživljala v fitnesih ali solarijih. »Ni mi bilo treba, očitno imam dobre gene. Res pa je tudi, da sem že od otroštva ves čas plesno aktivna. Hodila sem k baletu in trenirala jazzbalet. Tudi klavir sem igrala. Poleg šole sem imela ves čas še neke obveznosti,« pripoveduje Maja. »Ko sem bila majhna, se je babica, ki me je imela v varstvu, zelo trudila, da bi me poredila, a ji ni uspelo,« doda malo za šalo, malo pa tudi zares.Kljub temu da je Maja rada gledala izbore za mis in z velikimi očmi občudovala dekleta na odru, ko je bila še deklica, si nikoli ni predstavljala, da bi kdaj tudi njej nadeli krono najlepše. »Nikoli nisem razmišljala o tem. Meni so se misice takrat zdele tako stare, ja, res, prav starejše ženske,« pove. Kasneje je bilo zame bolj pomembno, kaj človek nosi v sebi, pa to ni le fraza, kot to, kakšen je navzven. Vprašajte moje prijatelje in povedali vam bodo, da na kavo vedno pridem v trenirki in brez ličil. No, zdaj, ko sem mis, je drugače. Bolj moram paziti na podobo v javnosti, drugače pa sem čisto preprosta punca. Rada se smejim, pomagam drugim, se družim s prijatelji, rada se sprehajam s svojim s psom, beaglom Čarlijem ... Ne rečem, da ni dobro, če si lepo videti, na žalost ti danes prav to odpre kakšna vrata, a potem mora človek pokazati kaj več. Kaj ima v srcu in glavi,« poudari.
Foto: Grega Eržen
Še malo se zadrživa pri otroštvu. »Sem edinka, kar pa ne pomeni, da so me starši razvajali. Lepe spomine imam na tiste dni. Ko sem imela štiri, pet let, se mi zdi, da bi se z veseljem oblačila v princesko, si nadela krono in zlate čeveljčke, a mi starši niso dovolili. Takrat so mi pravljice burkale domišljijo, delala je sto na uro,« razmišlja Maja. »No, zdaj sem pa le dobila svojo krono, hahaha,« se pošali.Morda je krivo naključje, da je zavila na lepotno pot. »Z organizatorko slovenskega izbora za mis sva se srečali na neki dobrodelni prireditvi, kjer sem pomagala. Tja je pripeljala lanske misice. Kasneje me je povabila na pogovor in mi pojasnila, kako to poteka. Rekla sem si: 'Zakaj pa ne? Vse je treba poskusiti. Mogoče se mi pa ponuja kakšna nova priložnost.' Vedela sem, da bom spoznala nove ljudi, potovala in dobila tudi kanček prepoznavnosti, ki bi mi lahko koristila pri mojem delu in v življenju,« predstavi svoje argumente, ki jo zdaj peljejo v Washington. »Ljudem sem želela pokazati, da mis ni nujno le 'butasta punca, ki lepo izgleda'.«
Zmage si je seveda želela, ni pa je pričakovala, saj je bila, po njenih besedah »konkurenca kar močna«. Zdaj, ko z distanco gleda na svojo odločitev, pravi: »Super je. Ni mi žal. Nekateri so mi očitali, da ob razglasitvi nisem potočila nobene solze. Malo sem pa že med potekom tekmovanja lahko sklepala, kako se bodo stvari razpletle. Saj nisem neumna. Pri vseh nalogah, v različnih sklopih, ki v javnosti sploh niso bili prikazani, sem se maksimalno potrudila, dala vse od sebe in to je gotovo pretehtalo v moj prid.«
Dobrodelnost nič ne stane
Novi mis Slovenije veliko pomenijo tudi dobra dela. Ne le zdaj, že prej je rada pomagala v dobrodelnih organizacijah. »Tako sem bila vzgojena. V naši družini je veljalo, da je treba ljudem v stiski pomagati po najboljših močeh, kar smo tudi počeli. Moj oče je član rotary kluba. Pri njih sem pomagala zbirati sredstva za Pediatrično kliniko, malim bolnikom smo kupili tablične računalnike in interaktivne igrače. Dobrodelne aktivnosti v okviru izbora zato zame niso bile nič novega. Za Zvezo prijateljev mladine smo zbirale šolske potrebščine, s pomočjo Optike Krstić smo za otroke izbrale nova, modna očala, peljale smo jih v Atlantis, s Tosamo pa se dogovarjamo, da bomo sestavili pakete izdelkov za dojenčke in jih razdelili mladim mamicam v socialni stiski. Ko se bom vrnila iz Amerike, pa bi se rada povezala še s kakšnim proizvajalcem zobnih ščetk. Želim si, da bi z njimi opremili osnovnošolce, jaz pa bi šla po šolah predavat in učencem pokazat, kako je treba skrbeti za ustno higieno, saj to sodi k moji stroki,« poudari mis Slovenije in pristavi: »Dobrodelnost nič ne stane, pušča pa lepe spomine.«
Tudi tekmovanje na svetovnem izboru za mis bo sestavljeno iz več sklopov. »Športno tekmovanje, osebna predstavitev, priprava dobrodelnega projekta, narodnega plesa za šov talentov in še kaj,« našteva Maja. »Nič hudega,« pripomni, »saj sem vajena delati. Le dan pred domačim izborom sem opravila zadnji izpit na zdravstveni fakulteti, teden kasneje sem oddala diplomo. Čas do zagovora se je malo vlekel, a mentor je bil nad mojim delom zelo navdušen. Predlagal je, da bi ga predelali v članek in objavili v Zobozdravstvenem vestniku. To je zame velik kompliment, čaka pa me še diploma iz ustne higiene, ki bo morala zdaj malo počakati. Če mi je uspelo vse to, bom zmogla tudi priprave. Saj sem se, ne nazadnje, sama odločila za ta izziv in vedela, kaj me čaka.«
Ni pa vedela, da se bodo po osvojitvi naslova najlepše nanjo »lepili« ljudje, ki ji prej niso bili prav naklonjeni. »Ja, prav zanimivo je. Zdaj bi z menoj radi pili kavo in se šli projekte, prej, ko sem jih prosila za kakšno pomoč, jih ni bilo nikjer. Hvala bogu, da se v takšnih primerih pokaže, kdo je kdo. Jaz ne potrebujem sto prijateljic in prijateljev. Imam jih malo, a njim sem zvesta že leta. Ves čas izbora so me podpirali in so zdaj ponosni name, čeprav so me nekateri ob odločitvi spraševali, ali sem nora.«
Oče ji ne popušča
Že zdaj je Maja nepogrešljiva delovna sila v zobotehničnem podjetju Dentallab, ki ga ima njen oče v solastništvu s kolegom. Marijan Taradi hčeri prav nič ne popušča. Čeprav je mis, mora hoditi v službo, pod enakimi pogoji kot drugi zaposleni: »No, za kakšno urico mi že pogleda skozi prste, če imam obveznosti, povezane s tekmovanjem,« ga pohvali Maja, oče pa: »Do glavnega izbora sploh nisem vedel, da Maja sodeluje. Šele takrat je naju z ženo povabila, naj si prideva pogledat neki njen nastop. Če bi mi na začetku povedala, kaj se gre, bi ji gotovo odsvetoval, a zdaj sem ponosen nanjo. Ne le zaradi naziva, čeprav vsakemu očetu godi, če imajo njegovo hčer za lepo, zame je bolj pomembno, da ji je uspelo zbrati pogum za te stvari in je še uspešno diplomirala. Veste, kar nekaj let traja, da se človek v našem poklicu izmojstri. Maja se zelo trudi, se uči, lepo napreduje. Zaradi naslova nima nobenih privilegijev. Če hoče dobiti kakšno nagrado, se mora zanjo pač potruditi. Z ženo sva jo tako vzgajala že od malega, čeprav ji sicer ni nič manjkalo. Vedela je, da mora svoje obveznosti brezpogojno izpolnjevati. Maja je zrela, zanesljiva in z ženo ji popolnoma zaupava, da ne bo podlegla zunanjemu blišču. Ko je bila še gimnazijka, se je odločila kot manekenka poskusiti na modnih pistah. Za žepnino in izkušnje. Predstavnik agencije je predlagal, da bi šla naprej, v Pariz, pa sva bila z ženo odločno proti. Maja je to brez težav sprejela. Zdaj jo pošiljava na tekmovanje čez lužo s preprosto popotnico: Naj se ima fino.«
Foto: Tomi Lombar
Za to bo uradno najlepša Slovenka prav gotovo poskrbela, pa vendar: »zavedam se, da grem na tekmovanje, ne le uživat in sklepat novih prijateljstev«, pripomni. »Upam pa, da me bodo namestili v sobo s kakšnim dekletom iz južnih krajev, da bom kasneje lahko hodila k njej na počitnice, hahaha. Sicer pa na svetovnem izboru ne morem pričakovati večjih uspehov. Tega bi si želela, a moramo biti realni. Druge države svoja dekleta dobro opremijo, jih agresivno promovirajo, lobirajo zanje ... Ogledala sem si dokumentarec o venezuelskih misicah. Tam deklice že od malega vzgajajo in urijo za takšna tekmovanja, če je treba, opravijo tudi kakšno plastično operacijo. Pa Venezuela ni osamljen primer. Ko vidim ali preberem kaj takega, si res rečem: No, jaz se grem pa tja zabavat.«
