Tiskane izdaje
V iskanju lepega, ki se dobro znajde v vsakem času, nam ni nujno treba daleč. Morda ga moramo le prepoznati, ga izvleči iz kota omar ali z založenega podstrešja, z roko potegniti čez zaprašeni predmet in ga z malo domišljije zagledati v novi podobi.
Kakovost je namreč brezčasna, je prepričana Monika Cvirn, arhitektka, ki je že od nekdaj občutila največje vznemirjenje, če je dobila v delo staro, »sklumpano« hišo, nad katero so vsi že zdavnaj dvignili roke. Ko je kriza pred nekaj leti usekala tudi po njenem poslu, ni občepela v duhomornem brezdelju, saj jo je kmalu zgrabila nova strast. Arhitekturni načrti v njenem ateljeju v ljubljanskih Dravljah so se občasno umaknili zavrženim kosom starega pohištva, ki jih je pobrala na kakšnem kosovnem odpadu, lončkom za rože, okrušenim okvirjem za slike, masivnim obešalnikom, tudi plutovinastim zamaškom ... Monika jih je obnovila, predelala, spremenila, naredila spet uporabne, morda celo za drug namen, kot so ga imeli nekoč.
Pouk pri trgovcih
Znanje iz arhitekture ji pri njenem velikem hobiju ni kaj dosti koristilo. Na začetku je eksperimentirala, o postopkih svojega ustvarjalnega početja se je pustila poučiti kar trgovcem, pri katerih je nabavljala material. Davek, ki so ga terjali prvi poskusi, je bilo nekaj neuspelih primerkov, ki so končali v smeteh. Danes ji »od idej brni v glavi«, ko razmišlja, kako se je vse začelo, pa se spomni, da s tehniko découpage.
Mama ji je večkrat prinesla v dar piškote v starih rabljenih škatlah, okrašenih z motivi s papirnatih prtičkov. Moniki so bile všeč, enako je poskusila še sama, a se ni dovolj zagrela, da bi se s tem začela resneje ukvarjati. Ko je čez čas na tečaju angleščine spoznala neko gospo iz Rusije, sta ugotovili, da découpage (iz francoskega »découper«, kar pomeni rezati, manjšati), ki označuje umetnost lepljenja in lakiranja papirja na leseni podlagi in je kot poceni in hiter način posnemanja stilizirane umetnosti slikanja in lakiranja nastal na Kitajskem, oni izvajajo drugače.
V čipko obut stol
Monika je pri novi znanki, prav tako navdušeni vdihovalki življenja vsemu staremu, med pripomočki za ustvarjanje zagledala čipko – čudovit dodatek, s katerim bi lahko polepšala najprej leseno škatlico, v katero je takrat stisnila nekaj bankovcev za poročno darilo prijateljema, potem pa ...
»Potem so se mi začele ideje samo še miksati po glavi. Najprej sem se lotila dveh stolov, ki sta bila med skoraj pozabljeno zbirko neuporab(lje)nega pohištva na podstrešju še vedno kot nova. Zmajani ne pridejo v poštev za kaj takega,« pove Monika. Stola je najprej obrusila, odstranila z njiju staro barvo in ju posušila, potem pa ju spet zmočila z vodo, da je laže še enkrat obrusila izstopajoče lesene delce. Nato pridejo na vrsto barvanje, lepljenje vzorcev in patiniranje. Monikin stol ima sprednjo nogo ovito v čipko, sedišče je belo oblazinjeno in žametno na otip, naslonjalo je obrusila ročno, da se je v njem ohranila vsaka zarezica, ki priča o nekih drugih časih. »Tak stol lahko postavite v predsobo, zraven pa morda samo še obešalnik, in bo učinek dosežen,« navrže nasvet. Chic2Vintage je poimenovala svojo dejavnost, s katero kakovostnim stvarem, ki že kljubujejo več desetletjem, vrača lepoto.
Vrednost teh so prepoznali tudi na Obrtni zbornici Slovenije in Moniki Cvirn zanje podelili certifikat za ohranjanje slovenske kulturne dediščine SlovenijaArt. Med kupom zvežčičev z rjavimi lesenimi platnicami, ki so lahko tudi elegantno darilo, v katere so vrezani vzorci, ne bomo našli dveh enakih. Domiselna oblikovalka se je pri obliki šablon, ki jih odtiskuje v svoje izdelke, zgledovala in navdihovala pri zbiralcu ljudske ornamentike Albertu Siču (1865–1949). »Na malo moderen način poskušam ohranjati te stare vzorce, stiliziram jih, nekoliko poenostavim, a tako, da so še prepoznavni,« pripoveduje Monika, ko lista po zborniku nekdanjih slovenskih vzorcev pokojnega ljubljanskega šolnika in etnografa.
Kot tridimenzionalne aplikacije jih je mogoče prepoznati na robovih dveh okroglih ogledal v visoki vitrini ateljeja, na vsestransko uporabnih dozah s pokrovčkom, ki so bile svojčas veliko manj privlačna rdeče-siva embalaža za priljubljeno znamko kave, reliefni ornamenti krasijo med drugim patinirane lesene škatle na veliki delovni mizi pa blok listov belega papirja, okvirje za slike in stare lončke za rože, ki so z njimi ali pa z obrobo iz čipk dobili novo podobo. V čipko je Monika obula tudi nogo visokega svečnika in »starega reveža, takega črnega, iz kovine« prelevila v lepotca, ki bi ga bil vesel vsak ambient.
Izziv: moški vzorci
»Morda so čipke in ti okrogli vzorci res bolj pisani na žensko dušo. Za moške bi se morala domisliti česa drugega,« Monika razkrije še en izziv, ki v njej budi ustvarjalni nemir. »Če pogledate skednje, toplarje ... Te so izdelovali moški in tudi vrezovali srčke vanje. Vidi se, da je zadaj moška roka. Oni so obdelovali les, krasili balkonske ograje, ženske pa so delale bolj s tekstilom.«
Kaj natanko bo uporabila kot »moški vzorec«, še ne ve. Ideje jo tako ali tako ves čas prehitevajo, tudi njeni vzorniki so umetniki, ki so razmišljali čisto po svoje. »Gaudí je moj večni navdih, čeprav ga ne bom nikoli posnemala. A upal si je biti drugačen, začeti nekaj čisto novega. Kot s kubizmom Picasso. Umetnost mora izraziti to, kar si, četudi se kdo ob tem zgraža,« razmišlja Monika.
V estetiki smo Slovenci po njenem slabo izobraženi, ne znamo prepoznati, kaj je res lepo, vredno. Prijateljica ji je pripovedovala o izkušnji, ki jo je doživela, ko je v centru Ljubljane prodajala svoje lepljenke. Deklica, ki je prišla z mamo mimo, se je navdušila nad njimi in si zaželela, da bi ji mama eno kupila, a ji je ta odvrnila, da si kaj takega lahko sama naredi doma. »Kako drugače od tega, kar sem še kot študentka videla na razstavi Thonetovih stolov v Benetkah, kjer je neka osemletna Italijanka ob pogledu na stol obstala in vzkliknila: Kako lepo!« se spominja. »To nam manjka, morda tudi starši premalo znamo prenašati čut za pristno umetnost na otroke.«
Čas je tisti pravični sodnik, ki pokaže na razliko med kičem, ki ga tudi pozna vsako obdobje, in kakovostjo, ki se ohrani. Kaj bo vintage čez petdeset let, Monika težko napove. »Tak hecen čas je zdaj, pravzaprav ne morem prepoznati sloga, ki ga najbolj zaznamuje. Mogoče je to, sploh v tujini, pri nas morda malo manj, res zahtevni minimalizem, pri katerem je treba dodelati vsak detajl, a tako, da se zdi, kot da ga ni.«
Pravo nasprotje dekorja, ki ga, prav tako do podrobnosti dodelanega, a še zdaleč ne tudi neopaznega, Monika Cvirn v domove prinaša zdaj.
