Ljubljana je že ujeta v led vročega srednjega veka

Čeprav so dnevne temperature v prestolnici še kar ljudomile in nas še vedno crklja prijazno jesensko sonce, v ljubljanskem BTC že nastaja Airwaves ledena dežela. Ledeni mojstri, pod vodstvom Mira Rismonda, že ves mesec klešejo srednji vek, ki brez zmaja, vitezov, grajskih gospodičen in sijočih kočij ne bi bil to, kar je. Skulpture bodo javnosti prvič predstavili v petek, 13. novembra, mi pa smo umetnike obiskali že med njihovim ustvarjanjem.

Prve dni oktobra so v poseben šotor, ohlajen na –7 ºC, pripeljali 60 ton ledenih blokov, slovenski umetniki Miro in Helena Rismondo, Bogdan Jerič, Klemen Omejc in Janez Dolšak, dva Katalonca, Lluis Ribalta Coma Cros in Andreu Elias Vidal, ter mladi Finec Jesse Törmikoski, oblečeni kot v Sibiriji, pa so začeli sproščati svojo domišljijo. »Spomladi sva določila temo, torej srednji vek, narisala sva tloris, da vsak ve, kje lahko dela in koliko blokov ima na voljo, vse drugo pa gre na zaupanje. Zdaj se že dobro poznamo, zato se razumemo tudi brez predhodnih skic. Vsakdo sprosti svojo domišljijo in to je to,« je povedal avtor projekta Miro Rismondo. Z ženo Heleno sta že leta zasvojena z ledeno umetnostjo pa tudi Slovenija je bila že nekaj zadnjih prazničnih decembrov deležna njune ustvarjalnosti. Preteklo sezono sta jo iz Kranjske Gore preselila v Ljubljano.

»Lani sva malo delala z lesom, ampak led je najina prva ljubezen. In bolezen. Tudi poleti sva ustvarjala z njim,« se je pohvalila Helena, mož pa jo je hudomušno dopolnil: »Sicer je malo nerodno, ko si moraš pri 40 stopinjah navleči zimske cunje in se preseliti v komoro na –10, ampak ohladi te pa dobro, hahaha.« Helena: »Celo poleti se lahko kepamo. In snežene može delamo. Koliko ljudi si to lahko privošči?«

Pri ledenih skulpturah Rismondo človek ne bo srečal drugega kot domače, slovensko izročilo. »Zgodovina, pravljice, karkoli, zame je etnologija zelo pomembna. Tujci, ki ustvarjajo z nama, to zelo cenijo. Lluis, denimo, je temeljito naštudiral slovensko preteklost, da lahko sodeluje. Ne bi se počutili dobro, če bi jih silila delati karkoli popularnega, na primer Walta Disneyja ali like iz drugih risank. Letos sva z ženo srednji vek izbrala zato, ker praznujemo 500. obletnico kmečkih uporov. To je bil povod, sicer pa morajo biti v vsaki zgodbi zmaji in princeske, da domišljija lahko dobi krila,« je pojasnil Miro. »Letos je zmajevska čast pripadla Heleni, vsako leto ta lok oblikuje drug umetnik. Postal je že nekakšen privilegij, prestiž.«

Prvi koraki v kuhinji

Gostje iz tujine, ki te dni v Ljubljani vihtijo orodje med ledenimi bloki, so večinoma akademsko izobraženi kiparji, nekaj domačih je veščih v rezbarjenju, Rismondova pa sta svojo ustvarjalnost razvila v gostinstvu. Mirov osnovni poklic je kuhanje. Prav med ponvami je svoje umetniške sposobnosti najprej izrazil v maslenih skulpturah, nekaj malega v zelenjavnem in sadnem carvingu, ko pa je odkril led, je bila stvar zapečatena. Od prvih ledenih korakov, ko je zamrzoval vodo kar v navadnem kuhinjskem loncu oziroma skrinji, pa do danes, ko z modernimi stroji, ki jih je sam zasnoval, lahko izdela po dvanajst 125-kilogramskih kristalno čistih blokov na teden, je minilo že deset let.

»Pomembno je bilo spoznanje, da je led uporaben skoraj povsod in primeren za vse priložnosti. Po prvih figurah, ki so bile namenjene same sebi, sem začel razmišljati o ledu kot o praktično uporabnem materialu, s katerim lahko popestrim in dvignem na višjo raven različne prireditve, slavja pa tudi vsakdanje dogajanje,« je razložil Miro. Kakovost znanja in skulptur je potrjeval na različnih tekmovanjih, med njimi pa je prav gotovo najodmevnejša Kuharska olimpijada IKKA 2008 v Erfurtu, kjer je za dva metra veliko ledeno skulpturo z naslovom Rojstvo Pegaza prejel zlato medaljo. »Bil sem prvi Slovenec. No, res je, da je medaljo čez deset minut dobil še eden, a pustimo to, hahaha,« se je pošalil. Njegovi vedno dobri volji očitno niti led ne more do živega.

Tudi Helenina pot se je začela v gostinstvu, a jo je potem vodila še po ovinkih lokalne televizije, ljubiteljske fotografije in skozi študij arheologije. Zadnja leta je v podjetju Ledenih skulptur Rismondo zaposlena kot vodja projektov in odgovorna za trženje ter fotografijo. »To je najino življenje. Brez ustvarjalnega pogovora ne moreva spiti niti jutranje kave. Že hčere nama dajejo ideje. Starejši dve, 11-letna Manca in šestletna Jerca, sta nama letos tudi že malo pomagali, no, vsaj ledeni tobogan sta pošteno zloščili, hahaha, Neža pa ima komaj štiri leta in bo morala na to priložnost še malo počakati,« je družino predstavila Helena.

»Pri nas doma so bili vsi bolj umetniško navdihnjeni in jaz sem se vedno šalila, da so me geni očitno preskočili. Zdaj pa ugotavljam, da se je kakšen kljub vsemu zataknil,« se smeji Helena in motorno žago suvereno zasadi v ledeni blok. Miro, ki je za letošnjo Ledeno deželo 15 ton ledu izdelal sam, dva kamiona kvadrov pa pripeljal iz Poljske, je povedal, da je pri carvingu mogoče kar od 70 do 90 odstotkov dela opraviti z motorko: »Na poseben način nabrusimo verige, potem pridejo na vrsto fleksarica, dleta, podrobnosti, na primer obraze, pa izdelujemo z zelo finim orodjem, podobnim, kot ga uporabljajo zobozdravniki.«

Miro je ata za vse

Čisto vsaka ledena umetnina jim ne uspe na prvo žago. »Potem imaš tri možnosti,« je pojasnila Helena. »Lahko izrečeš kakšno zelo grdo besedo, lahko jo poskusiš popraviti ali pa se delaš, da si že od vsega začetka nameraval storiti natanko tako. Meni se je že zgodilo, da sem pošteno brcnila v led, ker s kakšno podrobnostjo nikakor nisem bila zadovoljna. Letos se nam kaj hujšega še ni primerilo, le pri eni skulpturi je odpadel prst z roke, a smo ga tako lepo 'prilepili', da loma sploh ni mogoče opaziti.«

Heleni je letos pripadla čast izdelave zmaja in princeske, Miro pa se je lotil pravljične kočije, ki mu je že vzela več kot dvesto ur dela, pa še ni končana. »Sicer pa sem jaz ata za vse,« je pripomnil Miro. Zaradi izkušenj ga ponoči ne tlači več mora, da se je do jutra vse stopilo, le včasih ga kakšna nova ideja vrže pokonci. »Sicer pa človek s svojim delom nikoli ni čisto zadovoljen. Vedno vidiš še kakšno podrobnost, ki bi jo lahko še izboljšal. Potem pa pridejo ljudje, občudujejo tvoje stvaritve in trud je poplačan,« je poudaril, Helena pa je dodala: »Nikoli ne bom pozabila, ko smo na obisk povabili slepe in jim dovolili otipati skulpture. Neka deklica, nekoliko mlajša od najine najstarejše punčke, je z ročicami prebožala oslička, ki ga je Miro izdelal v jaslicah. Nihče ji ni povedal, po čem drsijo njeni prstki, potem pa je mamici rekla: 'Ta osliček je pa res zelo lep ...' Še danes se mi zasolzijo oči, ko se spomnim. Takšni trenutki poplačajo garanje.«

Skulpture, vklesane v vodo

»Brez pomoči širše družine in prijateljev tega projekta gotovo ne bi bilo, zato sva vsem zelo hvaležna,« je poudarila Helena, Miro pa: »Le nekaj evropskih prestolnic se lahko pohvali s takšnim parkom.« S svojimi skulpturami sta Rismondova navzoča na mnogih dogodkih po Sloveniji pa tudi v Luksemburgu, Nemčiji, Italiji, Avstriji, na Hrvaškem, v Srbiji in na Madžarskem.

Za letos obljubljata še več zabave: »Šestmetrski tobogan iz ledu je že nared, čaka jih še labirint in tokrat prvič tudi ledena pošta. Tule je Žbaj, žabec, ki je hotel biti zmaj in poštar. Otroci bodo vanj metali pisma, on pa jih bo oddal na pošto. Odrasli se bodo lahko 'pogreli' v pravem ledenem baru Pri starem zmaju. Najin prijatelj Bogdan, sokrajan iz Valburge, se je še posebej potrudil z brhko točajko,« je nagajivo pripomnil Miro.

Na vprašanje, kako se bo počutil, ko bo prišel dan, ko se bo njegovo delo v enem dnevu stopilo, pa je odgovoril: »Takšen je pač svet kiparjenja v led. Je svojevrstna umetnost, ki se igra v svetlobi s svojo kristalno prosojnostjo. To so skulpture, vklesane v vodo.«