Tiskane izdaje
»Že zdaj so popravila Pastirčka precej mučna, saj je težko biti zadovoljen s tistim, kar še lahko storimo. Z vsakim novim popravilom je več vara in manj figure,« ugotavlja umetniški livar Borut Kamšek. Pred dnevi je v ljubljanski park Tivoli vnovič postavil znamenitega Kalinovega Dečka s piščalko, ki so ga neznanci pred približno mesecem dni zrušili s kamnitim podstavkom vred in ga precej poškodovali.
Kot se spominja Kamšek, je bil enkrat v popravilu še pri njegovem očetu Andreju v livarni v Zgornjem Kašlju, v njegovi delavnici Livartis v Volavljah v bližini Janč, ki deluje že dve desetletji, pa je bil tokrat že drugič. »Pred približno desetimi leti smo ga dobro pritrdili na kamen, zdaj pa so ga zrušili s kamnom vred, pri čemer si je zlomil roko in piščal ter počil v ramenu in nogah. S sinom Juretom nama je vzelo za dva dni varjenja, saj ko na eni strani zavariš, lahko poči na drugi, material pač ni prožen, temveč kašast in puhast, in preden ga ustrezno segreješ ... Ko so ga ulili v 40. letih prejšnjega stoletja, so uporabili, kar so takrat pač imeli. In to ni bil bron, temveč neka mešanica z medenino, v kateri je veliko cinka, ta pa je v pol stoletja povrhu vsega še oksidiral, zato ima figura polno luknjic, ki spominjajo na sledi črvičkov. Tu in tam je ostal le še baker kot del zlitine medenine,« pojasnjuje Kamšek. Zdaj so ga na novo speskali, spatinirali in zaščitili z mikrokristalnim premazom, s sinom pa sta imela kar nekaj dela tudi s kamnom, da sta ga trdneje usidrala v temelj.
Ob prvi obletnici
Kip Pastirčka, v katerem so leta 1942, kot navaja Enciklopedija Slovenije, dozorela prizadevanja kiparja Zdenka Kalina, da bi ustvaril umetnino s čistimi kiparskimi sredstvi, so nad stopnišče severno od ribnika v ljubljanskem Tivoliju postavili ob prvi obletnici osvoboditve leta 1946, simbol RTV – njegova brata dvojčka stojita tudi pred stavbo RTV in na ploščadi gradu Brdo pri Kranju – pa je postal predvsem po zaslugi mojstra s piščalko, kot so televizijca Milana Kumerja poimenovali na lanski razstavi ob 100. obletnici njegovega rojstva ter 55-letnici Televizije Slovenija.
Kumer, ki se je preizkusil kot scenarist, direktor fotografije, montažer, režiser, scenograf in mojster luči, je Dečka s piščalko umestil v legendarno TV-špico, ki jo je posnel za drugo poskusno TV-oddajanje iz Zagreba 23. junija 1957. Še nekaj desetletij zatem se je z njo začenjal in končeval slovenski televizijski program in postala je nekakšen zaščitni znak slovenske televizije ter bila tudi prva televizijska špica, ki je napovedovala posamezni nacionalni program v takratni Jugoslaviji.
Kot je ob lanski razstavi povedal Kumerjev sin Marko, sta šla z očetom Pastirčka iskat h kiparju Kalinu kar s kolesom. To poldrugi meter visoko in skoraj osemdeset kilogramov težko skulpturo je oče namestil na en pedal, zadaj pa se je peljal Marko in jo tako pomagal držati vse do doma. Doma je Milan potem raziskoval, kako se mora pastirček zavrteti, in tako je bilo potem tudi v znameniti špici z oblaki in animacijo Ljubljanskega gradu z napisom RTV Ljubljana, ki jo je ustvaril pred 57 leti.
Nekaj mlajših spominov na Pastirčka pa ima tudi livar Borut Kamšek. Vse od 70. let prejšnjega stoletja, ko je oče odprl umetniško livarno, sta ulivala pomanjšane kipce za nagrade RTV Ljubljana in pozneje RTV Slovenija. Še bolj pa mu je v spominu ostalo sodelovanje pri umetniškem projektu skupine Irwin z naslovom Monument's time sharing pred petimi leti, ko sta s sinom Juretom odstranila kip Dečka s piščalko izpred stavbe RTV in ga zamenjala s Styrio, graškim kipom Hansa Brandstetterja iz leta 1891, Pastirčka pa za dva meseca postavila na njeno mesto. Tako so Irwini želeli ne samo približati sodobno umetnost širši javnosti, temveč tudi odpreti vprašanja o javnih spomenikih, ki so v nasprotju z umetniškimi deli, razstavljenimi v galerijah in muzejih, vezani na določen javni prostor in se sčasoma usidrajo tudi v srca meščanov in državljanov ter tako lahko postanejo tudi simbol nekega mesta oziroma države. Pastirček je nedvomno ena najprepoznavnejših likovnih ikon.
Vrli možje z različnih
Kot še dodaja, je največji problem spomenikov iz polpretekle zgodovine ta, da so jih pritrjevali z železnimi nosilci, ki pa so v pol stoletja oksidirali kot cink v Kalinovem Pastirčku. Zato se pri tistih, ki teh še niso nadomestili s trajnejšimi iz bakra, utegne zgoditi podobno, kot se je gospe, ki je s kolesarsko ključavnico odtrgala enega od bronastih fantičkov s fasade državnega zbora. Ko so kmalu zatem – to je bilo pred sedmimi leti – začeli obnovo celotnega pročelja ter sneli vse plastike, ki sta jih ustvarila Zdenko Kalin in Karel Putrih in zanje leta 1959 prejela tudi Prešernovo nagrado, je bilo pri treh četrtinah teh to mogoče storiti kar z rokami, brez orodja, še doda.
