Malo pikneš, malo poslušaš in dobiš Piknikoncert

Prav na tisti trati v Tivoliju, kjer so ponavadi razpredeni trakovi novodobnih vrvohodcev in se je že uveljavila kot priljubljen predel ljubljanskega parka, se ob poletnih četrtkih zvečer zasliši glasba. Tokrat je prihajala iz kitare Igorja Leonardija in ust Ane Vipotnik, članov Fake Orchestra. Bil je drugi v seriji Piknikoncertov, ki jih pripravlja Hiša otrok in umetnosti.

Prikupnemu vrvežu in ležernosti, kakršna vejeta v zadnjih letih iz ljubljanskih parkov in drugih podobnih kotičkov za posedanje in poležavanje, se je zlasti v poletnih dneh skoraj nemogoče upreti, pa naj gre za občane in obiskovalce mesta ali zapisnikarje slovenskih časnikov. Če se po kdove kakšnih kanalih množičnega obveščanja prikrade besedna skovanka Piknikoncert, je misel na poležavanje na deki v parku še mikavnejša.

Navodila za uporabo

Ideja se je zmedila v Hiši otrok in umetnosti, kjer so sprva pripravljali glasbene delavnice za otroke od enega do petih let. »Potem so starši začeli spraševati, zakaj česa podobnega ne pripravimo še zunaj,« je povedal Anže Virant iz Hiše otrok in umetnosti. On je resda že predstavnik odraslih, a je s hišo odraščal, je pojasnil, kajti ustanovila jo je njegova mama Irena Rajh Kunaver, sicer lutkarica – animatorka, režiserka in pedagoginja likovne vzgoje. Tudi izbor lokacije – med Jakopičevim sprehajališčem in otroškim igriščem ob Čolnarni – je povezan z njegovim odraščanjem. »Ta prostor smo že v gimnaziji poimenovali 'pod borovci',« se je spominjal absolvent dramaturgije. »S prijatelji smo sedeli na travi in igrali na kitaro. To je bil še čas, ko je bilo posedanje po parkih nenavadno, nezaželeno. Celo znaki 'Ne hodi po travi' so bili postavljeni.«

Na to lokacijo so v Hiši otrok in umetnosti povabili prijatelje in znance iz vrst glasbenikov in nastal je program za četrtkove pozne popoldneve s pojasnilom: »Piknikoncert je piknik. Piknikoncert je koncert,« in napotkom, da bodo oni poskrbeli za glasbo, obiskovalci pa naj pridejo z odejami in polnimi košarami za piknik ter po možnosti še s kakšnim glasbilom za after party. Serijo sta na začetku poletja začela glasbenika iz Škotske in Italije Fergus McKay in Gaia Miato v duetu Nothing Concrete, pred tednom je bila na sporedu Zvezdana Novakovič, a je koncert »odplaknila« nevihta (prestavljen je na 4. avgust).

Ta četrtek proti večeru, ko je ulice glavnega mesta še zasedala nadležna sopara, se je pod borovci ob promenadi v Tivoliju nabralo lepo število odej za piknik in na njih še lepše število zadnjic – malo večjih, ki se niso prav rade odlepile od prijetne površine, in še več drobnih, ki že po naravi ne strpijo prav dolgo na istem mestu.

Mačji reggae

Na odejah so se zvrstili prigrizki, tu in tam je bilo slišati značilen zvok odpiranja pločevinke, sicer pa se je vsevprek mešalo zadovoljno čebljanje, ki ga je prekinil glas Ane Vipotnik ob spremljavi kitare Igorja Leonardija. Najpogosteje ju opisujejo kot člana in gonilo glasbene zasedbe Fake Orchestra, ki slovi po izjemnih interpretacijah slovenske ljudske godbe. Tudi tokrat je izpod borovcev zavelo značilno sozvočje, le repertoar se je prilagodil občinstvu in poletnemu razpoloženju. Ne glede na leta ga ni bilo poslušalca, ki se ne bi razveselil melodij iz Mačka Murija, toda nekaj najmlajših je že prva nota pognala na noge. Ana Vipotnik in Igor Leonardi sta temu dodala ravno toliko, da je iz Preštevanke nastal »mačji reggae«, kakor ga je napovedala pevka.

Medtem ko so se popevke izmenjavale z melodijami, za katere se je zdelo, kakor da so narejene za večer v parku (popevke Freda Astaira, Elle Fitzgerald, Janis Joplin, Boba Marleyja ..., pomešane z ljudskimi pesmimi), so po zraku leteli milni mehurčki, otroci so trenutke zavzetega poslušanja prekinjali z igro, starši s klepetom. Maja iz Ljubljane si je odejo delila z očetom Miletom in sinom Darjanom – čeprav zadnji ni prav dolgo zdržal na njej. S sabo je imel precej mehanizacije in s prijateljem Martinom sta zavzeto kopala gradbene jame. »Za koncert sem izvedela po internetu,« je povedala Maja in urno odstopila kos družinskega prostora za piknik. »Gledala sem, kaj se dogaja v Ljubljani. Sin Darjan ima rad glasbo, poleg tega poznam Ana in Igorja, ki ta zagotovilo za kakovost, zato smo prišli sem. Darjan je zelo zadovoljen pa še v senci smo in na hladnem, zato je bila odločitev res dobra,« je zadovoljno razlagala.

Vrvež na dekah

Le korak ali dva stran sta koncert poslušala Caro in Sören, mladi par iz Kölna v Nemčiji. Kakor večina turistov sta se tudi onadva le nekaj dni zadržala v Ljubljani; zdaj se najbrž že potepata po Bosni in Hercegovini, ki je bila njuna naslednja destinacija. »Ne razumeva niti besede,« sta se smejala ob pesmi v slovenščini, »a se imava zelo lepo.« Na Piknikoncert ju je privedel letak, a tudi sicer se jima je v Ljubljani najbolj v spomin vtisnilo poulično življenje, kot sta izmenjaje razlagala dekle in fant, srkala pivo in opazovala vrvež. Ustvarjali so ga predvsem otroci, ki so se selili med sosedi, tu in tam je katerega igra zanesla tudi v bližnje grmovje ali na igrišče, toda starši so prav zadovoljno ždeli in se prepuščali glasbi.

Ana Vipotnik je medtem znova navdušila najmanjšo občinstvo, tokrat z rokersko Muco Maco. Ni ji bilo treba prav hudo nagovarjati mladeži; že kmalu se je ob njej nabral zbor deklic, ki so se kakor naučeno postavile v vrsti in nestrpno pričakovale pesem. Vrhunec z mačjim zborčkom je napovedoval sklepni del Piknikoncerta, toda le glasbenega dela, kajti ko so melodije v živo utihnile, se nikomur ni mudilo domov. Osrednje dogajanje se je preselilo na deke, tudi glasbenika. Čeprav sta javnosti znana predvsem iz Fake Orchestra, jima je koncertiranje za otroke ravno tako blizu. V okviru zveze Glasbene mladine Slovenije pripravljata »koncerte, ki pridejo k vam«, repertoar pa sta si navsezadnje obogatila s prepevanjem svojima otrokoma. Zdaj sta že osnovnošolca, v teh letih pa se je nabralo toliko pesmi, da bi lahko igrala ves večer, je dobrovoljno povedala Ana Vipotnik. Vse dobro pozna in zna hči Nana, ki se je na Piknikoncertu pridružila mačjemu zboru.

»Najin plac«

Proti koncu koncerta sta svojo odejo razgrnila Tina in Blaž, nekoliko stran od vrveža, in si odprla pločevinki s pivom. »Po naključju sva ujela koncert, žal samo nekaj skladb,« je povedala Tina. Podobno se je zgodilo že pri prvem v seriji Piknikoncertov, ni pa naključje, da sta se obakrat znašla prav tam, pod borovci. »To je najin 'plac', ta trava nama je najbolj pri srcu,« je rekel Blaž, »vsako poletje prihajava sem, po službi, da si odpočijeva.« In tako ponavadi samo sedita, molčita in opazujeta, največkrat mlade, ki se urijo v hoji po vrvi, včasih pa slišita tudi kakšen koncert.