Mame ne obsojam

Katarina Tomšič je pri enajstih mesecih iz črnogorske sirotišnice posvojil slovenski par. Njeno otroštvo je bilo polno toge vzgoje in neodgovorjenih vprašanj. V najstniških letih so jo starši, ker ni izpolnjevala njihovih pričakovanj, hoteli poslati v dom. Zato je najprej odšla k babici, kasneje pa si je sama – na centru za socialno delo ji niso želeli pomagati – našla rejniško družino. Pri štirinajstih! Odločila se je poiskati biološko mamo in obenem odkrila, da ima še dva polbrata in polsestro. Izkušnje so jo naredile močnejšo, zrelo, realno. In dandanes z njimi pomaga tudi drugim.

Na poti sem razmišljala, kje pravzaprav začeti vašo zgodbo, in se odločila, da pri koncu, srečnem koncu. Uro najinega intervjuja sva morali kar nekajkrat prestaviti, saj ste pred dobrim mesecem postali mamica sinu Kristjanu. Čestitam!

Hvala. Kot mama se odlično počutim! Obenem pa se mi je z rojstvom otroka odprlo veliko novih vprašanj, kar sem pravzaprav pričakovala. Že ko sem v porodnišnici začela dojiti, sem se spraševala, kako je v primerih, ko dajo ženske otroka v posvojitev, ali ga dojijo, kako se je počutila moja mama ... Sicer sem se o teh stvareh spraševala že prej, a ne tako doživeto. Rojstvo sina pa je zame nov začetek, tudi v čisto drugem pomenu; za darilo sem po 14 letih od posvojiteljev dobila svoje slike iz otroštva. To je najlepše darilo, ki sem si ga res srčno želela že dolga leta.

Ste začeli zdaj, ko ste postali mama, drugače gledati na lastno izkušnjo, izkušnjo posvojenke?

Ne predstavljam si, da bi se morala odpovedati svojemu sinu. Ne predstavljam si bolečine žensk, ki so v to primorane. Je pa tudi res, da imam zdaj družino in velik krog ljudi, na katere se lahko zanesem. Nisem več čisto sama in vsekakor sem v veliko boljši situaciji, kot je bila moja biološka mama. Rada bi še povedala, da posvojitev ni nikakršen altruizem, kot si mnogi še dandanes velikokrat razlagajo. Nihče ne posvoji otroka zgolj zato, ker bi mu rad pomagal. Vedno gre za lastno željo, čisto naravno željo po tem, da bi si ustvaril družino.

Vam so starši pri treh letih povedali, da ste posvojeni. Menite, da je to pravi čas? Se morda spominjate, kako so to storili?

Ja, res je, da sem posvojena, sem izvedela nekje pri treh letih. Osebno menim, da je treba otroku povedati takoj. S tem mora odraščati, treba mu je povedati s slikami, videi, spomini, le tako bo posvojitev sprejel pozitivno. Pri treh letih pa je pravzaprav delno že oblikovana oseba. Menim tudi, da moji starši morda na posvojitev niso bili dobro pripravljeni, prav tako sta precej vplivali starost posvojiteljev in njuna izredno toga vzgoja. Za posvojitev pa mi je mama povedala dokaj simpatično; dobila sem muco, na primeru katere mi je razložila, da tako ona skrbi zame, kot bom jaz skrbela za muco. Način je bil lep in pravi, a bilo je prepozno. Sicer pa smo se o sami posvojitvi doma pogovarjali zelo malo. Do 12. leta sem živela v prepričanju, da sem rojena v Ljubljani. Spominjam se, da sem starša, ko smo se vozili mimo ljubljanske porodnišnice, spraševala: »A tukaj sem pa jaz rojena?«, pa sta se samo čudno spogledala. Čutila sem, da je nekaj narobe, a nisem vedela, kaj. Vse dokler nisem našla dokumentov.

Sami ste našli dokumente?

Ja! Tako sem izvedela, da sem iz Črne gore. Zame je bil konec sveta. Pa ne zato, ker je Črna gora, ampak ker to ni bilo to, kar sem mislila. Zelo me je šokiralo!

Kako pa sta vam posvojitelja predstavila biološko mamo? Kaj ste vedeli o njej?

O svoji biološki mami nisem vedela pravzaprav ničesar. Včasih pojem odprte posvojitve ni obstajal tako kot danes. Posvojitelja sta bila tudi zelo občutljiva, če sem zanjo uporabljala besedo mama. Rekla sta: »To ni tvoja mama, to je ženska, ki te je rodila!« Mamo sta mi predstavila v zelo slabi luči. To se mi ne zdi v redu. Mislim, da si tudi ženske, ki so dale otroke v posvojitev, zaslužijo praznovati materinski dan. One namreč ob posvojitvi najbolj trpijo. Ena izmed mater, ki je dala otroka v posvojitev, mi je razlagala, da naredi torto za vsak hčerin rojstni dan. Pač ve, da je nekje, ampak ne ve, kje je, ali je srečna, ali je sploh živa.

Kdaj vas je začelo zanimati, kdo je vaša mati in kakšna je, ali vam je morda podobna, kje je, kaj počne?

Predvsem v puberteti. In to vsako leto bolj. Tu bi omenila knjigo, ki jo je napisala nizozemska pisateljica, ki je bila prav tako posvojena, Mama številka nič. V njej dobro ponazori občutke, s katerimi se srečujemo posvojenci. Govori o dečku, ki gre na vlak in se sprašuje, katera ženska na tem vlaku je njegova mama, ali tista, ki vstopi, ali morda tista, ki sedi nasproti njega. Išče podobnosti, se sprašuje, ali lepo riše, ker je tudi njegova mama lepo risala – je bila morda slikarka.

V puberteti, v obdobju, ko večino zanima le to, kje je najboljša zabava, ste se vi ukvarjali z zelo ključnimi življenjskimi vprašanji. Kako se spominjate tega časa? Omenili ste, da so vas želeli starši dati v dom.

Bilo je zelo stresno. Pri 13 sem se preselila k babici – posvojiteljevi mami, saj so starši v meni videli res vse najslabše in mi pripisovali stvari, ki jih sploh nisem storila. Babica je bila čisto drugačna, bila je izjemno odprta, z njo sem se veliko pogovarjala. Zase bi rekla, da nisem bila problematičen otrok. Bila sem pač odraščajoča najstnica z dolgim jezikom. V šoli mi je šlo dobro, a moja mama je vedno opevala kakšno sošolko, ki je bila po njenem še boljša. Pri babici pa je bila druga skrajnost. Bilo mi je dovoljeno vse, čisto drugače kot doma, kar pa tudi ni bilo v redu. Doma nisem smela poslušati glasbe, nisem smela lepiti posterjev, morala sem vprašati, ali lahko telefoniram. V današnjem času bi bila takšna vzgoja povsem nepredstavljiva. Starši so na meni vedno iskali napake genov ter pričakovali hvaležnost in pokornost, ker so me posvojili, moje dobre lastnosti in dosežke pa so pripisovali vzgoji. Sicer pa je bil tisti sedmi razred največja katastrofa v mojem življenju in se ga nerada spominjam. Sama bi danes kot odrasla oseba marsikaj naredila drugače. Zelo me je obremenjeval odnos s starši. To, da so me zapustili čez noč, ker po njihovem nisem bila dovolj dobra, me boli še zdaj. Danes bi temu rekli, da sem bila depresivna, vse dneve sem prespala, zelo malo sem hodila v šolo, takrat pa je bil to eden izmed razlogov za zavod.

Kljub temu pa ste imeli dovolj energije, da ste si poiskali rejniško družino. Kako to, da vam pri tem niso pomagali na centru za socialno delo?

Ko je babica zbolela, sem se za kratek čas vrnila domov, a tam so bile razmere še slabše kot prej. Nekaj časa sem bila v kriznem centru, potem pa sem prosila svojega socialnega delavca, naj mi najdejo rejniško družino. Povedali so mi, da sem pri 14 prestara, in če si želim, naj si rejniško družino poiščem sama. Rešitev moje situacije so videli v tem, da me pošljejo v stanovanjsko skupino, dom ali celo zavod, kar sem zavračala, saj nikoli nisem storila kakšnega kaznivega dejanja ali prekrška. Na srečo sem spoznala svetovalko varuha človekovih pravic, mag. Martino Jenkole; storila je vse, da se je slišal moj glas, glas otroka. Iz mojega primera se je takrat rodil projekt Zagovornik varuha človekovih pravic. Po posredovanju varuhinje so me na CSD vendarle dali v rejniško družino, ki sem si jo našla sama. Tam sem dobila veliko svobode, za kar sem rejnikoma hvaležna. Rejniška družina ni ravno tvoja družina, morda nikoli ne moreš občutiti brezpogojne ljubezni, a še vseeno je vsaka družina boljša od še tako dobre institucije. Pri njiju sem bila do 21. leta.

Za trenutek bi vaš primer navezala na primer koroških dečkov, tudi pri njiju je center za socialno delo odigral življenjsko pomembno vlogo. Se vam zdi, da so ravnali pravilno?

Primera osebno ne poznam, zato težko komentiram, ali je babica primerna za rejnico. Tudi če je bila odločitev CSD pravilna, menim, da je bil način, kako so to izpeljali, napačen. Na CSD bi morali najprej izdati odločbo o tem, da babica ni primerna za rejnico, in ji jo tudi vročiti. Zelo neprimerno se mi zdi, da so otroka odpeljali stran kar pred vrstniki. Morali bi ju odpeljati v drug prostor, da ju ne izpostavljajo pred prijatelji, ki tega še ne razumejo. Ob tem bi še poudarila, da popolnoma zaupam presoji varuhinje. Sicer pa se povsem strinjam, da bi morali imeti stari starši prednost pri skrbništvu nad svojimi vnuki, seveda če so za to primerni. Ne strinjam pa se, da bi vnuke posvajali.

Prav tako se mi zdi, da se primer pretirano uporablja in zlorablja v politične namene.

Vrniva se k vaši zgodbi. Vaša velika želja je bila, da najdete biološko mamo, da najdete izbrisani del svoje identitete. Kako je potekalo iskanje?

Preden sem našla svojo biološko mamo, sem preklicala pol Črne gore. Tja sem se odpravila dvakrat. Iskala sem jo na krajih, za katere sem vedela, da jih obiskuje. Govorila sem z moškim, s katerim je živela, pa je zanikal, da jo sploh pozna. Pustila sem mu svojo telefonsko številko. Dva dni pred mojim odhodom iz Črne gore je poklicala. Bil je 10. avgust 2005, srečali sva se v parku v Podgorici.

Kako ste se počutili, ko ste jo končno našli? Sta se objeli?

Bili sva precej zadržani. Zanjo sem imela toliko vprašanj, potem pa je v trenutku vse izpuhtelo. Spraševala sem se, ali jo bom vikala ali tikala, pa sem jo na koncu tikala. Zelo sem si želela, da se slikava, da imam vsaj eno skupno fotografijo. Z njo sem se po svoje čutila povezano, po svoje pa mi je bila tujka. Z biološko mamo sva nekaj časa imeli redne stike, a kmalu sem zanjo postala zgolj bančni avtomat. Mislila je, da sem ji nekaj dolžna, ker mi je podarila življenje, in me obtoževala za svoje slabe odločitve. Prizadelo me je tudi, da je pozabila na moj 18. rojstni dan. Nato pa me je čez deset dni poklicala in najprej vprašala, kdaj ji bom poslala denar. Takrat sem pretrgala stike. Z njo sem komunicirala le še prek njene socialne delavke. Mi je pa zelo žal, da me niso obvestili, ko je bila na smrtni postelji. Nikoli ne bi pustila, da umre sama. Prav tako si nikoli nisem predstavljala, da me bo njena smrt tako prizadela. Po tej izkušnji sem prepričana, da biološka vez zagotovo obstaja in je tudi zelo močna, vendar to ni tisti pravi odnos mama-hči.

Pa vam je v tistem obdobju, ko sta imeli stike, odgovorila na manjkajoča vprašanja, vam je povedala, zakaj vas je dala v posvojitev?

Tudi sama je vse otroštvo odraščala brez mame v domu. Iz doma je prišla noseča, brez svoje družine. Imela ni nikogar, ki bi ji pomagal, ni imela kam iti. Čisto nič je ne obsojam. Razumem jo in sem ji hvaležna, da me je dala v posvojitev. Kljub temu, da moja posvojitev ni bila idealna, menim, da sem imela tu neprimerljivo boljše izhodišče za življenje, kot bi ga imela v sirotišnici v Črni gori.

Vas je izkušnja, ko ste našli biološko mamo, nekoliko pomirila? Se od tedaj ne ukvarjate več toliko s svojo preteklostjo?

To te zagotovo pomiri. Sicer pa sem iz izkušenj, ki jih imam s posvojenci, opazila, da osebe, ki imajo s posvojitelji dobre odnose, bistveno manj zanima, kdo so njihovi biološki starši, ali pa jih zanima zgolj, kakšni so, saj vsakega zanima, od kod izhaja. Osebe, ki tako kot jaz v posvojiteljski družini niso srečne, pa iščejo objekt mame, nekoga, ki bi jih imel brezpogojno rad. Čeprav obenem vedo, da jim tudi biološka mama ne more nadomestiti tiste prave mame v čustvenem smislu, ker sta si pravzaprav tujca. Naše odnose ustvarjajo skupni trenutki. Opazila sem tudi, da odnosi z biološkimi starši, potem ko enkrat najdeš odgovore na vprašanja, nekako zvodenijo. Vsi namreč mislijo, da bodo z biološko mamo imeli stalne stike, a jih po nekem obdobju ni več. Zanimivo je tudi, da vsi posvojenci primarno vedno iščejo svojo mamo. Nisem še imela primera, da bi kdo primarno iskal biološkega očeta.

Tudi sami pomagate pri posvojitvah in prek Humanitarnega kluba svetujete posvojencem pri iskanju bioloških staršev. Kako poteka iskanje?

To je psihično zelo zahtevno delo, saj imajo matere, ki so dale otroka v posvojitev, občutek krivde. Marsikatera ima na začetku tudi precej odklonilen odnos do tega, da bi spoznala svojega otroka, predvsem zaradi strahu in negacije, a se to vedno kmalu spremeni. Rada bi poudarila, da ima po haaški konvenciji, katere podpisnica je tudi Slovenija, vsak posvojen otrok pravico spoznati svoje starše in po tem členu so tudi vse institucije, ki so vpletene v posvojitev, dolžne otroku pri tem pomagati, kar pa je v nasprotju s slovenskim zakonom o varstvu podatkov, ki ga morajo institucije prav tako upoštevati. To pomeni, da razkritje identitete staršev ni mogoča. Izjemoma – v primeru bolezni – lahko razkrijejo zdravstvene podatke, vendar mora ostati identiteta bioloških staršev anonimna. Torej gre za dva popolno nasprotujoča si zakona, ki veljata v naši državi!

Kljub težavam v otroštvu, ali pa prav zaradi njih, ste se zelo hitro osamosvojili in postali uspešni. Delali ste kot stevardesa, z dobrodelnimi akcijami ste pomagali otrokom v sirotišnici v Črni gori, napisali pa ste tudi prvo spominsko knjigo za posvojene otroke, na katero ste še posebno ponosni.

Moram priznati, da mi je bilo v življenju velikokrat težko, a so tudi svetli trenutki. Ko sem odšla od rejniške družine, sem bila čisto sama. Bili so dnevi, ko dejansko nisem imela kaj postaviti na mizo, dnevi, ko me je tudi zeblo. Zelo sem hvaležna vsem, ki so mi takrat pomagali. V življenju ne smeš nikoli obupati, tudi če je težko, saj ne veš, kaj ti prinaša naslednji dan! Moja spominska knjiga za posvojene otroke Naših prvih 1095 korakov je pravzaprav vse to, kar sem jaz v otroštvu pogrešala in kar sem si želela. Z njo želim posvojenim otrokom pomagati, da si s svojimi starši prek fotografij, slik, oseb ustvarijo lepe spomine.