Tiskane izdaje
Svet mlade umetnice Maruše Štibelj je pol nasprotij, a hkrati se v njem vse sklada. Kakor kolaži, ki jih ustvarja. Iz starega nastaja novo, iz črno-belega barvno, iz delčkov celota. Takšno je – vsaj na prvi pogled – tudi njeno življenje: živi v stanovanju svoje babice, napolnjenim s spomini in zamislimi, ki vrejo iz njene domišljije, natančneje iz čudežnega sveta nje same.
Z Alicami je podobno kot s Pika Nogavičkami. Le malo je deklet, ki bi si lahko lastile značilnosti teh izjemnih literarnih junakinj, a tiste, ki si jih lahko, so razpoznavne že od daleč. In tudi svet teh dveh junakinj je tako prikladen za interpretacije in sproščanje domišljije, da se z njim velikokrat srečamo, vsakič v drugačni obliki. Enkrat imamo Alico v vodni deželi (denimo prejšnji teden na Ljubljanici), drugič se poglabljamo z njo v njen miselni svet.
Maruša Štibelj je ena taka Alica. Zvedava, klepetava, razposajena in zamišljena, takšna, kakršna je v kratkem filmu, ki ga je s prijateljema Mihom Deisingerjem in Janijem Peterneljem pripravila za predstavitev na portalu Indiegogo, kjer zbira denar za svoj zadnji projekt, to je knjiga Alice in Wonderself (Alica v čudežni deželi sebe). V beli pižami z rdečimi srčki, malce skuštrana, vendar ne preveč, rahlo zbegana in navidez brezciljna, a z jasno vizijo, kaj si želi doseči. Njen sostanovalec v umetniški rezidenci v Nemčiji je, ko jo je videl v takšni podobi ob jutranji kavi, v njej takoj prepoznal deklico, ki jo posrka čudežni svet nenavadnih bitij.
Utrinek iz stare šole
Bilo je konec lanskega leta, ko je tri mesece prebivala v Alte Schule Hohenstein na Bavarskem (staro šolo so preuredili v prebivališče za umetnike) in se ukvarjala s tem, kako naj uresniči zamisel, ki jo je prijavila kot pogoj za nastanitev in štipendijo. V njej naj bi razdelala odnos do same sebe. »Ko sem prišla tja, nisem prav dobro vedela, kako naj se tega lotim. Kupila sem napačna platna, prtički se niso lepo prilepili na površino, vse je bilo čudno in nepovezano ... Bila sem že malo obupana, ko mi je sostanovalec, italijanski konceptualni umetnik Claudio Beorchia tisto jutro rekel, da izgledam kot Alica v čudežni deželi. Takrat mi je kliknilo in odločila sem se, da bom odnos do nas samih prikazala skozi zgodbo o odrasli Alici, ki se odpravi na potovanje v čudežni svet svoje notranjosti.« Začela je izdelovati serijo kolažev, zraven pa si napletala zgodbo o glavni junakinji, dokler je prijateljica, s katero je klepetala po skypu, ni vprašala, zakaj tudi zgodbe ne napiše. In tako je nastala slikanica, pravzaprav nekakšen grafični roman o odrasli Alici, ki je malo izgubljena v svojih mislih in željah ...
Maruša Štibelj reže strani starih revij in včasih pristriže tudi svoje misli. Foto: Jure Eržen
V omenjeni rezidenci je živela in ustvarjala tri mesece. Tudi njen sostanovalec je izdeloval kolaže, toda na povsem drugačen način, je povedala Maruša in mimogrede izdala nekaj svojih značajskih lastnosti: »Najina sloga sta popolnoma različna. Polovica mojega studia je bila zasedena s kupi prtičkov in drugega materiala, na njegovi strani pa je vladal red. Kolaže je delal iz grafov, črtnih kod in podobnih elementov, povezanih z ekonomijo. Kot konceptualni umetnik je kajpak zelo natančen in sledi miselnim vzorcem in načrtom, jaz sem precej bolj spontana in v svojo umetnost vkomponiram tudi veliko naključij.«
Kič iz kovčka
Zdi se, da se prav vse te lastnosti do potankosti skladajo z njenim življenjskim in delovnim prostorom. Živi v stanovanju nad Gostilno Viktor v Kranju, ki je v lasti njenih staršev in kjer tudi sama pomaga že od malih nog (in se med tem točko za točko prebija do statusa samostojne ustvarjalke v kulturi). Nekoč je v stanovanju prebivala njena babica in Maruša je vedno rada prihajala k njej. »Menda sem že kot otrok napovedovala, da bom nekoč živela tukaj,« se je nasmehnila. In podobno je že kot dekletce rada ustvarjala. »Baje sem v vrtcu ves čas risala konje. Tega se ne spomnim. Če bi ga morala zdaj narisati, ga gotovo ne bi znala,« je prostodušno vzkliknila in v isti sapi nadaljevala: »Ko si majhen, se želje menjavajo kot po tekočem traku. Hotela sem postati tudi morski razbojnik, po navdihu iz Pike Nogavičke, seveda, ali veterinarka, slikarka ...« Očitno je zadnja obveljala; pred štirimi leti je postala profesorica likovne umetnosti in pri koncu študija se je ustalila pri kolažih. Povod je bil preprost: prijateljica ji je podarila škatlico starih jugoslovanskih znamkic, iz katerih je naredila broške, temu je dodala še druge reči in staro časopisje in razvila povsem svoj slog. »Ustvarjam iz predmetov, ki ji ljudje smatrajo za kič, denimo starih prtičkov. Po svoje je to res nenavadna estetika, toda ko jo preneseš na platno, jih dodaš še druge stvari, iz tega nastane veliko več. Iz starih spominov nastane nekaj novega.«
Na policah v sobi, kjer dela, je videti stare znamke, škatlice za vžigalice, na stotine značk, strani Dela iz šestdesetih let, revije z ikonografijo, značilno za osemdeseta leta, vse sorte papirja in blaga, ob steni je prislonjenih par rok in nog izložbenih lutk, na stenah visijo vinilke, iz katerih so že nastala umetniška dela ... Iz starega, napol zaprtega kovčka je silil krep papir, vmes so bili koščki blaga in vse sorte drugih reči. Maruša v vsem prepozna uporabno vrednost in s tem nenavadnim slogom kopičenja stvari spomni na Piko Nogavičko. »Tale kovček sem imela s sabo na LindArt (nedavna mednarodna likovna kolonija v Lendavi, op. p.), vendar sem še premalo vzela s sabo,« je ugotavljala. »Saj vem, da izgleda veliko, toda ko imaš zamisel in začneš brskati po stvareh, hitro ugotoviš, da je malo ustreznega.« Na koloniji za mlade umetnike je deset dni ustvarjala z Doro Bakek iz Hrvaške, ki sicer dela grafike.
Kolaž iz kolažev in Marušinega najljubšega dela, slike, ki je nastala po navdihu z otoka Jakušima (Japonska) Foto: Jure Eržen
Nekega dne ...
Od Besednih spominov, prvega projekta, ki ga je razstavljala (leta 2013) in pravzaprav še ni končan, je pripravila še vsaj dva ducata razstav pri nas in v tujini. Prodora v druge države se je lotila precej ambiciozno, je priznala: »Svoja dela sem zelo zgodaj začela pošiljati v tujino. Rekla sem si: 'Če me zavrnejo, me zavrnejo, če pa ne, toliko bolje. Mislim, da je treba samo biti pogumen.« Vsi naslednji projekti se ne igrajo le s spomini, temveč z besedami, denimo Moj čas v barvah, Sama strižem svoje misli, Kaj se kuha (pri tem se ne poglablja toliko vase kot v družbenopolitično dogajanje v svetu), Nekega dne ...
Še najbolj neposreden je naslov Kraji, ki jih hočem videti. Precej sveta je že prepotovala, a kljub temu ji ostaja zemljevid s številnimi rdečimi pikami. »Toliko krajev je še treba videti! To me včasih pahne v malodušje, ker vem, da za vse preprosto ne bo časa.« Med deželami, ki so jo najbolj navdihnile, je gotovo Japonska. »Ko sem bila v Tokiu, sem en dan vzela fotoaparat in slikala naključne mimoidoče v noge. Enkrat za spremembo sem se namesto v nebo ozrla v tla. Ugotovila sem, da tudi ta skrivajo marsikaj zanimivega.« Nastala je zbirka kolažev Nekega dne, ki jih spremljajo besedila iz revije Antena iz tistih časov, ko so njene zadnje strani opravljale vlogo, ki jo danes socialna omrežja. »Želim spoznati dekle, ki se je okrog 13. 1. nahajala v slaščičarni v Solkanu, Bila si svetlih las, z očali, oblečena v rjav plašč z dolgim šalom okrog vratu. Medtem ko si vstopila, sva se izza omizja večkrat spogledala ... Če še ni prepozno, potem se oglasi na uredništvo Antene ...« Takšnim besedilom je Maruša napletla konec – v Morsejevi abecedi.
Rjoveči tiger
Zdaj se ukvarja predvsem z Alico ter pripravlja dela za samostojno razstavo v Kranju in skupinsko v Trstu. Pred kratkim je za Alice in Wonderself končala zbiranje denarja na portalu za množično financiranje in dobila dovolj, da jo natisne v stotih izvodih ter odmeri honorar oblikovalki Tanji Gerkman in prijateljema za predstavitveni film.
Maruša, odrasla Alica in vselej pripravljeni kovček Foto: Jure Eržen
Ali je potovanje v čudežno deželo povezano z njeno boleznijo (pred nekaj leti je zbolela za multiplo sklerozo)? Tudi, je priznala, ta bo navsezadnje vedno z njo, saj za zdaj ni ozdravljiva. »Bolezen je vplivala na moje ustvarjanje, predvsem v smislu, da se med delom ne obremenjujem z njo. Verjetno mi je tudi malo zbegala miselne vzorce, kar pa mi v kolažu pravzaprav prav pride. Naučila sem se videti stvari, ki so mi bile prej nevidne. Poleg tega me je prisilila, da se osredotočam na stvari, ki so res pomembne. Navsezadnje vsak od nas bije 'skrito' bitko, takšno ali drugačno. Pomembno je, da se tega zavedamo. Da se zavedamo, da rjoveči tiger na vrhu gore včasih ni jezen, ampak samo žalosten in osamljen ...«
Podobnih spoznanj, do katerih se skozi simboliko dokoplje Alica, je še precej, eno najpomembnejših je gotovo tudi, da ni prav nič zabavno, če dobre stvari zadržiš le zase.
