Materinstvo je večji izziv od plezanja

Spogledom slediti sloviti ameriški plezalki v najzahtevnejših stenah je prava poezija, zanjo pa meditacija v gibanju. Gostja 9. festivala gorniškega filma Domžale, ki bo 25. februarja v ljubljanskem Cankarjevem domu nagovorila slovensko občestvo z živo pripovedjo o življenju, vzponih in razvoju proste plezalke, je v osemdesetih in devetdesetih postavljala težko dosegljive plezalne mejnike in že zgodaj spoznala, da moraš za največje dosežke predano in neulovljivega uma prestopati družbene okvire. Lynn Hill še danes upravičeno velja za eno najboljših plezalk v navpičnici, a zadnje ducatletje je njeno poslanstvo materinstvo.

V začetku devetdesetih na mednarodnem plezalnem tekmovanju, ki ga je organiziral Tomo Česen. Takrat sem plezala tudi v Bohinjski Beli in Mišji peči. Res sem uživala, tako v plezanju kot srečevanju ljudi v Sloveniji. Pozneje sem spoznala tudi Martino Čufar, ki je zelo prijetna oseba in s katero sva še vedno v stiku. S svojimi fanti živi v Franciji, zato se tokrat najbrž ne bova videli, se pa že veselim, da bom srečala nekaj drugih prijateljev, Toma Česna in njegovo ženo, Silva Kara, Marka Prezlja …

Veliko Slovencev se še dobro spominja, da ste bili v začetku devetdesetih nepremagljivi na mastru v Kranju. Ne le tam, petkrat ste zmagali tudi na mastru v italijanskem Arcu, ki velja za Wimbledon tekmovalnega plezanja, in na številnih drugih tekmah. Kako vas je zaznamovalo tekmovalno obdobje?

Hvaležna sem zanj, saj mi je omogočilo veliko edinstvenih izkušenj, v času pred internetom pa tudi srečanj z drugimi plezalci. Takrat so bila tekmovanja zame edini način, da sem srečala plezalce iz Evrope, kar je bilo vsakič zelo vznemirljivo.

Pred plezanjem ste tekmovalno merili moči v gimnastiki in teku. Katere prvine teh športov ste uspešno prenesli v plezanje?

Tek me je naučil discipline in prenašanja določene stopnje neugodja. Ko te že zbada v pljučih in te bolijo noge, se moraš skoncentrirati in vztrajati, kar je podobno kot pri plezanju; ko si že na koncu z močmi, moraš vztrajati do vrha. V tekmovalnem plezanju je sicer bolj prišla do izraza moja dediščina iz gimnastike, čvrste trebušne in hrbtne mišice ter dobra gibljivost. Lažji in močnejši si, boljši boš tako v plezanju kot pri gimnastiki, pomembna sta tudi občutek telesa v prostoru in sposobnost vizualizacije. Gimnastika me je naučila tudi zaupanja – in le če si zaupaš, se lahko lotiš novih podvigov.

Prvič ste se navezali na vrv šele pri štirinajstih med plezanjem s sestro. Izhajate iz plezalne družine?

Ne ravno. Sestrin fant je delal v trgovini z opremo za dejavnosti na prostem in tako smo nekoč šli plezat v narodni park Joshua Tree, tri ure vožnje od našega doma. Čudovito naravno igrišče je danes tradicionalno plezalsko območje, v sedemdesetih pa ljudje še niso poznali plezanja. V Evropi imate Alpe in gorniško tradicijo, v ZDA pa je bil to popolnoma nov šport. Leta 1975 niti sama še nisem poznala plezanja kot športne dejavnosti niti pred tem še nisem videla nobene fotografije plezalcev. A takrat me je zasvojilo in postalo moj način življenja.

Kako ste preživljali otroštvo v južni Kaliforniji?

Lepo otroštvo sem imela. Južna Kalifornija je prijetna, topla in sončna, živeli smo le pol ure vožnje od oceana. Povsod naokrog je veliko narave, s starši smo šli pogosto taborit k bližnjemu jezeru in moje otroštvo je bilo zaznamovano z različnimi športi in drugimi dejavnostmi. Prihajam iz velike družine, imam štiri brate in dve sestri, zato je bilo odraščanje pri nas, kot da bi bili na kakšnem otroškem taboru. Vedno sem se lahko tudi obrnila nanje za nasvet, ker smo si po letih zelo blizu. Moja najstarejša sestra ni niti pet let starejša od mene, sama pa sem peta po vrsti. Starši so bili zaposleni, oče je delal kot konstrukcijski inženir, mama pa v zobozdravstvu, a ona le za polovični delovni čas, saj je veliko časa posvetila temu, da nas je vseh sedem otrok vozila na vse dejavnosti in treninge. Ker vsega vendar ni mogla uskladiti, sem se že zelo zgodaj naučila samostojnosti in prevzemanja odgovornosti, iznajdljivost pa je sploh zelo uporabna tudi pri plezanju.

Tudi uteho po ločitvi staršev ste poiskali v plezanju in dolina Yosemite je postala vaš drugi dom …

Med plezalci je običajno, da dojemajo plezalsko skupnost kot nekakšno družino, in morda ravno ta povezanost razlikuje plezanje od drugih športov. Plezanje je način življenja, zaznamovan z deljenjem, sodelovanjem, zaupanjem, preživljanjem časa na prostem, tuj jezik ali država ne ločujeta, ampak drugače povezujeta. V takšni družbi si sproščen, tudi ko deliš svoje življenjske zgodbe, predvsem pa si lahko res ti – tako naraven kot pri plezanju. Plezalci so bili – in so še – res pomembna družina zame.

Je bilo plezanje za vas pobeg iz resničnosti ali približevanje sami sebi v nekem drugem okolju?

Mislim, da ni bil toliko pobeg kot sledenje tistemu, v kar sem verjela. Že kot deklica sem veljala za zelo razposajeno, ker sem rada počela svari, ki jih družba dojema kot fantovske. Zavedanje, da sem drugačna glede na družbene standarde, mi je pomagalo sprejeti moj način življenja in biti res jaz – biti naravnejša, delati, kar je pravilno zame, in ne, kar se pričakuje od mene. Nisem se ozirala na mnenje drugih, ampak sem sledila sebi in svojim vizijam, kaj je mogoče. Zakaj sem se odločila za prosto ponovitev Nosa? Ker sem objektivno ocenila, da sem tega sposobna. Nisem vedela, ali mi bo uspelo, vedela pa sem, da je vredno poskusiti, in želela sem pokazati ljudem, da moraš za največje dosežke včasih prestopiti družbene okvire.

Sami ste jih pogosto in hkrati postavljali mejnike, nedosegljive za večino plezalcev. Bili ste prva ženska na svetu, ki je preplezala smer z oceno 8b+, vaš prvi prosti vzpon v smeri Nos v El Capitanu leta 1993, ki ste mu naslednje leto dodali prvi prosti vzpon v isti smeri v manj kot 24 urah, je več kot desetletje ostal neponovljen. Zakaj ste se odločili prosto preplezati ravno to mogočno, strmo in skoraj gladko skalno smer?

Vznemirjala me je ideja, da Nosa do takrat še nihče ni preplezal prosto, hkrati pa sem želela poskusiti, ali je verjetno najznamenitejšo dolgo smer na svetu sploh mogoče preplezati prosto. Če mi bo uspelo, sem vedela, da bo to lepo sporočilo za ženske, pravzaprav za kogar koli, da lahko s trdim delom, predanostjo in svobodomiselnostjo dosežeš še tako visoko zastavljen cilj. Veličina te tisočmetrske smeri, ki zahteva različne plezalne pristope in ima najzahtevnejši del v zgornjem delu stene, je bila zame zanimiv in pomemben izziv. Leta 1993 sem Nos prosto preplezala po štirih dneh v steni in se leto pozneje vrnila z vizijo smer preplezati prosto v enem dnevu, kar je bil še dodaten izziv, saj so najzahtevnejše detajli več kot 700 metrov nad tlemi, ko moraš kljub utrujenosti zbrati dovolj moči do vrha. Mislim, da je moj uspeh prinesel ženskam pomembno sporočilo – ne le da lahko dobro plezamo, v plezanju smo lahko tudi prve.

Kako so vaše izjemne dosežke sprejeli v času, ko so v plezanju prevladovali moški?

Moja prva prosta ponovitev Nosa je bila na primer bolje pokrita v evropskih kot ameriških časopisih. Resda je bila novica, a ne takšna, o kateri bi se veliko govorilo, čeprav je veliko ljudi razveselila. Zdi se mi, da je bila odmevnejša šele pozneje, ko se je pokazalo, kako zahtevna je ta smer, ker je kljub več poskusom toliko let ostala neponovljena prosto. Takrat plezalski podvigi niso bili tako zanimivi za javnost in novinarje kot danes. Ko sta Tommy Caldwell in Kevin Jorgeson januarja letos prosto preplezala steno Dawn Wall v El Capitanu, je bilo pod steno devet televizijskih ekip in mediji so odmevno pospremili ta podvig.

S svojimi uspehi ste nehote postali promotorka ženskega plezanja in zagovornica spolne enakopravnosti v plezanju. Ste se pogosto srečevali s seksizmom?

V resnici nisem bila toliko osredotočena na to kot na sledenje lastni viziji, kaj želim početi. Navajena sem bila ignorirati takšne opazke in se nisem vznemirjala, če se je moje plezanje komu zdelo neobičajno. Ker sem v dolini Yosemite želela plezati s skupino plezalcev Stone Masters, sem vedela, da se bom morala potruditi enako kot vsi drugi, in nisem si dopuščala izgovorov, da ne zmorem, ker sem ženska. Seveda je bila velika razlika že v tem, ker sem bila precej manjša od večine plezalcev, ki so že po naravi višji, a ravno zato sem morala iskati drugačne rešitve, kar mi je pozneje pomagalo tudi pri plezanju v Nosu.

Plezanje je meditacija v gibanju, ste ga na piedestal postavili v filmu Vstaja v Dolini, ki bo prav tako na ogled na festivalu gorniškega filma. Kaj vam pomeni po štirih desetletjih plesa v navpičnici?

Pri plezanju je najlepše to, da se nikoli ne moreš toliko izmojstriti, da ne bi mogel še napredovati. Zame je meditativno, saj se lahko med plezanjem, ki zahteva tako zbrane misli kot usklajeno telo, povsem umirim, tudi če sem prej vznemirjena. Plezanje je zame raziskovanje, ki me navdihuje, da se lahko v naravi soočim s svojimi notranjimi svetovi.

Svoje življenje ste popolnoma podredili plezanju. Kdaj ste začutili, da prihaja vaš čas za materinstvo?

Nisem toliko odmikala materinstva zaradi plezanja kot ne imela možnosti postati mama, kakršna sem želela biti. Vedno sem verjela, da mora biti materinstvo posebno doživetje, za katero moraš biti dovolj odgovoren. Zavedala sem se, da bi lahko imela otroka recimo pri triintridesetih, kar je običajna starost za materinstvo, a moj življenjski slog takrat je bil malce zapleten. Temelj za družino je čvrst odnos, ker je bil vedno izziv zame. Iskanje ravnotežja med starševstvom in poklicnim plezalskim življenjem je zapleteno, a zagotovo lažje, če imaš partnerja, ki te podpira. A tako v plezanju kot v življenju so najzahtevnejši izzivi tudi najbolj zadovoljujoči. Materinstvo je vsekakor večji izziv od vseh mojih plezalnih vzponov, a nič ne more prekašati občutka ljubezni, ki jo čutim do svojega otroka.

To ljubezen ste začutili pri dvainštiridesetih. Koliko vam je sinovo rojstvo postavilo življenje na glavo?

Na začetku sem doživela veliko telesnih sprememb, predvsem zaradi nosečnosti in dojenja. Potem pa sem morala korenito spremeniti svoj način življenja. V prvih letih njegovega življenja sem še vedno precej potovala, ko je začel Owen obiskovati šolo, pa sem se morala vsaj delno ustaliti. Moj sin ne potuje rad, želi imeti prijatelje in biti del skupnosti, zato sem se toliko prilagodila, da ga ne jemljem več s seboj na plezalne poti. Vem, kako pomembna je mama pri vzgoji otroka, a zaupam tudi šoli in drugim ljudem, ob katerih odrašča. Owen je star že skoraj dvanajst let, precej samostojen in zdaj grem spet laže na pot.

Katere so podobnosti in razlike med Lynn plezalko in Lynn mamo?

Veliko ljudi sploh ni poznalo materinskega dela mene, ker me večinoma še vedno prepoznajo le kot plezalko, a zame sta to dve skoraj povsem različni življenji. Kadar sem s sinom, si vzamem čas zanj in se trudim slediti njegovim željam in pobudam. Zadnjič sva šla celo v telovadnico s plezalno steno, kar je precej neobičajno, saj ni ljubitelj plezanja. Ne silim ga vanj, raje mu omogočim dejavnosti, ki veselijo njega, na primer plavanje, skakanje po trampolinu. Z družinami mojih plezalnih prijateljev gremo večkrat tudi taborit in plezat, a zanj je to bolj priložnost za preživljanje časa v naravi in druženje s prijatelji. V vlogi matere želim podpirati njega, in ne projicirati nanj sebe in svojih pričakovanj. Kljub temu še vedno najdem čas zase in za plezanje, a zadnjih dvanajst let je na prvem mestu sin.