Tiskane izdaje
Otroci in njihovi skrbniki iz Centra Janeza Levca so pripravili že deseti, jubilejni festival Igraj se z mano. Ploščad Kongresnega trga v prestolnici je bila včeraj že več ur pred uradnim odprtjem festivala napolnjena z živahnim vrvežem, pred stojnicami vrste, delo v priložnostnih delavnicah v polnem teku, z odra so odmevale različne zvrsti glasbe, zrak pa je preplavljal prijeten vonj po sveže pečenih palačinkah.
Aničin oder, Aničini gledalci
Komaj se je bilo mogoče prebiti do naslednje zanimive postojanke, kjer so na Aničinem odru pod velikim šotorom potekale gledališke predstave. Pripravili so jih otroci iz ljubljanskih šol in vrtcev, glavni pri organizaciji pa je bil Vili. S scenarijem v roki je strogo skrbel za pravi vrstni red nastopov. Otroke je že med predhodnim nastopom postrojil v vrsto. Tudi za nas si je vzel čas. »Vidite, tole je Aničin oder, tamle pa so Aničini gledalci,« je razložil in se opravičil: »Oprostite, nimam veliko časa, veste, povezujem program. Prej je nastopil vrtec, zdaj pa je na vrsti osnovna šola Milana Šuštaršiča. Zaigrali bodo predstavo, Zeleno srce, ki govori o Ljubljani, zeleni prestolnici Evrope. No na koncu jih bom pohvali, gledalce prosil za velik aplavz in to je to. Tukaj mi gre, na televizijo pa ne bi šel. Ne maram kamer. Sicer sem pek. No, ne še, ker imam štiri popravce, ampak bom že rešil. Zdaj sem tretje leto na festivalu. Prvo leto sem pazil šotore, lani sem bil že na odru. Rekli so, da mi gre dobro, pa sem spet tu. Rad pridem na festival, ker se otroci družijo med seboj in spoznavajo. Sam nimam veliko priložnosti za druženje, ker sem ves čas na odru. Pripraviti se moram za vsako točko posebej in vse imeti pod kontrolo.«
Vili je bil zelo zgovoren. Kako bi šele bilo, če bi imel čas? Na poti do skladišča pod šotori, ki ga je omenil Vili, se je dogajalo marsikaj. Vrsta je bila pred stojnico, kjer so dekleta otrokom poslikala obraze, precej se jih je, pod budnim nadzorom vaditeljev, vzpenjalo po plezalni steni, deklice so iz pomladnega cvetja spletale naglavne venčke, nekateri so z invalidskimi vozički preizkušali, kako je, če si hendikepiran. Veliko radovednosti je pritegnila tudi stojnica, kjer so ulični umetniki slikali z usti.
Pred skladiščem za odrom pa je odločno stal Gordan. »To je zelo pomembna in odgovorna naloga,« je pojasnil. »Čuvati moram skladišče, varovati stvari in skrbeti za tujo lastnino. Nekateri nastopajoči tukaj pustijo nahrbtnike in kar pač imajo s seboj. Ni, da ni. Ni problema, če želite tudi vi tu pustiti torbico, bom pazil nanjo. Ves dan bom stal pred šotori. Če bo treba, vse do petka. Poglejte, ravno zdaj so prinesli posode za čaj in za kavo, tamle je boben nastopajočih, vse mogoče. Če bi kdo hotel kaj vzeti, bi šel za njim, zaustavil bi ga, povedal, da to ni njegovo in zahteval, naj vrne. Ampak, težav danes še ni bilo. Tudi prejšnja leta, jih ni bilo. Ker vedo, da sem dober, mi organizatorji to nalogo zaupajo vsako leto. To je zame čast in nič me ni strah.«
Vidni in pomembni
Ker drugi 'zaposleni' na festivalu skorajda niso imeli časa za klepet z novinarko, saj so njihove zadolžitve in naloge terjale celega človeka, sem zmotila dr. Mateja Rovška, ravnatelja Centra Janeza Levca, ki je pogledoval v nebo. Kljub slabi napovedi je organizatorjem festivala še vreme dobro služilo. »Spomnim se let, ko je vse štiri dni deževalo, pa je bil festival zelo uspešen. Malo dežja nas sploh ne spravi iz tira,« je pripomnil Rovšek. »Naši otroci so danes izjemno pomembni, saj festival stoji na njih. Delavnice so polne ... Učimo jih, da je treba stvari v življenju jemati resno. S tem si krepijo samopodobo in gradijo samozavest pri socialnem vključevanju. Takšni dogodki ogromno pomenijo, a s festivalom lahko le pokažemo da je to mogoče, seveda pa je treba na ta način graditi vse leto. In vse življenje.«
Tudi Boštjan Kotnik, oče festivalske zamisli in zagrizen organizator festivala Igraj se z mano, je od strani ponosno opazoval včerajšnje dogajanje na Kongresnem trgu. »V vseh dneh festivala bo sodelovalo kar 312 različnih ustanov in organizacij, od vrtcev, zavodov, šol, do različnih društev. Samo v Ljubljani bo v teh štirih dneh aktivnih 2845 udeležencev, če upoštevamo še festivale v Mariboru, na Muti, v Črnomlju in Vipavi, jih naštejemo kar 5534. Lahko rečem, da smo si v teh desetih letih pridobili dobro ime, saj smo morali že sredi aprila zapreti prijave za nastope in organizacijo delavnic. Tega smo zelo veseli. Prvo leto smo bili v središču Ljubljane osamljeni, danes pa je tu vse polno. Kultura inkluzije je tek na dolge proge, takšen festival pa to lahko lepo simbolizira. Ampak deset let je naredilo svoje. Naši otroci ne vedo, za kakšno obletnico gre, njim nekaj pomeni le Igraj se z mano. Vedo, da je danes njihov dan, ker so sprejeti. Sprejeti pa so zato, ker imajo na festivalu funkcijo. Zgradili smo jim nekakšen podporni sistem, da so pomembni in vidni. Prav vse naloge so sposobni izpeljati in to delajo vestno ter odgovorno. In prav to bi radi ljudem pokazali z našim festivalom.«
Eden od pomembnejših vlog je tudi točenje pijače na stojnici. Tako kot lani je tudi letos čast pripadla Čazimu. »Boštjan in organizatorji so mi zrihtali tole vlogo. Ko pridejo otroci, jim pač natočim čaj. In vodo. No, letos je nimam. Samo čaj. In kavo za odrasle. Od tu dobro vidim na oder, poslušam glasbo, okrog pa nimam časa hoditi, ker sem na stojnici od petih zjutraj do enih popoldne.«
Nastop je užitek
Na velikem odru so medtem z orfovimi inštrumenti in prepoznavnimi pop komadi nastopili učenci osnovne šole iz Kosez, v bližini pa sta se se v namiznem tenisu pomerila Anže in Žan. Prvi je imel na obrazu zelo zanimivo poslikavo. »Kužka, mi je narisala. Sam sem se tako odločil. Deset ur je risala. Rad pridem na festival. Navadno igram košarko, pa tudi inštrument ... Trobento. Tudi nogomet igram. Za Kočevje, ker sem tam doma. Imamo kmetijo, tako da tudi tam pomagam. Z Žanom pa danes igrava namizni tenis,« je bil gostobeseden Anže, Žan pa je dodal: »Jaz pa ne igram več košarke. Ker sem predober. Saj bi se vključil v kakšno reprezentanco, pa ne morem, ker sem bolan. Imam epileptične napade. Zato sem se pa navdušil za pink-ponk.«
Med stojnicami je čas zelo hitro mineval in enajsta ura, ko je bilo na vrsti uradno odprtje festivala, je bila mimogrede tu. Trebanjske in Sevniške mažoretke so se že razvrstile pod odrom in čakale na nastop. Anžeta in Žana namizni tenis nenadoma ni več zanimal. »Kakšne dobre bejbe,« je rekel prvi, drugi pa izjavil le: »Hudo!« Stala sta in gledala. Tudi na oder, kjer so se pojavili trije voditelji. Poleg uradnega, Gogija, še Nik in Andreja. Oba iz Centra Janeza Levca. Z mikrofonom v roki je se je Nik spustil po stopnicah v zaoderje, potem ko je razločno napovedal nastopajoče. »Zelo sem ponosen, to vodenje mi pomeni zelo veliko. Super je z odra gledati ljudi, ki jih je res veliko. Enkratno je. V rokah imam scenarij in tam piše, kaj moram v določenem trenutku reči. Ker imam že precej izkušenj, me sploh ni strah. Mi treme sploh ne poznamo, za nas ne obstaja,« je samozavestno poudaril Nik. Tudi Andreja je že izkušena voditeljica, saj je povezovala že precej dobrodelnih koncertov za otroke s posebnimi potrebami: »Zelo rada jih vodim, na festivalu pa so mi vlogo sovoditeljice ponudili letos prvič. Tudi jaz nimam nobene treme, ampak v tem zelo uživam. Celo na televizijskih ekranih rada nastopam.«
