Ni jih prav veliko najstnikov, ki bi imeli toliko volje in moči, da bi se bili v nedeljo pripravljeni podati na eno najtežjih tekaških preizkušenj – maraton. Med prijavljenimi na 42 kilometrov in še nekaj metrov dolg tek Ljubljanskega maratona smo našteli le tri fante z letnico rojstva 1999. Eden je Luka Sagadin iz Starošinc na Dravskem polju.
Prepričanje, da mladost in vztrajnost ne gresta skupaj, je precej zagrizen stereotip, zato se nikakor ne moremo navaditi obrazov mladostnikov v športih, kjer se dolžine nabirajo v kilometrih in kilometrih. A to prepričanje tako vztrajno, kakor premagujejo hude napore, rušijo mladi biatlonci, kolesarji, tekači, alpinisti ...
Mož beseda za oba
Zato najbrž ni naključje, da so vsi trije najmlajši med prijavljenimi na nedeljski maraton športniki z lepo kilometrino: eden je alpinist, drugi golfist in tretji kolesar. V času zadnjih priprav na maraton – čisto zadnji trening bo imel v soboto, ko se bo udeležil teka za srednješolce – smo zmotili kolesarja.
Osemnajstletni Luka Sagadin je že znan športnim novinarjem in mu pripisujejo lepe obete. Zanj je tek pravzaprav trening v času, ko vlada v kolesarski sezoni zatišje. »Pozimi, ko nisi toliko na kolesu, si izbereš kateri drug šport. Nekateri plavajo, drugi hodijo v hribe ... Jaz živim na ravninskem območju, zato sem začel teči. Ti treningi so postajali čedalje daljši, zato sem se vprašal: Zakaj pa ne bi šel na maraton?« je začel pripovedovati mladi športnik iz Starošinc na Dravskem polju.
Ker je kraj majhen in malo komu znan, ponavadi reče, da je s Ptuja, kjer hodi v šolo. Na Gimnaziji Ptuj obiskuje zadnji letnik športnega oddelka. Njegov sošolec je Miha Majhenič, golfist, ki ima prav tako nekaj zaslug, da se je Luka prijavil na maraton. »Tudi on teče za vzdrževanje kondicije. Že v prvem letniku sva se dogovorila, da bova šla v četrtem skupaj na maraton,« nam je zaupal Luka. Zdaj sta zadnje leto gimnazijca, prišel čas za maraton in res sta se oba prijavila, vendar se je Miha poškodoval, zato bo moral biti Luka mož beseda za oba, kakor je med smehom pritrdil.
Kolesarstvo ni šport, ki bi mu bil »položen v zibelko«, kakor radi rečemo. Njegovi starši niso športniki, ga pa zelo podpirajo, je rekel Luka. Kljub temu je začel pedala poganjati po očetovem vzoru. Kolesarjenje so mu priporočali iz zdravstvenih razlogov in kmalu mu je družbo začel delati tudi Luka. Kmalu je postalo resno. »V četrtem razredu osnovne šole sem se vpisal v Kolesarski klub Perutnina Ptuj. To je bilo, še preden sem kot šolar opravil kolesarski izpit,« je med smehom pripovedoval. Hitro je napredoval, večinoma zmagoval in tako se zdaj med mladinci uvršča med kolesarje, ki tekmujejo na najvišji svetovni ravni.
Lani je prestopil v Kolesarski klub TBP Lenart in se kot član mladinske reprezentance udeležil vseh dirk za svetovni pokal – v Franciji je tudi zmagal – ter evropskega prvenstva v danskem Herningu in svetovnega v norveškem Bergnu. Najbolj mu je pri srcu spomin na 21. maj, ko se je prvi pripeljal skozi ciljno črto v francoskem kraju Locminé. Tako tudi njegovo naslovno stran na facebooku krasi fotografija, ko je ob zmagi dobil poljubčka od dveh deklic. Na socialnem omrežju je mogoče še izvedeti, da glasba, ki ga poganja, ni ravno glasba iz njegovih časov. »Ne,« se je znova nasmehnil, »poslušam stari rock, najraje skupino Queen.« Tudi to je pobral pri očetu.
V sredo popoldne, ko sva se pogovarjala, ni imel v načrtu daljšega teka, ker je moral pomagati staršem na kmetiji. Ta ni prav velika, zato brez večjih težav priskoči na pomoč, je dejal. Zdi se, da ga letos bolj skrbi, ker je veliko manjkal v šoli. Pri pouku nima težav, saj si snov hitro zapomni, a pred njim je naporno leto: ob novem letu bo zamenjal klub in prestopil med člane, kjer bo konkurenca gotovo veliko večja, pa še matura ga čaka. To bo vsekakor naredil, je resno napovedal, kako bo z nadaljnjim šolanjem, pa se še ni odločil. Kakor vsi prekaljeni športniki je nekje v ozadju njegovega razmišljanja vedno upanje, da ga ne bodo doletele kakšne poškodbe.
Ko »pade sladkor«
Tek, pri katerem telo poganjajo druge mišice, resda ni prav kompatibilen s kolesarstvom, a pred nedeljsko preizkušnjo v Lukovem glasu ni bilo mogoče razbrati kakšnih zadržkov ali treme. Govoril je sproščeno, osredotočen na cilj. In tudi brez omahovanja je priznal, da se mu je tek, ko je lani decembra prvič »sam zase« odtekel maraton po Dravskem polju, malo zameril in nekaj časa ni več tako zavzeto meril korakov. »Bil sem sam, kar je psihično bolj zahtevno, pa vsa ta ravnina ...« se je vživljal v težke trenutke, »tam okoli 35. kilometra sta mi padla morala in raven sladkorja in sem se moral kar malo boriti sam s sabo, da sem pritekel do konca.«
Zdaj upa na moč množice in veliko boljšo pripravljenost. Teči je začel kmalu po vrnitvi s svetovnega prvenstva v Bergnu, do zdaj je opravil že nekaj dolgih tekov in postal hitrejši. Poleg tega, da bi brez težav pretekel 42 kilometrov, je njegov cilj, da bi mu to uspelo brez kakšne poškodbe, kajti njegov šport je vendarle kolesarjenje in tam ima veliko načrtov. »Moj dolgoročni cilj je nekoč prevoziti Tour de France in se s tem športom tudi preživljati,« je mladi kolesar in priložnostni maratonec za konec razkril svoje načrte.
***
Pokukajte v digitalni potek vseh tras Ljubljanskega maratona (10 km, 21 km in 42 km), kjer smo označili okrepčevalne postaje, zapore, prehode in prevoze cest, lokacije vmesnih merjenj časa in lokacije spodbujevalnih orkestrov.