Tiskane izdaje
Kdo zate ni normalen? Vprašanje je že na prvi pogled tako nemogoče, da mladostniki niso mogli mimo, ne da bi izrekli vsaj kratek komentar. Postavili sta jima ga Nina Keserič in Andreja Kermc, ki v okviru Zavoda Bob izvajata projekt Geto vile. V njem poskušajo terenski delavci mlade s povsem preprostimi vprašanji spodbuditi k razmisleku (in refleksiji) o uporabi alkohola, tobaka in zdravil.
Glavni odmor na srednji šoli je skoraj posvečen čas, čas, ko so dijaki najbolj skoncentrirani na en cilj – čim prej ven, na cigareto ali pa vsaj postati v skupini s tistimi, ki imajo ta nujni opravek. V sredo dopoldne na Srednji poklicni in strokovni šoli Bežigrad v Ljubljani ni bilo nič drugače. Strumni korak dijakov je le nekoliko upočasnilo vprašanje, ki sta ga terenski delavki Nina Keserič in Andreja Kermc z zavoda za izobraževanje in kulturne dejavnosti Bob nalepili na mizo in nanjo razpostavili štiri kuverte. Na njih so bili narisani kozarec, cigareta, tableta in srca, ki so ponazarjali teme, o katerih se lahko pogovarjajo – če jim je do tega, seveda. Celotno ime projekta, Bob Geto ft. Tobalko Vila, je tvorjenka iz besed tobak, alkohol in zdravila.
»Živim za trenutek«
Zunanji opazovalki, ki se je tokrat pridružila pouličnima delavkama, kakor si v šali rečejo sodelavke Zavoda Bob, se je zdela naloga nemogoča, pa čeprav ima precej izkušenj s pristopanjem k ljudem in kratenjem njihovega miru z nemogočimi vprašanji. Toda mladostniki so, vsaj na prvi pogled, še posebno trd oreh. Nina in Andreja – pred odhodom na šolo smo se dobile na krajšem posvetu ob kavi in zajtrku v prostorih zavoda – sta se strinjali, da je včasih res težko, vendar vsak terenski delavec zlagoma najde svoj način pristopanja, z vsakim srečanjem pa jih tudi mladi bolje spoznajo in se navadijo, da so tam in jih poskušajo pritegniti k pogovoru.
Tudi tokrat se je pokazalo, da je ključ v dovolj intrigantnem vprašanju, pa čeprav – resnici na ljubo – odgovora nanj že zaradi terminološke zagate ni mogoče najti. »On ni normalen,« je bil najpogostejši odgovor, ki smo ga slišale, medtem ko so dijaki z drsajočimi koraki in ležernimi pogledi prečkali šolsko avlo. Tisti, ki so pristopili, so kmalu ugotovili, da ni odgovora. »Kaj sploh je normalno?« In še pomembneje: »Kaj je bolje – biti normalen ali nenormalen?« Z vsako besedo se je distanca manjšala in morebitno nastopaštvo je preraščalo v iskrenost. Štiri dekleta drugega letnika (po imenih se nismo spraševali) so hitro našla odgovor: »Ona ni normalna!« in pokazala na rdečelasko sredi skupine, ki je ponosno sprejela to vlogo. »Če nisi normalen, je veliko bolj zabavno,« se je strinjala.
Med kuvertami so si izbrale tisto z vprašanji o ljubezni (in življenju nasploh). »Kaj je to ljubezen?« je prebrala svetlolaska s črnim klobučkom in se namrščila: »To bi moralo biti nekaj lepega. Tako vsaj pravijo, pa v resnici ni.« Njena prijateljica je poskušala odgovoriti na vprašanje, kje se vidi čez dvajset let. »Ne gledam tako daleč v prihodnost. Živim za ta trenutek.« In po nekaj izmenjanih besedah sklenila: »Če preveč načrtuješ, se na koncu lahko vse sesuje in si samo razočaran.«
Njen vrstnik je na vprašanje brez daljšega premisleka resno odgovoril: »Jasno je, kdo ni normalen. To so narkomani.« Pristopil je sošolec in kmalu smo izvedele, da so jim že večkrat ponujali drogo in jih poskušali potegniti v začarani krog ... Odmor se je počasi bližal koncu, ko je pristopil še drugošolec, ki se je med prejšnjimi obiski tolikokrat ustavil ob mizici, da je odgovoril na že vsa vprašanja. Nikamor se mu ni mudilo. Neopravičene ure se nabirajo, je mirno priznal, potem pa z nami vred zapustil šolsko poslopje ...
Sprehod od šole proti prostorom Zavoda Bob je čas za evalvacijo, je naznanila Andreja. Beseda je zvenela grozno strokovno za oceno povsem navadnih pomenkov z najstniki. A kmalu se je izkristaliziralo, da lahko tudi ti veliko povedo o njih, njihovih navadah, težavah, morda celo stiskah. Razkrivajo dinamiko v skupinah in predvsem, kako razmišljajo, sta razlagali Nina in Andreja.
Mladi pogosto preslišani
Dijaka, ki se je odločil, da bo »malo zamudil na uro«, bi prav lahko začeli odvračati od takega početja, toda moraliziranje ni cilj projekta, ampak bi radi med mladimi spodbudili predvsem refleksijo. »Če kadijo, poskušamo izračunati, koliko denarja zapravijo za to na leto,« je Nina navedla primer. Ali pa jim predlagajo alternative; tako so izdali celo brošuro z recepti za brezalkoholne napitke in zdravila iz domače lekarne (med katerimi je tudi timijanov čaj proti alkoholnemu mačku) in nepivske igre, s pripomočki ali brez njih. Poleg intrigantnih vprašanj uporabljajo še druge neinvazivne trigerje, kakor jim pravijo.
Delo na omenjeni srednji šoli so začeli pred dvema letoma tako, da so postavili izpovednico, potujočo klepetalnico (z brezplačnim vedeževanjem ali glasbenimi željami) ali povabili na kafetkanje na dekcah. V zimskih mesecih delujejo enote Geto vile na hodnikih Srednje poklicne in strokovne šole Bežigrad in Dijaškega doma Bežigrad, poleti pa se preselijo javne površine.
Ker terenski delavci v projektu večinoma niso prav veliko starejši od mladostnikov, se ti z njimi laže identificirajo. Tudi Nina in Andreja sta le malo starejši od njih, prva še končuje študij andragogike, druga je absolventka sociologije in andragogike, zavodu pa sta se pridružili kot prostovoljki oziroma v okviru obvezne prakse na fakulteti. Bera sodelavcev Boba je sicer precej pestra in se spreminja, saj je delo izključno projektno. Podobno kot Bob Geto ft. Tobalko vila deluje Mreža Mlada ulica, pri kateri se ulični delavci ob petkih zvečer pomešajo med mlade, ki se zbirajo na javnih površinah, denimo na ploščadi pred Maximarketom ali na trnovski plaži. Povabijo jih na palačinke, prinesejo koške za smeti in jih (znova na neinvaziven način) poskušajo spodbuditi k razmisleku in odgovorni souporabi javnih površin.
ČlovekINJE na igriščih
Še en podoben projekt so ČlovekINJE, ki se je nastal v okviru mestne kampanje »Človek, čuvaj svoje mesto, samo eno imaš«. Kot je povedala ena izmed »človekinj« Tina Spruk, so jim na Mestni občini Ljubljana predstavili statistiko prostorov, kjer je največ vandalizma, in izkazalo se je, da so to igrišča ob vrtcih in šolah. Lani so tako delovale na petih igriščih; najprej so tam postopale, kakor so med smehom opisovale, potem pa so počasi navezale stik z njimi in najprej poskušale preveriti, ali je res toliko vandalizma in kaj je po njihovem vzrok za to. »Tam, kjer je bilo po uradnih podatkih najhuje, vandalizma v resnici sploh niso zaznavali,« je ugotavljala »človekinja« Vesna Pavlin.
Tako so se, denimo, pred časom približale fantom iz Črnuč, ki so si našli prostor na dveh polomljenih klopcah na šolskem igrišču. »Vzrok vandalizma so videli v tem, da je premalo aktivnosti za mlade, zato so se povezali s četrtnim mladinskim centrom, kjer se lahko družijo ali vadijo z glasbeno skupino,« je razlagala Vesna Pavlin in dodala: »Po principu od spodaj navzgor delujejo vsi projekti. Trudimo se, da vselej izhajamo iz potreb mladih.« Kajti mladi so v družbi pogosto preslišani, je sklenila Mojca Fajdiga, ki sodi v skupino starejših sodelavcev Zavoda Bob. »Ko v lokalni skupnosti vprašamo, kakšne so njihove potrebe, največkrat vznikne zamisel o otroškem igrišču. Ko enkrat uredijo igrišče, ga ponavadi ogradijo, in potem so mladostniki izrinjeni, na kar se pogosto odzovejo z vandalizmom.«
