»Morajo imeti radi ljudi, saj jih vendar rešujejo«

Slovenija premore od 150 do 200 reševalnih psov, ki po usposobljenosti sodijo v sam svetovni vrh in zmagujejo na mednarodnih prvenstvih.

sob, 05.03.2016, 10:00

Od nekdaj sem bila prepričana, da so reševalni psi resne živali, da jim je crkljanje zadnja skrb in da so vzgajani na čisto poseben način. Na srečanju z njimi in njihovimi vodniki se je za resničnega izkazal le zadnji od mojih stereotipov. Res so izšolani za težke naloge, a tropa tako prijaznih kužkov še nisem srečala.

Pridružili smo se jim na enem od številnih treningov, na Ižanskem vadišču. Ko so jih vodniki izpustili iz avtomobilov, so Rudi, Ajka, Troj in Foks takoj začeli tekmovati za mojo naklonjenost, čeprav sem bila zanje popolna tujka. »Ti psi morajo imeti radi ljudi, saj jih vendar rešujejo,« je z nasmehom poudaril Marko Bručan, predsednik Društva enote reševalnih psov pri Kinološki zvezi Slovenije, ko je opazil presenečenje na mojem obrazu.

Po Bručanovi oceni imamo v Sloveniji od 150 do 200 reševalnih psov v dveh zvezah. Poleg že omenjene kinološke so vodniki združeni še v Zvezi društev vodnikov reševalnih psov Slovenije. Vsaka zase organizira treninge, na terenu pa lepo sodelujejo. Vsako leto jih pokličejo na 30 do 50 reševalnih akcij. Najpogosteje iščejo pogrešane osebe.

Tudi mešanček reševalec

Lahko smo ponosni, saj slovenski reševalni psi po znanju in obvladovanju reševalnih veščin sodijo v sam svetovni vrh. »Lani smo imeli svetovno prvakinjo pa tudi na ekipnem prvenstvu smo zmagali. Pomemben je tudi podatek, da je med 55 reševalnimi psi v mednarodni enoti IRO (International Rescue Dog Organisation) kar dvajset slovenskih,« jih je pohvalil Bručan.

Toda kateri kužek lahko postane reševalec? Vsak, ki ima dobrega vodnika? »Ja, to je zelo pomembno. Pa tudi primerne konstitucije mora biti. Pes ne sme biti niti prevelik niti premajhen, ni odveč, če ima dobre gene, imeti mora močno voljo, željo po iskanju, znati se mora prilagoditi različnim situacijam in ne sme biti agresiven. Nikakor pa ni nobenih pasemskih pogojev. Res je med reševalnimi psi največ labradorcev, zlatih prinašalcev, belgijskih ovčarjev, border colliejev in nemških ovčarjev, a zelo uspešno je mogoče izšolati tudi mešančka,« je povedal.

Psi ga spremljajo že od otroštva, z reševalnimi pa se ukvarja četrt stoletja. Za to humanitarno dejavnost ga je navdušil pokojni stric, ki ga je spremljal na treningih. Njegov prvi reševalni pes je bil nemški ovčar Hil. Za njim je izuril še zlato prinašalko Izo, zdaj pa nima reševalnega psa, ker »sem se posvetil vodenju intervencijskih enot, sem inštruktor za reševalne pse, vzgajam jih tudi za slepe, a v kratkoročnem načrtu vsekakor imam tudi novega kužka«. Leta 2009 je bil Marko Bručan vodja mednarodne odprave na Sumatri, ki jo je prizadel močan potres. »Šest dni smo bili tam, na poti smo imeli več težav, na otoku je bilo zelo vroče, velika vlaga, a psi so dobro delali kljub nemogočim razmeram.«

Kako dober je reševalni pes, je odvisno tudi od povezave in odnosa z vodnikom. »Zelo preprosto je. Žival mora čutiti, da jo ima vodnik rad. Med njima mora vladati popolno zaupanje. Na iskalni akciji mora biti reševalni pes sproščen, ne sme se obremenjevati z okolico. Ko človeka najde, mora biti nagrajen. Prav zato vedno najde pot k pogrešanemu.«

Prijatelja Troj in Vera

Tudi do mene so prijazni kužki našli pot. Dobila sem vtis, da mi hočejo z laježem na vsak način nekaj dopovedati. Ker ne razumem njihovega jezika, sem za prevod prosila njihove vodnike. Vera Mikolič je predstavila svojega Troja, zelo stare češke pasme hotski pes: »Prej sem imela nemške ovčarje, prvemu je bilo ime Zor, a zdaj so ti zelo veliki, jaz pa nisem več najmlajša, Troja laže obvladam. Včasih je malo navihan, a v bistvu zelo poslušen pes. Tudi kadar sva na sprehodu, ga zaposlim. Hoditi mora po hlodu, na primer, na travniku mu skrijem žogo in jo mora najti, dvakrat na teden in še kakšen vikend pa imamo skupne treninge. Doma je Troj čisto navaden hišni ljubljenček. Po navadi pravim, da so naši reševalni psi s kavča. Ves čas mi je za petami. Pred njim sem imela že šest psov, pa še nobeden ni bil tako navezan name. Pozna se, da sem že upokojena in imam veliko časa zanj. Če si vodnik reševalnega psa, to postane način življenja.«

Med pogovorom je Troj mirno sedel, a z gobčkom ves čas drezal v Vero. »Zdaj boste videli, da je tudi podkupljiv. Ve, da imam v žepu priboljšek zanj,« je povedala. Njen kuža ima zdaj šest let, v enoti za iskanje pogrešanih pa je 'zaposlen' že od drugega leta. »Pri vzgoji psa veljajo enaka pravila kot pri majhnem otroku. Včasih je tudi trmast ali se mu kakšnega ukaza ne ljubi izpolniti, a vodnik mora biti pametnejši od psa in, če je treba, ga mora znati tudi prelisičiti.«

Zlati veteran Rudi

Morda je podkupnino v Verinem žepu zavohal tudi zlati prinašalec Rudi. Nekaj ga je moralo premamiti, da je ušel nadzoru svojega vodnika Blaža Verbiča. »Čeprav je že v letih, je še vedno zelo živahen,« ga je opisal. Ko je Blaž zapustil taborniške vrste, je želel svoje veščine nadgraditi s humanitarnim pridihom: »Kupil sem psa, poiskal društvo reševalcev in tako sva z Rudijem začela.« Kuža je s košatim repom pošteno stepal moja bedra in sčasoma sem le dojela, da si želi čohanja. »Zdaj, na stara leta, je postal tako crkljiv, prej se ni pustil dosti božati,« je povedal Blaž.

Reševalec Rudi je »v prostem času« tipičen družinski pes. »Veliko spi, rad je na prostem in uživa v družbi. Imamo dva majhna otroka, ki ju Rudi obožuje. A vsak dan zahteva tudi trenutke, ki so namenjeni le njemu. Skupaj trenirava, saj je za psa dnevna rutina izjemno pomembna. Med nama se je spletla posebna vez, kar mu rečem, je zanj sveto. Sem pač glavni v njegovi hierarhiji. Je pa naučen, da so vsi ljudje prijazni. Drugače jih ne bi mogel iskati. Pred nekaj leti je bil zelo uspešen v akciji. V Metliki smo iskali starega dementnega gospoda, ki se je izgubil v naravi. Po dveh urah se je Rudi skozi robidovje prebil do njega. Zelo je bil ponosen. Pa jaz tudi, seveda,« je priznal Blaž, ki Rudija včasih vzame tudi s seboj v službo. V muzej. »Povsem nekonflikten je, lahko rečem, da je res zlat. Sicer bolj odnašalec kot prinašalec. Igračo, ki jo dobi za nagrado, zelo rad odnese, čeprav bi jo moral izpustiti. A on ve, da si jo je pošteno zaslužil. Najbolj uživa, kadar se ruvava zanjo. Zanj imajo pomen le tiste igrače, s katerimi je bil nagrajen. Druge ga sploh ne zanimajo. No, le kakšna žogica za tenis ga včasih premoti.«

Foks razume vse

Pozornost si je nato izboril mali Foks, ki je precej izstopal iz pasjega krdela. Čeprav najmanjši, je bil najbolj glasen. Vodnik Andrej Vilar je povedal, da je pasme parton russel terier, pripeljal pa ga je iz Slovaške. »Je hud?« sem vprašala Andreja, ker Foks kar ni nehal lajati. »Ne, le to mi hoče povedati, da je plašček padel z njega,« je pojasnil Andrej in dodal, da je Foks enakopraven član njihove družine. Toda kako kroti njegovo živahnost? »Kateri otroci so najbolj pridni?« me je vprašal in kar sam odgovoril: »Utrujeni! Enako je pri psu. Ne sme se dolgočasiti. Najbolj ga utrudimo s snežnimi kepami. Če bi mu jih zmogel metati, bi jih lovil tako dolgo, da bi bil na smrt utrujen. Foks obožuje sneg in ima tudi lavinski izpit.«

Po vseh pasjih fantih sem na koncu le spoznala še sedemletno Ajko, belo zlato prinašalko. Vodnik Janez Toni je zelo ponosen nanjo. »Najbolj uživa v treningu, zato sva prišla k reševalcem. No, potem sva dosegla dobre uspehe in naju je potegnilo v to. Te dejavnosti nikoli nisem jemal kot obveznost, vedno je pretehtala želja pomagati drugim. Ajka je bila že od malega zelo vodljiva in učljiva. Doma je zelo pridna, nikoli ni nič zgrizla, a omejitve mora dosledno upoštevati. Vodnik pač mora biti alfa krdela, s tem pa doseže tudi poslušnost, ki je nujna za dobrega reševalnega psa. Včasih se znajdemo tudi v nevarnih položajih. Pes mora brezpogojno ubogati. Če je v ruševini elektrika ali so razlite kemikalije, se mora ustaviti na prvo vodnikovo besedo. A pri vsaki reševalni akciji se moramo zavedati, da iz nje lahko pride samo pes, samo vodnik ali pa nobeden od njiju. Takšna je realnost, o kateri se bolj malo govori,« je pripomnil Janez.

Nisva nadaljevala v žalostno smer. O Ajki, ki jo je izuril tudi v veščini, da mu iz hladilnika prinese pivo in za seboj zapre vrata, je povedal še: »Zanjo je največji žur, ko na treningu najde v ruševinah skritega človeka in dobi nagrado. Ni pomembno, ali je to igrača ali hrana. Nobena večerja doma ni vredna toliko kot majhen prigrizek po uspešni akciji. Sicer je pa prava crkljivka. Komur koli bi se prodala za eno samo hrenovko.« Po pogovoru sta si Janez in Ajka od olajšanja udarila petko, jaz pa sem osupla zrla v to neverjetno simbiozo med reševalnim kužkom in njegovim vodnikom.

Prijavi sovražni govor