Muči jih vse, kar tare stare ljudi, tudi demenca

Pasji starčki.

Sat, 23.01.2016, 12:00

Ko vstopim, me Čip ne opazi. Z glavo, usmerjeno predse, ob zvočni spremljavi podrsavajočih krempeljcev, se giblje po obodu elipse, na sledi nevidnemu priboljšku. Ko zazna Katarinino bližino, motne modrikaste oči, v katerih se lesketajo kristalčki, dvigne proti skledici s priboljški v njeni roki in previdno vzame enega.

Čipa je nekoč varnostnik v Železniškem muzeju, mimo katerega sta se s skrbnico Katarino Višnar sprehajala, označil za »pravega psa«. Danes je 16-letnik pasji starček z osivelo dlako, revmatičnimi sklepi, ovito hrbtenico, oslabljenimi zadnjimi tačkami in – demenco. Če bi bil dementen človek, bi zdravniki rekli, da je v dirkalni fazi, saj neutrudno kroži po stanovanju. Tudi ko je na mrtvo utrujen. »Včasih se prej zgrudi, kot uleže,« pove Katarina.

Že nekaj časa ne laja in ne maha z repom. Občasno ne more zadržati urina. Na sprehodih ga ne žene več nekoč izrazit lovski nagon. Le stežka zazna drugega psa. Mačk, na katere je bil včasih »alergičen«, ne preganja več. Jedel pa je vedno rad, zdaj je le bolj izbirčen. »Ananasa, recimo, ne mara več,« v smehu pojasni Katarina. »Najhuje pa je, da je zamenjal noč in dan. Danes ponoči sem ga prvič zaprla v kletko, da sem sploh kaj spala. Potem je zaspal tudi on.« Pojavili so se tudi napadi, podobni epileptičnim, ki ga zelo utrudijo.

»Trudi se, saj vidiš«

Katarini je žal, da Čipa ni spoznala že kot mladiča. K sebi ga je vzela na božič 2008 iz zavetišča Horjul, ko je bil »že narejen pes«. Pri devetih letih in z obilico težav ni bil najbolj posvojljiv, prizna. »Imel je izrastke na vekah in ustnicah, o katerih so mislili, da so rakavi, a niso bili. »Pa zelo utrujen je bil. Glede na zdravstveno stanje in starost ni kazalo, da bo doživel tako visoko starost.« Prva dva meseca v novem domovanju je Čip samo spal. Ko je bil buden, je bil pogosto »zelo živčen, zlasti če sem se ga dotaknila. Enako histerično se je odzival na stvari, ki so mu bile všeč, kot na tiste, ki se jih je bal. A počasi se je unesel.«

Ko so ga v zavetišču kastrirali, je verjetno prvič dobil narkozo, odkar je pri Katarini, še štirikrat: »Trikrat zaradi zob, poleti pa, ker se mu je na vratu razprlo divje meso. Ves čas je kaj. Sestra se šali, da bi lahko diplomirala iz veterine,« se nasmeji. Da bi Čip čim dlje ostal pri močeh, mu daje prehransko dopolnilo za boljšo gibljivost sklepov, velike odmerke vitamina E, ki naj bi pomagal pri demenci, in zdravilo, ki lajša njene znake.

»Lekcijo, ki ti jo da pes, usvojiš šele na koncu, ko odide. To sta me naučila prejšnja psa. Ne vem še povsem dobro, česa se moram naučiti od Čipa. Vsekakor potrpežljivosti in nesebičnosti, saj tisto, kar takšen pes vrača, ni takoj očitno. Neskončno si želim teči s psom, noreti z njim,« pripoveduje Katarina med počasnim sprehodom s Čipom.

»Naša družba je obsedena z idejo večne mladosti, s starostjo in smrtjo pa se ne zna spoprijemati.« Podobno je pri odnosu do starih psov, razmišlja. »Lani za novo leto je Čip dobil pankreatitis, morda zato, ker smo ga nevede preveč pitali. Na veterinarski kliniki so rekli, da obstaja možnost, da ne bo preživel. Po desetih dnevih je že imel normalne kazalce. Ko so mu ob drugi priložnosti popravljali zobe, so pri biopsiji mehkih tkiv v ustni votlini ugotovili, da so rakava. V zdravljenje nisem privolila. Odtlej je že tri leta.«

»Težko je, ne morem reči, da ni,« nadaljuje. »Ob določeni uri moraš biti doma, nič ne sme pasti iz ritma. A Čip je del moje družine in mi je zelo pri srcu. Fejst dečko je. Pa trudi se, saj vidiš.«

Datum rojstva: 1. 1. 1995

Ko sta Katjuša Rajovec in Danijel Filipovski pred štirimi leti kupila hišo na Vranskem, sta z njo dobila tudi 16-letnega Murija. Lastnica hiše, starejša gospa, se je namreč selila v Ljubljano in Murija ni mogla vzeti s seboj. Zanj ni videla druge rešitve kakor uspavanje. »Bila je nenormalno srečna, ko sva ji rekla, da ga bova vzela,« pripoveduje Katjuša.

Mislila sta, da Muri z njima ne bo dolgo, a je pred kratkim dopolnil 21 let. »Ko sva ga prevzela, je bilo z njim precej slabše; zaspan je bil in zakrnel, ker gospa z njim ni hodila na sprehode. Podnevi je bil privezan pred hišo, zvečer pa ga je privezala pod stopnišče v hiši. Pri naju pa je naenkrat dobil energijo,« razlaga Katjuša, medtem ko jo Muri urno ubira po stopnicah.

Katjuša pasje starčke opisuje s samimi lepimi besedami. »Bistveno bolj so prilagodljivi kot mladički. Muri se je hitro navadil povodca in kopanja, čeprav ju pri gospe ni poznal. Kljub temu je lepo skrbela zanj,« poudari. »Mislim, da je tolikšno starost dočakal prav zato, ker nikoli ni jedel hrane iz konzerv. Zamrzovalna skrinja je bila polna vrečk mesa z nalepko Za Murija,« se nasmehne. Vseeno ima pasji metuzalem, ki s štrlečimi ušesi in daljšim pramenom dlak na glavi spominja na prijaznega gremlina, nemalo zdravstvenih težav. Ker ima kronični bronhitis, mu mora Katjuša vpihovati dve zdravili. »To mu sicer ni všeč, vendar razume.« Artritis je starosten. Bolijo ga tudi zobje, zato ne mara prijemanja okoli gobčka. »Očistiti bi mu morali zobni kamen, a je prestar za narkozo. Zobe mu zdaj umivam s ščetko in mažem s posebno tekočino. Ob hujšem vnetju pa ga zdravim z antibiotiki.«

Ko je v skledice natočila mleko in natrosila brikete za tri mačke, s katerimi si Muri deli gospodinjstvo, je ta – še preden so do obroka prišli vsi – temeljito počistil skledice. Ker toliko je, pije (in lula), je Katjuša posumila, da je z njim narobe še kaj drugega. Krvni testi so pokazali sum na Cushingov sindrom, ki med drugim povzroča diabetes.

»Ko ima slabe dneve, ne maha toliko z repom in ne skače,« druge starostne spremembe našteva Katjuša. V njegov mir posega tudi energije polna osemmesečna psička Rena, ki jo je Danijel našel zapuščeno avgusta lani. »Če se preveč zaleti vanj, ga zbije na tla,« potoži Katjuša. Včasih jo zgrabi panika, kdaj bo prišel »tisti« trenutek, prikima. »Ker ne sliši, ga moram včasih med spanjem kar močno stresti, da se zbudi in se prepričam, da je še živ.« Prijazni mešanček jo je naučil strpnosti, »z njim imam pristnejši odnos kot s katerim koli psom prej. Čutim tudi večjo povezanost.« Muri čuti enako. Ko se Katjuša odpelje od doma, »tarna«, dokler se ne vrne. Včasih pa se zgolj dela ubogega, ljubeče razkrinka njegove igralske sposobnosti, medtem ko se topi v njenem naročju.

Na krajše sprehode ga vodi večkrat na dan. Včasih mu nadene rutico z napisom: »Na svetu sem že 20 let. Nimam gubic za preštet. Star sem, gluh in skoraj slep, važno je, da sem še vedno lep. Starčki so zakon!« Sešila jo je zato, ker včasih sreča ljudi, ki ji dopovedujejo, naj Murija neha mučiti. »Neki gospod mi je rekel, naj mu sporočim, kdaj bom Murija dala uspavati, da mi bo priskrbel novega psa – kakor da bi govoril o rabljenem predmetu,« z gnusom pove Katjuša, ki je članica društva Animal Angels. Zavzema se, da bi živali v slovenski zakonodaji dobile status živih, čutečih bitij, ne pa stvari.

Džungelski deček

V primerjavi z 21-letnim Murijem je desetletni Čapi pravi mladenič. Mešanec z ameriškim staffordshirskim terierjem je živahen in fit, njegovo starost izdajajo le galantne pobeljene dlačice na glavi. Tudi on je novi dom na ljubljanski Bratovševi ploščadi, kjer so snemali Srečo na vrvici, našel na stara leta. Po besedah lastnice Urške Bremen je bil dvojno diskriminiran – kot star pes, ki težko najde novega lastnika, in kot pripadnik pasme, ki je v očeh javnosti agresivna.

Tudi Urška je imela predsodke, dokler ni spoznala psičke te pasme od prijateljev in ugotovila, da ima zelo nežno dušo. Ko je na spletni strani zavetišča Gmajnice videla fotografijo osemletnega Čapija, ki je že leto in pol čakal na novi dom, se je takoj zapičila vanj. A kot preudarna oseba ga ni posvojila takoj. Štiri mesece ga je obiskovala in sprehajala. Prelomni dogodek pa je bil, ko je že končevala obisk. »Sedela sem na zabojčku in gledala, kako so iz zavetišča odpeljali neko psičko. Naenkrat je na zabojček skočil Čapi in se stisnil k meni. To sem si razlagala kot: Izbral si me,« se nasmeji Urška, medtem ko čoha na hrbtu zleknjenega korenjaka z vsemi štirimi od sebe.

Na začetku sta imela precej težav, prizna. »Vlekel je vrvico in se zaganjal v samce tako, da se je skoraj zadavil. Ko sem ga pripeljala domov in ga snela s povodca, pa bi šel kar po svoje. Ni bil navezan name. Zdel se mi je džungelski deček.« Vpisala sta se v pasjo šolo, sprva na individualne ure, nato sta se vključila v skupino z mladički. Postal je prav piflarski,« se nasmeji. »Mačke pa bo tako vedno preganjal,« sprijaznjeno skomigne. Ko Čapi, ki radodarno deli poljubčke, pogleda proti svetlobi, se v očeh pojavi odtenek modrine, ki nakazuje začetek sive mrene. Včasih ima otrdele sklepe, zato mu Urška daje glukozamin. »Pa malo si se zredil. Vse bi pojedel,« ga potreplja po trebuščku.

Pred kratkim je njegovo ležišče premaknila v svojo spalnico, ker bi rada vedela, kaj se dogaja z njim. Čapi spi precej nemirno; veliko kobaca, si postilja in glasno smrči. »Prav danes sva imela naporno noč. Verjetno je včeraj požrl kakšne piščančje kosti – pri prejšnjem lastniku je bil pogosto lačen, zato ves čas brska okoli smetnjakov –, in je bruhal.« V nasprotju s človeškimi seniorji stari psi veliko spijo, in Čapi ni izjema. Obožuje sonce, ki ga je v stanovanju na pretek. Urška opaža, da je prijaznejši do drugih psov, »čeprav še vedno zna biti oster. Kakšna punca ga tudi še gane. Če bi mu ponudila hrano, bi šel s tabo. Mislim pa, da kljub vsemu ve, da spada k meni. Ko ga zjutraj vidim, kako raca pred menoj, ne morem biti slabe volje,« se nasmehne.

Povezane novice

Življenje in star pes
18. July ob 18:00
Leta 1937 se je začela ena najbolj obsežnih in dolgotrajnih raziskav v 20. stoletju. Znanstveniki so upali, da bo odgovorila na pomembno in skorajda filozofsko vprašanje: Zakaj so nekateri ljudje bolj uspešni in srečni kot ...
Prijavi sovražni govor