Tiskane izdaje
Že dan pred dogodkom smo jih obiskali tudi mi. Na parkirišču nas je pozdravil postaven, prijazen črnuh. Priliznjeno se je ovijal okrog nog, zapeljivo mijavkal, ob božanju pa je celo zapredel. Kot da bi vedel, zakaj sva s fotografom prišla in h komu sva namenjena, naju je spretno vodil do pisarne vodje Zavetišča Ljubljana, Marka Omana. »Ja priden Miki, si ju pripeljal,« je mačkona pohvalil gostitelj, nama pa povedal: »Miki je eden od naših prostoživečih mačkov. Še preden so prišli k nam, so bili vajeni živeti zunaj. Če bi jih zdaj dali v kletke, bi bil to zanje hud šok.«
Čarobno in mistično
Miki nas je s ponosno dvignjenim repom seveda spremljal tudi naprej, v manjši prostor, kjer je bilo že vse pripravljeno za mistični dogodek. Kot se za bližino noči čarovnic spodobi, so se zaposleni potrudili pričarati prav posebno, čarobno vzdušje. Čarovniški brlog z obveznim kaminom je bil ovit v pritajeno svetlobo, povsod okrog so bile postavljene zrele buče, sveče, papirnati duhci in netopirji, ob starinskem fotelju pa pehar mačje preje. Motiv je kar klical po črnih mačkah s svetlečimi očmi.
Samo okrog se je bilo treba ozreti, prisluhniti nežnemu mijavkanju in slika je bila popolna. V kletkah ob robu prostora so na spoznavno srečanje z ljudmi že čakali mačji mladički. Vsi črni, lepo 'umiti in počesani'. Svoje smrčke so zvedavo pritiskali ob rešetke, skoznje pa s tačkami po zraku lovili bog vedi kaj. Kakšnih dvanajst jih je bilo, eden prikupnejši od drugega. »Ti so že pripravljeni na posvojitev, kar pomeni, da so fantki kastrirani, punčke sterilizirane, da so vsi veterinarsko pregledani, označeni z mikročipi, cepljeni proti kužnim boleznim in da nimajo parazitov. Za to je potrebnega kar nekaj časa. Mačk ne moremo oddati takoj, ko jih sprejmemo v zavetišče. Nekaj jih bomo pripravili še jutri, in upam, da jih bomo potencialnim posvojiteljem lahko predstavili vsaj dvajset,« je pojasnjeval Marko in se ljubeče ozrl po zvedavih očeh, ki so kukale iz kletk: »Kot vidite, se črne mačke v temi lahko odlično skrijejo, a izdajo jih te zvedave očke. Sem smo jih prinesli, da se bodo privadili na prostor. Nekateri so zelo plašni.« A le dokler si ljudje ne pridobijo njihovega zaupanja.
»S črnimi mucami je povezanih vrsta mitov in stereotipov. Veliko ljudi še vedno verjame, da prinašajo nesrečo in mnogi še vedno pljuvajo čez levo ramo, če jim prekrižajo pot,« je povedal Oman. »Z vsem tem smo se spopadli že lani in z aktivnim oglaševanjem v času noči čarovnic nam je uspelo oddati štirinajst črnih mačk.«
Letos oddali 54 črnuščkov
A letos se je zgodba ponovila. Manj težav so imeli s posvojitelji za druge muce, črne pa so znova ostajale v zavetišču. »Sprejeli smo jih kar 80, v primeren dom pa smo jih oddali le 54, večinoma, kar 90 odstotkov, mladičev, starih od nekaj dni do enega leta. Če se vam zdi izplen dober, naj vam za primerjavo povem, da smo, denimo, sprejeli 150 tigrastih muc, posvojitelji pa so jih odpeljali kar 130. Se sliši veliko? Ja, letos je bil res naval tigrčkov. No, čeprav smo jih sprejeli največ, so hitreje kot muce drugih barv našle dom. Tudi za sive, sivo-modre, celo za bele se ljudje navadno ne tepejo.«
Vsem, ki so si prihajali na Gmajnice izbirat mačjega hišnega ljubljenčka so razlagali, da črne muce sploh niso črne, da so zelo temno kostanjeve, nekatere v podtonu v bistvu tigraste, da so tretje močno, močno temno sive, vendar »nismo bili pretirano prepričljivi, saj je drugačne odtenke mogoče prepoznati le pod zelo močno svetlobo,« pripoveduje Marko.
Med pogovorom so muce postajale vse bolj živahne in glasne. V večini kletk sta bili nameščeni po dve, kje celo tri, tistim, ki so jih pred kratkim veterinarsko oskrbeli, pa so z osamitvijo zagotovili nekoliko bolniške intime in boljše možnosti za okrevanje. V prvi kletki sta se Mare in Tomo kobacala drug pred drugega, kot bi tekmovala, kdo bo prvi poziral fotografu. Venera in Mac v drugi sta bila bolj umirjena, ob njiju je Marko povedal, da muce navadno prespijo kar dvajset ur na dan, kaj dosti pozornosti pa nista obiskovalcem namenila niti Hera in Zeus. »Tole je Džoko,« je lepotca v eni od kletk predstavil Marko in v roke vzel njegov 'rojstni list'. »Vidite, tu piše, da se je skotil okrog 20. aprila. Kar velik fant je že. Pri nas jih dobro hranimo, dobro se počutijo. Tudi Corino je star približno toliko kot Džoko, a je bil v tednih, preden je prišel k nam, očitno prikrajšan za hrano in je nekoliko zaostal v rasti. Vse bo nadoknadil, le malce več časa mu moramo dati.«
Vsi črni, vsi prikupni
Najbolj milo je mijavkala mala Mona, drobižek, ki bi ga lahko skrili v dlan. Ker je pritegnila mojo pozornost, jo je Marko vzel iz kletke in mi jo previdno položil v naročje: »Pazite na trebušček. Pred kratkim je bila sterilizirana, zato ima prilepljen obliž. Res je majhna, še tri mesece nima, a bo zagotovo zrasla.« Je lahko še kaj ljubkejšega kot črn mačji mladič, sem se spraševala, ko sem Mono s prstom božala po drobni glavici, Marko pa je nadaljeval predstavljanje: »Tamle sta bratec in sestrica Rama in Ringo, zraven pa cela črnomačja družina, Ding, Dong in King. Von pa je bil ravno veterinarsko oskrbljen, zato je še malo omotičen, a že čez uro bo spet živahen.«
Povedal je, da se nobeden od teh mladičkov ni skotil v zavetišču. »Vsi so prišli k nam na takšen ali drugačen način. Večina je bilo odkritih na ulici, v kakšnem grmovju, nekaj so jih pripeljali najditelji, nekateri pa so nam črni naraščaj le prijavili, pa smo šli ponj. Ljudje živali zavržejo iz različnih razlogov. Veste, njihovi bivalni pogoji se lahko čez noč spremenijo in zanje pač ne morejo več skrbeti. Hudo pa je, če mačje mladičke odvržejo v gozdu, na vasi, pri kakšni kmetiji, ali pa jih pustijo pred našimi vrati samo zato, ker so se skotili črni,« je ocenil Oman.
Poudaril je še, da skušajo biti delavci v zavetišču kolikor je mogoče profesionalni, a je priznal, da so tudi oni krvavi pod kožo in se na zavržene živali pogosto osebno navežejo. Tudi sam je v svojem domu med drugimi mucami ponudil gostoljubje črnuščku. »Ne morete si predstavljati, kako eleganten je tak maček,« je prepričeval z žarom v očeh. »Saj črna barva ne ponazarja le zlobe! Te muce so navadno zelo prijazne, crkljive, v vsakem primeru pa ljudem zelo hvaležne za ljubezen in skrb. Res so nekaj posebnega, a vedno le v pozitivnem smislu.«
